Argumentacijski kotiček
“Pazite, kakšna bo končna odločitev!” S temi besedami predsednik ustavnega sodišča Janez Čebulj opiše svoje občutke v pismu, spisanem javnosti v odgovor na obtožbe poslanca, češ da je v svoji odločitvi ustavno sodišče ravnalo politično. Njegov greh: glede začasnega zadržanja izvajanja zakona, ki ukinja t.i. Kosovo protikorupcijsko komisijo, ni ravnalo po volji vladajoče koalicije, ki bi komisijo takoj ukinila. Čebulj branil čast sodišča in pravi: »Ne morem pristati na trditve, da odločam politično, in ne samo to, politično naj bi odločal zato, ker je v sedanji sestavi »bivša politična oseba«. (STA, 28. 4. 2006)
Ker je v sestavi ustavnega sodišča taka persona, namreč Ciril Ribičič, je ravnanje celotnega ustavnega sodišča politično. Tako linearno zveni ta prefinjena misel. Postopanje se oklepa zlizanega diskreditacijskega vzorca, neštetokrat videnega v zadnjem času: nekomu pripišete X, večkrat le domnevno diskvalifikacije vredno lastnost, in jo naprtite celotni skupnosti (skupini, stranki, instituciji). Zmota v kompoziciji (compositio), o kateri govorimo, je nasprotna napaki delitve (divisio): ob predpostavki, da ima del neke celote A lastnost X, jo mora imeti tudi celota A. Očitno to ne drži.
Vzemimo klasičen primer te zmote: ker ima vsaka stvar v svetu določen vzrok, mora tudi svet kot tak imeti svojega. Ali: atomi so brezbarvni. Človek je narejen iz atomov. Torej je človek brezbarven! Iz kakšnih atomov so torej sodniki ustavnega sodišča? Predpostavimo, da drži, da je eden od sodnikov bivši komunist. Odmislimo za trenutek tudi enigmo, kakšen status naj bi imela ta »bivšost«. Že res, da bi lahko govorili o kakšni »senci dvoma«, ki pade na zasedbo sodnikov, če je med njimi nekdanji politik. Vendar zaradi tega čisto nič ne drži trditev, da so sodniki odločali politično in da je njihova atomarna struktura prav takšna, če uporabimo zgornji primer. Razen tega, kot ugotavlja Čebulj, je bila »bivša politična oseba« legitimno potrjena v parlamentu, kar bi morala zakonodajna oblast upoštevati, sploh pa se ne bi smela vpletati v sodno vejo in ji diktirati svoja pričakovanja.
Zmoto kompozicije velikokrat zamenjujemo s prehitro posplošitvijo. Razlika je pogosto naslednja: pri kompoziciji naredimo napako pri prenosu lastnosti iz dela na celoto, ne glede na velikost vzorca, in za nameček je včasih sklepanje celo veljavno. Pri prehitri posplošitvi pa induktivno pripišemo neko lastnost na podlagi premajhnega vzorca, recimo: več kot polovica študentov naše fakultete meni, da se cerkev ne bi smela vtikati v šolsko politiko. Torej vsi mladi nasprotujejo vmešavanju cerkve v šolsko politiko.