Argumentacijski kotiček
Tisti z nekaj spomina še pomnijo, kako se je nekoč sicer umirjeni Janez Drnovšek, tedaj še kot predsednik vlade, pokroviteljsko zgražal nad poslanci, češ da se brez njega utegnejo še stepsti za njegovo nasledstvo. Slabo prikrit egotizem, v slovenski politiki ne neredek, je zdaj okužil še medijske osebnosti, kamor po novem v Sloveniji sodijo tudi ekonomisti. Občutek, da brez mene drugi vendar nič ne zmorejo in da se brez moje malenkosti utegne pripetiti drama svetovnih razsežnosti, postaja smešen rutinski izgovor. Še več, včasih privzame že kar obliko retoričnega prepričevanja.
Posebej samozavestno obliko tovrstnega rezoniranja bi lahko imenovali kar »Brez mene potop«, če parafrazimo slavni rek francoskega kralja Ludvika Petnajstega. Poučno ilustracijo le-te zasledimo v zadnjem Delovem intervjuju s predsednikom vladnega strateškega sveta, dr. Mićom Mrkaićem, v katerem se ta skromno označi za nič več in nič manj kot poslednji branik slovenske gospodarske prihodnosti: »Če bo Janša menil, da mu delam škodo, se me bo pač znebil. To je lahko njegov političen račun. (…) Janša me lahko mirne duše odstavi ali žrtvuje, vendar bo s tem žrtvoval tudi našo gospodarsko prihodnost.« (Delo 14.5.2005)
Logika ponujenega premisleka je jasna: žrtvujte me, pa se boste prikrajšali za gospodarsko prihodnost. Izvolite me torej žrtvovati, če si upate! Mrkaićevo bahavo postopanje bi resda lahko racionalizirali: v grlo mu teče voda, Janša morda naskrivaj že brusi sekirico… Toda kaplja iz oblaka je slab izgovor za svarila pred podnebno kataklizmo. S tovrstnim, to pot specifičnim »sklicevanjem na (neutemeljen) strah« smo že srečali in ima enostavno premiso: če storite X, boste odgovorni za katastrofo, ki bo sledila. Sklep je na dlani: zato nikar, za božjo voljo, ne storite X-a! Tokrat se je zataknilo že pri pogojniku: samo naivneži namreč verjamejo, da se bo, če Mrkaić odleti, slovensko gospodarstvo sesedlo. Najprej, tak privid sloni na z realnostjo skregani podmeni: da je navzočnost »prave« osebe na pravem položaju zadostno jamstvo za pozitivna gospodarska gibanja v dani državi (težko, da je to kakšno novo dognanje v makroekonomski znanosti!). Partikularna trditev ni za bralca nič lažje prebavljiva: dokler je ta oseba Mrkaić (in samo tako dolgo), se nam obeta rožnata prihodnost. A ker celo premier predlogom njegovega sveta modrecev prisluhne čedalje redkeje, bi se ta bremena odgovornosti verjetno raje znebil, ali pač? Kar pomeni, da njegovega svarila »brez mene potop« ne gre jemati resno, pa naj ga še tako vehementno izreka.