Argumentacijski kotiček
Hanžkova omemba »pičkinega dima« v februarski humoristični oddaji Hri-bar je dodobra ogrela politično desnico, ki se otepa očitkov homofobije in nestrpnosti. Kontekst je nenavaden: varuh človekovih pravic je Hribarju pojasnjeval, da je res živel v krajih blizu serijskega morilca in »kurilca žensk« Metoda Trobca. In da je slišal, kako se je iz njegove hiše valil »tak, kako se temu reče, pičkin dim«.
Šteje ta nerodna izjava, za katero se je pisno opravičil, za primerek sovražnega govora ali zgolj za prostaški domislek? Eva Irgl, prva dama slovenske desnice, in dr. Matej Makarovič, njen ne ravno zadnji intelektualec, mislita, da za prvo. Nenavadno, saj je izrečena nenamerno v humornem kontekstu na poizvedovanje, povrhu pa varuh niti ni njen avtor. Ker je izraz povzel po doživetju, ko je s kolegom v tistih krajih srečal pisateljico – ta mu je »duhovito« razložila, češ da se je iz Trobčeve hiše kadil tovrsten dim. Hribar je za to doživetje vedel in skozi spraševanje intendirano vodil Hanžka do tega, da ga razloži znova.
Toda našel se je Zmago Jelinčič Plemeniti s pištolo opasanimi kolegi, da bi branil žensko čast, in zato je v protinapadu podal nič manj kot predlog za uvedbo predkazenskega postopka. Po njegovem je »Hanžek na tak način odkrito govoril o svojem sovraštvu do žensk in s tem posredno pozival k njihovemu požigu oziroma nakazal svojo naklonjenost do tistih, ki so na omenjeni način pobijali in zažigali ženske. Tak način po našem mnenju odkrito napeljuje k izvajanju oblik najhujšega kriminala.« (Mladina, 11. 7. 2005)
Jelinčič torej v omembi »pičkinega dima« ne vidi zgolj sovražnega govora, verbalnega nasilja, temveč bistveno več. Po njegovem varuhova omemba dokazuje, da (a) sovraži ženske. In ne le to, da jih sovraži, s tem (b) poziva k njihovemu požigu in (c) dokazuje naklonjenost do tistih, ki to počnejo, zato jih (d) po svoje napeljuje takšnemu dejanju. Vidimo torej, da je varuhu pripisan cel niz namer, ki iz sicer neokusne omembe ne sledijo.
Vsakomur, ki omeni »pičkin dim«, verjetno še ne moremo pripisati ubijalskega navdušenja in prezira. Jelinčičevo postopanje je torej nekredibilno dvakrat: najprej zato, ker pripiše slabo smešni izjavi vso širino sovražnega prepričanja (razume ga kot P), drugič pa zato, ker navaja vse najhujše posledice, ki naj bi iz tega prepričanja sledile. Pri tem uporabi ti. »argument iz posledic prepričanja«, ki ima obliko: (1) P vodi do slabih posledic, zato je (2) P napačen in kazniv. Pri čemer pa celo iz tega, če bi šlo za sovražni govor, omenjene slabe posledice iz takšnega prepričanja še nujno ne sledijo. Da je sicer prvak SNS svojčas pozival k pobijanju »golazni« in pri tem mislil na ljudi, je sicer že druga zgodba…