Argumentacijski kotiček
Vzemimo naslednji primer: zamislite si, da prehitro peljete skozi naselje, kjer je omejitev hitrosti 50 km na uro. Ustavi vas policaj, odčita vam z radarjem izmerjeno hitrost, vi pa se izmaknete z naslednjim izgovorom: »Gospod policaj, nemogoče je, da bi peljal več kot 50 km na uro – zakon hitrejšo vožnjo vendar prepoveduje!«
Če nimate sreče in se policaj ne bo pretvarjal, da je razumel nerazumljivo, ali pa, kar je bolj verjetno, prasnil v krohot, boste od srečanja odnesli ponižanje in globo. Razen če ste minister za pravosodje. Ko je namreč ta predlagal službeni nadzor v dveh še nezaključenih sodnih postopkih, je njegova tiskovna predstavnica Mojca Hardi strokovne pomisleke o nedopustnih pritiskih na sodnike pomirila z naslednjim absurdnim pojasnilom: »Že v skladu s samim zakonom je nemogoče, da bi s službenim nadzorom posegali v neodvisnost sodstva. Zakon sam na sebi takšen poseg preprečuje.« (Mladina, 4. 7. 2005)
Tiskovna predstavnica ministra Lovra Šturma pred očitki brani podobno, kot ste se sami zagovarjali pred policajem: zakon prepoveduje, da bi vozili hitreje kot 50 km/h, zato je nemogoče, da bi to mejo prekoračili. Kje tiči hotena ali nehotena prevara? V obeh primerih so od človeka napisani zakoni izenačeni z naravnimi zakoni; zakonske predpise, to nesporno človeško iznajdbo, se obravnava kot objektivne in »naravne«, od naše volje neodvisne zunanje omejitve človeškega delovanja. Če je, denimo, v nasprotju z zakonom težnosti, da bi ljudi kriljenje z rokami dvignilo v zrak, potem je seveda zares nemogoče, da bi kak človek letel po zraku izključno s pomočjo svojih okončin. Za kršitve človeških zakonov pa to evidentno ne velja, sicer bi bili država vzornih voznikov in nezmotljivih vladarjev – umori, goljufije, utaje davkov, sprejemanje podkupnin, zloraba oblasti in cela vrsta drugih prestopkov in zločinov bi postala neizvedljiva.
Butalska razlaga ministrstva za pravosodje je tako primer za zmoto ekvivokacije. Iz premise »X je v nasprotju z zakonom« izpelje »Nemogoče je storiti X«, pri tem pa mirno spregleda ali podtakne, da je izraz »zakon« dvoumen – včasih označuje naravni, spet drugič pa človeški red. Zgornje sklepanje je v prvem primeru kriljenja z rokami veljavno, v drugem pa ne. Tudi če bi bilo res, da obstoječa zakonodaja izvršni oblasti, kamor sodi pravosodni minister, posege v avtonomijo sodnikov prepoveduje, na podlagi tega še zdaleč ne moremo zaključiti, da so tovrstni posegi nemogoči oz. da do njih zato v posameznih primerih ne prihaja. Kot državljane bi nas moralo hudo zaskrbeti, ko nam takšno neverjetno miselno zmedo kot kepo suhega zlata servirajo s samega vrha pravosodne oblasti.