Izbrani odlomki iz knjige “Predvidljivo nerazumni”
Leta 2004 je skupna cena vseh ropov v ZDA dosegla 525 milijonov dolarjev, povprečna izguba pri ropu pa je bila približno 1300 dolarjev. Vsote niso visoke, če pomislimo, koliko truda policije, sodstva in kazensko-popravnega sistema je namenjenega lovu na roparje in njihovi zaporni kazni, da sploh ne omenjamo poročanja tiska in televizije, ki ga sprožijo takšni zločini. Seveda ne predlagam, naj bomo manj strogi do poklicnih zločincev. Tatovi so in pred njimi se moramo zavarovati.
Vendar razmislite o naslednjem: kraje uslužbencev in goljufije na delovnem mestu po ocenah letno stanejo približno 600 milijard dolarjev. Ta številka je veliko višja od skupne finančne cene ropov, vlomov, kraj/tatvin in kraj avtomobilov (leta 2004 skupno 16 milijard dolarjev). Močno presega vse, kar bi lahko vsi poklicni zločinci v ZDA ukradli v tem življenju, in je skoraj dvakrat višja od tržne kapitalizacije družbe General Electric. To pa še zdaleč ni vse. Po poročilih zavarovalnic posamezniki svojim zahtevkom zaradi izgube premoženja skupno dodajo za 4 milijard lažnih zahtevkov. Davčna uprava ocenjuje, da letno izgubi 50 milijard dolarjev, ki jih tvori razlika med davki, ki bi jih ljudje morali plačati po mnenju zvezne uprave, in tem, kar dejansko plačajo. Trgovci imajo drugačne skrbi: letno izgubijo 16 milijard dolarjev zaradi strank, ki kupijo oblačila, etiket s ceno ne odtrgajo, temveč jih skrijejo, nato pa te rabljene obleke vrnejo in zahtevajo vračilo denarja.
Če temu dodamo še različne vsakodnevne primere nepoštenja – kongresnik, ki od najljubšega lobista v dar prejme izlete z igranjem golfa, zdravnik, ki dobi provizijo od laboratorija, s katerim sodeluje, korporacijski vodstveni delavec, ki retroaktivno datira delniške opcije, da bi povečal svoj zaslužek -, dobimo ogromno sumljivih gospodarskih poslov, veliko več kot pri navadnih lopovih.
Ko je leta 2001 izbruhnil škandal z Enronom (in se je izkazalo, da je Enron, ki mu je revija Fortune šest let zapored podelila naziv najbolj inovativnega podjetja v Ameriki, velik del svojega uspeha dolžan inovacijam v računovodstvu), smo z Nino Mazar in Onom Amirjem (profesorjem na Kalifornijski univerzi v San Diegu) nekega dne pri kosilu razpravljali o nepoštenju. Spraševali smo se, zakaj ljudje nekatere zločine, posebno gospodarski kriminal, obsojajo manj kot druge – zlasti glede na to, da lahko storilci med kapučinom ob desetih in kosilom povzročijo hujšo finančno škodo, kot jo lahko povprečen vlomilec v celem življenju.
Po razpravi smo se odločili, da morda obstajata dve vrsti nepoštenja. Prva prikliče v misli lopova, ki se vozita mimo bencinske črpalke. Pri tem se sprašujeta, koliko denarja je v blagajni, ali je v bližini kdo, ki bi ju lahko ustavil, in kakšna kazen ju čaka, če ju ujamejo (vključno s tem, koliko hitreje bi zaradi vzornega vedenja lahko prišla iz zapora). Na osnovi tega izračuna stroškov in koristi se odločita, ali bosta rop izvedla ali ne.
Potem obstaja še druga vrsta nepoštenja. Zagrešijo jo ljudje, ki se imajo sicer za poštenjake (vstanite, prosim), vendar si na konferenci »sposodijo« kemični svinčnik, vzamejo dodaten kozarec napitka iz avtomata s pijačo, na obrazcu za prijavo izgube premoženja navedejo previsoko ceno televizorja ali kosilo s teto Enid prijavijo kot poslovni strošek (navsezadnje je vprašala, kako je kaj v službi).
Vemo, da ta druga vrsta nepoštenja res obstaja, toda kako pogosta je? In če bi v znanstveno kontroliranem poskusu skupino »poštenih« ljudi spravili v skušnjavo, da bi goljufali, ali bi to res storili? Bi ogrozili svoje poštenje? Koliko bi bili pripravljeni ukrasti? Odločili smo se, da bomo ugotovili.
Harvardska poslovna šola ima v ZDA velik ugled. Njena stavba v veličastnem kolonialnem slogu stoji na bregu reke Charles v Bostonu, dobiva velikanske donacije in je znana po tem, da iz nje prihajajo vodilni ameriški poslovneži. V podjetjih, uvrščenih na seznam 500 najbogatejših podjetij revije Fortune, približno 20 odstotkov najvišjih treh položajev zasedajo diplomanti harvardske poslovne šole. Kje bi bilo torej bolje izvesti majhen preizkus poštenja? /…/
/…/ Kaj nam je poskus povedal? Prvi sklep je, da veliko poštenjakov goljufa, če za to dobijo priložnost. Dejansko se je izkazalo, da ni goljufalo le nekaj črnih ovc, ki bi prevesile povprečje, pač pa je goljufala večina, in to le nekoliko. In preden za to stopnjo nepoštenja okrivite prefinjeno ozračje harvardske poslovne šole, naj dodam, da smo podobne poskuse izvedli tudi na univerzah MIT, Princeton, UCLA in Yale ter dobili podobne rezultate.
Drugi rezultat je bil bolj paradoksalen in celo bolj impresiven: ko so udeleženci zašli v skušnjavo, da bi goljufali, jih ni tako skrbelo, da jih bodo zasačili, kot bi človek pričakoval. Ko so študentje lahko goljufali, ne da bi razrezali delovne liste, so število pravilnih odgovorov z 32,6 povišali na 36,2. Toda ko so dobili priložnost, da liste razrežejo in povsem prikrijejo svoj mali zločin, z goljufanjem niso šli dlje. Še vedno so goljufali na približno enako ravni. To pomeni, da tudi takrat, ko ni nobene nevarnosti, da bi nas ujeli, ne postanemo povsem nepošteni.
Ko so študentje lahko razrezali oba lista, vzeli denar in odkorakali, bi lahko vsi po vrsti trdili, da so pravilno odgovorili na vsa vprašanja, ali pa bi lahko vzeli več denarja (v posodi je bilo približno sto dolarjev). Vendar tega ni storil nihče. Zakaj ne? Nekaj jih je zadržalo – nekaj v njihovi notranjosti. Toda kaj? In kaj je pravzaprav poštenje?
Na to vprašanje je veliki ekonomski mislec Adam Smith dal prijazen odgovor. »Ko je narava izoblikovala človeka kot del družbe, ga je obdarila s prirojeno željo po tem, da bi ustregel svojim bratom, in prirojenim odporom do tega, da bi jih užalil. Naučila ga je, da uživa, ko nanj gledajo odobravajoče, in čuti bolečino, ko nanj gledajo z nenaklonjenostjo.«
Smith je še dodal: »Uspeh večine ljudi /…/ je skoraj vedno odvisen od naklonjenosti in dobrega mnenja njihovih sosedov in njim enakih, tega pa je brez sprejemljivo korektnega vedenja težko pridobiti. Zato dobri stari rek, da je poštenost lepa čednost, v takšnih razmerah skoraj vedno povsem drži.«
Zveni kot prepričljivo pojasnilo za industrijsko dobo, uravnoteženo in harmonično kot uteži na tehtnici in popolno prilegajoči se zobci pri prestavah. Čeprav se tak zorni kot zdi optimističen, Smithovo teorijo spremlja temačnejši sklep: ker se ljudje zatekajo k analizi stroškov in koristi pri poštenju, se lahko k njej zatekajo tudi pri nepoštenju. V skladu s tem pogledom so ljudje pošteni le toliko, kolikor jim ustreza (isto velja za željo, da bi ugodili drugim).
Ali odločitve o poštenju ali nepoštenju temeljijo na enaki analizi stroškov in koristi, kot jo uporabljamo pri odločanju med avtomobili, siri in računalniki? Ne verjamem. Prvič, ali si lahko predstavljate, da vam prijateljica razloži analizo stroškov in koristi, ki jo je vodila pri nakupu prenosnega računalnika? Seveda. Toda ali si lahko predstavljate, da vam zaupa analizo stroškov in koristi, ki jo je privedla do odločitve, da računalnik ukrade? Jasno, da ne, razen v primeru, da je vaša prijateljica poklicna tatica. Raje se strinjam z drugimi (od Platona naprej), ki trdijo, da je poštenje nekaj več – nekaj, kar v skoraj vseh družbah velja za etično krepost.
Sigmund Freud je to pojasnil takole: dejal je, da med odraščanjem v družbi ponotranjimo družbene kreposti. To ponotranjenje sproži razvoj nadjaza. Ta je na splošno zadovoljen, kadar živimo v skladu z družbeno etiko, in nezadovoljen, kadar ne. Zato ob štirih zjutraj ustavimo pri rdeči luči na semaforju, čeprav vemo, da ni nikjer nikogar, zato nam je toplo pri srcu, ko nekomu vrnemo izgubljeno denarnico, čeprav lastnik nikoli ne izve, kdo smo. Takšna dejanja stimulirajo možganske centre za nagrajevanje – nucleus accumbens in nucleus caudatus – in nas delajo zadovoljne.
Toda če se nam poštenje zdi pomembno (v nedavni študiji, ki je zajela skoraj 36.000 učencev srednjih šol v ZDA, je 98 odstotkov učencev zatrdilo, da je pomembno biti pošten) in se zaradi njega dobro počutimo, zakaj smo potem tako pogosto nepošteni?
Po mojem mnenju je takole. Poštenost se nam zdi pomembna in trudimo se biti pošteni. Težava pa je v tem, da je naš notranji nadzornik nepoštenosti dejaven le, ko pomislimo na velike prekrške, na primer na krajo cele škatle kemičnih svinčnikov iz konferenčne dvorane. Pri majhnih prekrških, kot je vzeti enega ali dva kemična svinčnika, sploh ne pomislimo, kakšen vtis to naredi o našem poštenju, zato naš nadjaz spi naprej.
Če nam nadjaz ne bi pomagal z nadziranjem in vodenjem naše poštenosti, bi tak prekršek lahko utemeljevali le z razumno analizo stroškov in koristi. Toda kdo zavestno pretehta koristi tega, da iz hotelske sobe odnese brisačo, proti strošku možnosti, da ga zalotijo? Kdo premisli o stroških in koristih tega, da davčni napovedi doda nekaj računov? Zdi se, kot smo videli pri poskusu na Harvardu, da analiza stroškov in koristi ter še zlasti verjetnost, da nas zasačijo, ne vplivata zelo na nepoštenje.
Tako se vrti ta svet. Skoraj nemogoče je razgrniti časopis, ne da bi zagledali poročilo o nepoštenem ali goljufivem dejanju. Opazujemo, kako podjetja, ki izdajajo kreditne kartice, skubijo svoje stranke z neverjetnimi zvišanji obresti, kako letalske družbe strmoglavijo v bankrot in nato zahtevajo, da jih rešuje država (z njimi pa njihove nezadostno financirane pokojninske sklade), kako šole utemeljujejo uporabo avtomatov z gaziranimi napitki (in pri tem od prodajalcev pijač zaslužijo milijone), čeprav vedo, da pijače z veliko sladkorja povzročajo hiperaktivnost in debelost otrok. Davki so praznik spodkopane etike, kot v knjigi Perfectly Legal: The Covert Campaign to Rig Our Tax System to Benefit the Super Rich – and Cheat Everybody Else (Povsem zakonito: skrita kampanja za prirejanje našega davčnega sistema, da bo najbogatejšim koristil, vse druge pa opeharil) opisuje pronicljiv in nadarjen novinar New York Timesa David Cay Johnston.
Družba – v obliki države – se v določeni meri bojuje proti vsem tem stvarem. Zvezni zakon o korporativni odgovornosti (Sarbanes-Oxleyjev zakon), ki zahteva, da direktorji javnih družb jamčijo za revizije in poslovne knjige podjetja, je leta 2002 začel veljati, da se ne bi mogla ponoviti polomija, kakršna je bila Enronova. Kongres je sprejel tudi omejitve »namenskih sredstev« (natančneje porabe, ki jo politiki dodajo predlogom večjih zveznih zakonov izključno zato, da bi prinesli denar svojim volilnim okolišem). Agencija za nadzor in uveljavljanje zakonov o borzi in vrednostnih papirjih je celo sprejela zahteve po dodatnem razkritju plač in posebnih ugodnostih vodstvenih delavcev – ko vidimo limuzino, v kateri sedi vodstveni delavec podjetja s seznama Fortune 500, tako dokaj natančno vemo, kakšno plačo ima.
Toda ali lahko ti zunanji ukrepi zares zamašijo vse luknje in preprečijo nepoštenje? Nekateri kritiki pravijo, da ne. Poglejmo na primer etične reforme v kongresu. Pravilnik prepoveduje, da bi lobisti ponujali brezplačne obroke kongresnikom in njihovim pomočnikom na »večjih« prireditvah. Kaj so torej ukrenili lobisti? Kongresnike so začeli vabiti na kosila »z omejenim številom povabljencev« in tako pravilo obšli. Podobno novi zakoni o etiki prepovedujejo lobistom, da bi kongresnike prevažali v letalih »z nepremičnimi krili«. No, kaj pravite na prevoz s helikopterjem?
Najzabavnejši novi zakon, kar ga poznam, se imenuje »pravilo zobotrebca«. Določa, da lobisti sicer ne smejo več vabiti kongresnikov na obede, pri katerih se sedi za mizo, vendar lahko vseeno strežejo jedi (verjetno predjedi), ki jih zakonodajalci lahko jedo stoje in jih v usta vtikajo s prsti ali zobotrebcem.
Je to spremenilo načrte predelovalcev morskih sadežev, ki je za washingtonske zakonodajalce pripravila večerjo s testeninami in morskimi sadeži, pri kateri so povabljenci sedeli za mizo (geslo večera je bilo »s svetom na dlani«)? Ne preveč. Lobisti so ukinili testenine (z zobotrebcem jih je pretežko jesti), vendar so kongresnike še naprej hranili s sveže odprtimi surovimi ostrigami (ki so jih kongresniki goltali stoje).
Tudi za Sarbanes-Oxleyjev zakon se je pojavilo mnenje, da je neučinkovit. Nekateri kritiki navajajo, da je tog in neprilagodljiv, toda najglasneje se pritožujejo tisti, ki trdijo, da je dvoumen, nedosleden, neučinkovit in strahotno drag (zlasti za manjša podjetja). »Ni zatrl korupcije,« je zatrdil William A. Niskanen, predsednik inštituta Cato, »temveč je podjetja le prisilil, da se bolj trudijo za to, kar hočejo.«
Toliko o vsiljevanju poštenja prek zunanjega nadzora. V nekaterih primerih je to lahko učinkovito, v drugih pa ne. Ali obstaja boljše zdravilo za nepoštenost?
Preden bom sploh poskusil odgovoriti, naj opišem poskus, ki smo ga izvedli in ki veliko pove o tej temi. Pred nekaj leti smo z Nino in Onom v laboratorij na univerzi UCLA povabili skupino udeležencev, ki smo jih prosili, naj opravijo preprost preizkus iz matematike. Sestavljen je bil iz 20 preprostih problemov. Udeleženci so morali pri vsakem poiskati dve številki, ki bi v seštevku dali deset. V petih minutah so morali rešiti čim več problemov, nato pa smo izvedli žrebanje. Udeleženci, ki so bili izžrebani, so za vsak pravilno rešen problem dobili deset dolarjev.
Enako kot pri poskusu na harvardski poslovni šoli so nekateri udeleženci oddali liste eksperimentatorju. Ti so bili kontrolna skupina. Drugi so na nov list papirja napisali število pravilnih odgovorov, nato pa zavrgli prvotne liste. Očitno so ti imeli priložnost za goljufanje. So torej goljufali, ko so enkrat dobili priložnost? Kot morda že domnevate, so res (vendar seveda le nekoliko).
Do zdaj vam nisem povedal ničesar novega. Toda bistvo poskusa je bilo, kar se je dogajalo pred njim. Ko so udeleženci prišli v laboratorij, smo jih prosili, naj napišejo naslove desetih knjig, ki so jih prebrali v srednji šoli. Drugi so morali zapisati vse božje zapovedi, ki so se jih lahko spomnili. Ko so končali ta »preizkus spomina«, smo jim naročili, naj začnejo reševati matematično nalogo.
Tako zastavljen poskus je pomenil, da so bili nekateri udeleženci v skušnjavi za goljufanje zatem, ko so se spomnili desetih knjig, ki so jih prebrali v srednji šoli, drugi pa so bili v skušnjavi zatem, ko so se spomnili desetih zapovedi. Kaj menite, kdo je bolj goljufal?
Ko ni bilo mogoče goljufati, so udeleženci povprečno pravilno rešili 3,1 problema.
Ko je bilo mogoče goljufati, je skupina, ki se je spomnila desetih knjig iz srednje šole, dosegla povprečen rezultat 4,1 rešenega problema (ali 33 odstotkov več kot tisti, ki niso mogli goljufati).
Toda pravo vprašanje je, kaj se je zgodilo z drugo skupino – s študenti, ki so najprej zapisali deset zapovedi, nato rešili nalogo in pozneje raztrgali delovne liste. Kot bi rekli športni novinarji, to skupino je bilo treba imeti na očeh. Ali so ti študentje goljufali? Ali pa je deset zapovedi vplivalo na njihovo poštenost? Rezultat je presenetil celo nas: študentje, ki so se morali spomniti desetih zapovedi, sploh niso goljufali. Povprečno so pravilno odgovorili trikrat – rezultat je bil torej enak kot pri skupini, ki ni mogla goljufati, in za en odgovor slabši kot pri skupini, ki je lahko goljufala, pred tem pa se je morala spomniti naslovov knjig.
Ko sem zvečer hodil proti domu, sem začel premišljevati o tem. Skupina, ki je naštela deset knjig, je goljufala. Seveda ne hudo – le do točke, ko je začel delovati njihov notranji mehanizem nagrajevanja (nucleus accumbens in nadjaz) in jih nagradil, ker so nehali.
Ampak kakšen čudež je povzročilo deset zapovedi! Udeležencev sploh nismo opozorili, kaj pravijo zapovedi, le prosili smo jih, naj se jih spomnijo (in skoraj nihče se ni spomnil vseh desetih). Upali smo, da bo to v njih vzbudilo poštenje. In očitno ga je res. Kakšne nauke, smo se vprašali, lahko iz tega poskusa izpeljemo za zmanjševanje nepoštenosti?
Po nekaj tednih smo sprejeli nekaj sklepov.
Prvič, morda bi lahko v javno življenje spet privedli Sveto pismo. Če hočemo le zmanjšati nepoštenost, zamisel morda ni slaba. Vendar pa bi nekateri lahko ugovarjali, da biblija pomeni podporo določeni religiji ali da religijo meša s trgovskim in posvetnim svetom. Toda morda bi učinkovala drugačna zaobljuba. Pri poskusu z desetimi zapovedmi je name naredilo največji vtis dejstvo, da so enako močno vplivale na študente, ki so se spomnili le ene ali dveh, kot na tiste, ki so se spomnili skoraj vseh desetih. To je nakazovalo, da poštenja ne spodbujajo same zapovedi, pač pa misel na katerokoli moralno merilo.
Če je res tako, bi lahko nereligiozna merila uporabili tudi za dvig splošne ravni poštenja. Kaj pa na primer poklicne prisege, ki jih izrečejo zdravniki, odvetniki in drugi – oziroma so jih vsaj nekoč? Bi te prisege lahko bile učinkovite?
Angleška beseda profession (poklic ali stroka) izvira iz latinskega izraza professus, ki pomeni »javno potrjen«. Prve stroke so se pojavile v davni preteklosti, najprej na področju religije, nato pa so se razširile na medicino in pravo. Veljalo je, da posamezniki z ezoteričnim znanjem nimajo le monopola nad uporabo tega znanja, pač pa tudi obveznost, da svojo moč uporabljajo modro in pošteno. Prisega – ustna in pogosto tudi pisna – jih je opominjala, naj nadzorujejo lastno vedenje, nudila pa je tudi skupek pravil, ki jim je bilo treba slediti pri izpolnjevanju poklicnih dolžnosti.
Prisege so bile dolgo prisotne. Toda v šestdesetih letih 20. stoletja je vzniknilo močno gibanje za deregulacijo. Nasprotniki so trdili, da so ti strokovni poklici elitistične organizacije in da mora njihovo delovanje postati preglednejše. Za pravnike je to pomenilo več spisov, napisanih v preprosti angleški prozi, kamere v sodnih dvoranah in oglaševanje. Podobni protielitistični ukrepi so bili uvedeni v medicini, bančništvu in tudi drugje. Velik del teh ukrepov bi bil lahko koristen, toda z ukinitvijo specializiranih poklicev se je nekaj izgubilo. Strogo profesionalnost so zamenjali prožnost, individualna presoja, zakoni trgovine in želja po premoženju, s tem pa so izginili temelji etike in vrednot, na katerih je prej temeljila stroka.
Kalifornijska odvetniška zbornica je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izvedla študijo, ki je razkrila, da je večina kalifornijskih odvetnikov sita upada časti v njihovem delu in »globoko črnogleda« glede stanja pravniških poklicev. Dve tretjini sta rekli, da se današnji odvetniki »zaradi ekonomskega pritiska izneverijo svoji profesionalnosti«. Skoraj 80 odstotkov je dejalo, da odvetniška zbornica »ne kaznuje ustrezno neetičnih odvetnikov«. Polovica jih je rekla, da ne bi postali odvetniki, če bi lahko začeli znova.
Marylandska delovna skupina za sodstvo je v podobni študiji med odvetniki v tej zvezni državi ugotovila podobne težave. Marylandski odvetniki so menili, da je njihov poklic tako propadel, da so zaradi tega »pogosto sitni, razdražljivi, prepirljivi in verbalno nasilni« ali »odmaknjeni, zaprti vase, z mislimi drugje ali raztreseni«. Ko so odvetnike v Virginiji vprašali, ali je naraščajoče težave s profesionalnostjo mogoče pripisati »nekaj črnim ovcam« ali širokemu trendu, so v veliki večini odgovorili, da gre za razširjeno težavo.
Odvetniki na Floridi so bili najslabše ocenjeni. Floridska odvetniška zbornica je leta 2003 poročala, da je »znatna manjšina« odvetnikov »grabežljivih, preveč prekanjenih, zvitih, potuhnjenih in nevrednih zaupanja, da jim je malo mar za resnico ali pravičnost in da so zaradi zmage pripravljeni izkrivljati, prikrojevati in prikrivati; so domišljavi, vzvišeni in žaljivi«. Poleg tega naj bi bili tudi »pompozni in zoprni«. Kaj lahko še dodam?
Tudi zdravniški poklic ima svoje kritike. Ti omenjajo zdravnike, ki opravljajo nepotrebne operacije in druge posege, da bi povečali dobiček, naročajo preiskave v laboratorijih, ki jim dajejo provizije, in se nagibajo k opravljanju zdravstvenih preiskav, ki se izvajajo z napravami, katerih lastniki so. Kaj pa vpliv farmacevtske industrije? Neki prijatelj je omenil, da je pred kratkim pri zdravniku čakal eno uro. Medtem so v ordinacijo mirno prikorakali štirje zastopniki farmacevtskih podjetij, ki so s sabo prinesli kosilo, brezplačne vzorce in druga darila.
Znamenja podobnih težav bi bilo mogoče odkriti pri skoraj vsaki skupini profesionalcev. Kaj pa na primer združenje naftnih geologov? Njihovega člana si predstavljam kot nekakšnega Indiano Jonesa, ki ga bolj kot zaslužek zanimajo pogovori o jurskih skrilavcih in deltskih sedimentih. Toda pri pozornejšem pogledu se pokažejo težave. »Neetično obnašanje je veliko pogostejše, kot bi si nas večina želela verjeti,« je neka članica združenja napisala svojim kolegom.
Za božjo voljo, le kakšna nepoštenost se lahko razpase med naftnimi geologi, se sprašujete. Menda stvari kot uporaba nezakonitih seizmičnih in digitalnih podatkov, kraje zemljevidov in materialov ter napihovanje možne vrednosti določenih naftnih nahajališč v primerih, ko gre za prodajo zemljišča ali naložbo. »Pri takih prekrških najpogosteje ne gre za črno in belo, pač pa za odtenke sive,« je pripomnil neki naftni geolog.
Vendar ne pozabimo, da naftni geologi niso edini. Upad profesionalnosti je videti povsod. Če želite še več dokazov, pomislite na razpravo izvedencev za etiko, ki jih pogosteje kot kadarkoli prej prosijo za pričanje na javnih obravnavah in sojenjih, kjer jih ena od strani najame, da bi preudarili vprašanja, kot je zdravljenje, ki ga je bil deležen bolnik, ali pravice še nerojenih. Ali so kdaj v skušnjavi, da bi mnenje nekoliko prilagodili? Kaže, da so. Naslov nekega članka v etiki posvečeni reviji se je glasil »Moral Expertise: A Problem in the Professional Ethics of Professional Ethicists« (Moralna ekspertiza: težava pri poklicni etiki poklicnih etikov). Kot sem že dejal, znamenja upada so vsepovsod.
Kaj je mogoče storiti? Predstavljajte si, da bi se namesto sklicevanja na deset zapovedi navadili podpisati pod nekakšno posvetno izjavo – podobno poklicni prisegi -, ki bi nas opominjala na zavezanost poštenosti. Ali bi preprosta prisega pomagala na podoben način, kot je pomagalo deset zapovedi? To smo morali ugotoviti, zato smo se odločili za naslednji poskus.
Znova smo zbrali udeležence. V tej študiji je prva skupina opravila matematični preizkus in oddala odgovore eksperimentatorju pri katedru (preštel je pravilne odgovore in glede na njihovo število plačal). Tudi druga skupina je opravljala preizkus, toda člani skupine so list z odgovori preganili, ga obdržali in eksperimentatorju pri katedru povedali, koliko pravilnih odgovorov so imeli. Eksperimentator jim je odštel denar in nato so odšli.
Nov vidik poskusa je bil uveden pri tretji skupini. Preden so udeleženci začeli reševati naloge, so morali podpisati naslednjo izjavo na listu z odgovori: »Zavedam se, da za to študijo velja kodeks časti univerze MIT.« Ko so podpisali, so začeli reševati nalogo. Po izteku časa so spravili liste z odgovori, odšli h katedru, povedali eksperimentatorju, koliko pravilnih govorov so imeli, ta pa jim je v skladu s tem plačal.
Kakšni so bili rezultati? V kontrolnem scenariju, v katerem ni bilo mogoče goljufati, so udeleženci povprečno rešili tri probleme (od dvajsetih). V drugem scenariju so udeleženci, ki so odgovore lahko vtaknili žep, po lastnih trditvah povprečno rešili 5,5 problema. Izjemna pa je bila tretja skupina, v kateri so udeleženci odgovore vtaknili v žep, vendar tudi podpisali izjavo o kodeksu časti. Ti so zatrdili, da so povprečno rešili tri probleme – natančno toliko kot kontrolna skupina. Izid je bil podoben rezultatom, ki smo jih dosegli z desetimi zapovedmi, ko je opomin na moralo povsem odpravil goljufanje. Učinek podpisovanja izjave o kodeksu časti je še zlasti neverjeten, če upoštevamo, da MIT takšnega kodeksa sploh nima.
Tako smo torej ugotovili, da ljudje goljufajo, če za to dobijo priložnost, vendar ne toliko, kot bi lahko. Poleg tega goljufanje povsem prekinejo, ko začnejo premišljevati o poštenju – pa če jih nanj spomni deset zapovedi ali podpis preproste izjave. Z drugimi besedami, ko v bližini ni nobenih etičnih meril, radi zabredemo v nepoštenje. Toda če se v trenutku skušnjave spomnimo na moralo, je veliko bolj verjetno, da bomo pošteni.
Trenutno se več odvetniških zbornic in profesionalnih organizacij trudi utrditi svojo poklicno etiko. Nekatere povečujejo število ustreznih predavanj na dodiplomskem in podiplomskem študiju, druge zahtevajo osvežitvena predavanja o etiki. V pomoč pravnikom je sodnik Dennis M. Sweeney iz okrožja Howard v Marylandu objavil knjigo »Guidelines for Lawyer Courtroom Conduct« (Smernice za vedenje odvetnikov v sodni dvorani), v kateri je pripomnil: »Večina takih pravil je le ponavljanje tega, za kar bi naše matere dejale, da bi tako moral ravnati vljuden in dobro vzgojen človek. Ker imajo naše (in vaše) matere drugo pomembno delo in ne morejo sedeti v vseh sodnih dvoranah v državi, vam ponujam ta pravila.«
Bodo taki splošni ukrepi uspešni? Ne pozabimo, da odvetniki pri vstopu v odvetniško zbornico že prisežejo, podobno kot to pri začetku opravljanja poklica storijo zdravniki. Vendar občasne prisege in izjave o upoštevanju pravil ne zadoščajo. Iz naših poskusov je očitno, da se je priseg in pravil treba spomniti v trenutku skušnjave ali tik pred njim. Poleg tega je pri trudu, da bi zajezili ta problem, čas naš nasprotnik. V četrtem poglavju sem omenil, da ob trčenju družbenih in tržnih norm prve izginejo, druge pa ostanejo. Čeprav analogija ni popolna, se pri poštenju pojavlja podoben nauk: ko poklicna etika (družbene norme) upade, je ne bo lahko spet obuditi.
To pa ne pomeni, da ne bi smeli poskusiti. Zakaj je poštenje tako pomembno? Prvič, ne pozabimo, da ZDA veljajo za gospodarsko velesilo deloma zaradi tega, ker so (ali pa vsaj velja, da so) pri standardih za korporativno vodenje med najbolj poštenimi državami sveta.
ZDA so bile leta 2002 po neki raziskavi o poštenju na dvajsetem mestu na svetu (prva mesta so zasedle Danska, Finska in Nova Zelandija, zadnja pa Haiti, Irak, Mjanmar in Somalija, ki je bila na 163. mestu).
Glede na to sumim, da ljudje, ki poslujejo z ZDA, na splošno menijo, da lahko sklenejo pošteno kupčijo. Toda leta 2000 so bile ZDA dejansko na 14. mestu, saj takrat poslovnih strani v ameriških časopisih še ni preplavil val korporativnih škandalov, zaradi katerih spominjajo na dnevni zapisnik policijske postaje. Z drugimi besedami, po nevarnem pobočju se spuščamo, ne pa vzpenjamo, in to ima lahko velikanske dolgoročne posledice.
Adam Smith nas je opomnil, da je poštenost dejansko najboljša politika, zlasti pri poslih. Drugo, slabo stran tega spoznanja, družbo, v kateri ni zaupanja, je mogoče videti v več državah. Na Kitajskem beseda posameznika iz ene regije redko velja v drugi regiji. Latinska Amerika je polna družinskih kartelov, ki dajejo posojila sorodnikom (in nato kredita ne ustavijo, ko dolžnik ne odplačuje). Iran je še en primer države, v kateri manjka zaupanja. Iranski študent na MIT-u mi je povedal, da tamkajšnji poslovni svet ne premore podlage zaupanja. Zato nihče ne plača vnaprej, ne ponuja kredita in ni pripravljen tvegati. Ljudje morajo uslužbence najeti znotraj družine, kjer še obstaja določena stopnja zaupanja. Bi si želeli živeti v takem svetu? Bodimo previdni, kajti brez poštenja tja lahko pridemo hitreje, kot si morda predstavljamo.
Kaj lahko storimo, da ohranimo poštenje v državi? Lahko beremo biblijo, koran ali karkoli drugega, kar odseva naše vrednote. Lahko obudimo poklicne standarde. Lahko se podpišemo pod obljube, da bomo ravnali pošteno. Druga pot je, da se najprej zavemo, da v položajih, kjer so naše osebne finančne koristi v nasprotju z našimi moralnimi standardi, lahko »prikrojimo« resničnost, pogledamo na svet tako, da se ujema z našimi sebičnimi interesi, in tako postanemo nepošteni. Kaj je potem odgovor? Če se zavedamo svoje šibke točke, se lahko od samega začetka izogibamo takšnim položajem. Zdravnikom lahko prepovemo naročanje preiskav, ki jim finančno koristijo, računovodjem in revizorjem lahko prepovemo opravljanje svetovalnega dela za podjetja, ki jih revidirajo, članom kongresa lahko prepovemo določanje lastnih plač in tako naprej./…/
Knjiga je izšla leta 2010 pri založbi Mladinska knjiga, v zbirki Esenca.
Prevedla Lana Gaber