Argumentacijski kotiček
Predstavljate si, da se nekje spomladi odpravite po gobe. Ne veste, da želi vaša v vsem nepoučena žena skuhati juho iz jurčkov, vaša strastna gobarska ambicija so namreč marčnice. Ko se z njimi vrnete domov, vas soproga postavi pred vrata in zavpije na vas: saj sem vedela, da si povsem nesposoben. Teorijo obvladaš, prakse pa ne! Le kako naj zdaj skuham pravo gobovo juho našim gostom?
Bogatejše bere gobanov si je sredi slovenske pomladi zaželel tudi poslanec SDS Jože Tanko. V slepem rafalu vseh možnih izstrelkov, s katerimi bi si oblast želela ukiniti protikorupcijsko komisijo, se je zdaj domislil novega greha njenega predsednika, Draga Kosa. Ta je kriv, ker je obelodanil seznam vseh 97 javnih funkcionarjev, ki mu niso oddali poročila o svojem premoženjskem stanju. Ker so ti pretežno mestni svetniki, je s tem ulovil le »majhne ribe«, zato je Tankov sklep neizbežen: »Sporočilo je jasno. Vsa korupcija in vse zlo te družbe se dogaja le v majhnih občinah, na podeželju. Od tam prihajajo, tam naj bi živeli najbolj sumljivi funkcionarji.« (Slovenske novice, 31. 8. 2005)
Tanko sicer komisiji pripiše cel kup intenc, toda poglejmo si navedeno nesmiselno izpeljavo, bistveno hujšo od napake v razlagi statističnega vzorca: Kos je kriv, ker ni našel gobanov. Poslanec v ihti predpostavi, da je »statistična analiza« zrežirana in da je predsednik protikorupcijske komisije sam odločil, katera imena bo objavil ali se odločil, koga bo v resnici javno preganjal in koga ne. Tanko torej verjame, da je Kos vplival na to, kdo se bo znašel na seznamu, podobno kot vaša žena misli, da lahko vi vplivate, katere gobe rastejo v gozdu. Komisija je, drugače povedano, pristranska, kar »potrjuje dejstvo, da je bilo delo prejšnje koalicije, predvsem LDS in SD, izrazito usmerjeno proti podeželju, proti nerazvitim predelom in proti majhnim občinam.«
To je približno takole, če uporabimo zgornjo sicer ne idealno analogijo, kot če bi vam žena očitala, da je vaše gobarjenje izrazito usmerjeno v iskanje marčnic, zato ne najdete drugih gob. Pojasnilo o tem, da je vaša bera odvisna od stanja v gozdu, vam pred njeno jezo ne bi kaj prida pomagalo. Ko nečemu pripišemo ali si izmislimo napačen vzrok ali nekomu intenco (»krivdo«) za neko dejanje ali situacijo, pravimo temu »argument napačnega vzroka« (non causa pro causa). Kos pač ni kriv in ni mogel »povzročiti«, da so poročilo oddale velike in ne majhne ribe, kot bi si to želel Tanko. Ta se ne more odločiti niti med tem, ali bi Kosovo komisijo obtožil neučinkovitosti (»brezzobi tiger«, nam lajnajo) ali pristranosti (usmerjenosti k majhnim ribam). Jasno je namreč, da prvo še ne pomeni drugega. Slepi rafali pač, kot jih najdemo v demagogiji in so argumentirani razpravi karseda tuji.