Argumentacijski kotiček
V Sloveniji se ni le razpasel mit o osamosvojitvi, temveč z njim še zloraba v obliki obračunavanj in diskvalifikacij vsega počez na njegovi podlagi. Če niste z nami, potem ste proti osamosvojitvi, se glasi sporočilo. Če niste za naše vojake v Iraku, potem ste nedržavotvorni, so nam lajnali nedavno nazaj. Logika »če niste z nami, potem ste proti državi«, je postala del vsakodnevne oblastniške govorice. Ki je vsenavzoča že v takem obsegu, da si domišlja svojo samoumevnost in racionalnost. Dober razlog, da si ogledamo, kaj je s to več kot sumljivo argumentacijo narobe. Vzemimo zadnji primer: v vestički »Partnerstvo za razvoj spočeto« so skozi Slovensko tiskovno agencijo sporočili obžalovanje predsednika vlade Janeza Janše, ker se »političnemu zavezništvu« – kot so mu rekli ta dan – glede izvajanja reform v državi ni pridružila stranka LDS. Njegov komentar je bil »Nikogar ne moreš prisiliti v to, da bo delal v dobro države.« (www.24ur.com in STA, 7. 4. 2006)
Kako je torej s tem: je sklep, da je tisti, ki ne podpira napotitve slovenskih vojakov v Irak, nedržavotvoren, pravilen? Seveda ni. Je sklep, da je tisti, ki ne podpira političnega združevanja okoli izvedbe reform, proti interesom dobrobiti Slovenije? Tudi ne. Je bil premier ob tej izjavi ciničen? Ne, iz povedanega tega ni razbrati. Sklepanje je zanj torej sprejemljivo in veljavno. Lahko bi imelo takole obliko: (1) Kdor se pridružuje Partnerstvu za razvoj, dela v dobro države, (2) A se ne želi pridružiti tej skupini, torej (3) A ne dela v dobro države.
Sklepanje je neveljavno in mu pravimo »zmota zanikanja antecedensa«: (1) Če A, potem B, (2) Ne-A, torej (3) Ne-B. Ki ne drži, kot recimo v primeru: če je moj otrok star pet let, sem starejši od njega. Ampak on ni star pet let, torej nisem starejši od njega! Kje natančno se je zgodila zgornja zmota? Načeloma benevolentno razpoloženi ne smemo in ne želimo podvomiti v (1). Politični akterji partnerstva gotovo želijo po svojih močeh pomagati k blagostanju države. Nesporen je tudi (2), da se nekateri ne želijo priključiti k tej skupini. Pa vendarle sklep v (3) ne drži. Zakaj? Ker izključuje vse, ki Sloveniji želijo dobro, pa niso nujno del partnerstva. Tako aroganten v svoji domnevi pač ne bi smel biti nihče, še najmanj prvoodgovorni, kar se mu zgodi tudi iz druge perspektive, namreč (političnega) izključevanja, saj v resnici premiso (1) prikrito razume kot takšno: »samo tisti in le tisti, ki se pridružijo Partnerstvu za razvoj, delajo v dobro države.« Česa takega pa si predsednik vlade verjetno ne bi upal izreči. Variacije mota »če niste z nami, ste proti državi«, so zato običajno »non-sequitur« (ne sledi) omenjenega tipa.