11. 6. 2005 Kotiček

Dost je argumentov!

Argumentacijski kotiček

Ukinite demokracijo, je v odziv na groteskno sceno predlogov brez replik, ki jih je uprizorila koalicija, zaklical poslanec LDS Pavel Gantar. Potem ko je ob obravnavi predloga Zakona o RTV Slovenija na 12-urni seji odbora za kulturo, šolstvo in šport s svojimi strankarskimi kolegi resignirano ugotovil, da je »koalicija izgubila dar govora.« Kot so se pridušali v izjavi LDSa, je ta brez vsakršnih argumentov in utemeljitev, s čisto ignoranco, zavrnila večino dopolnil poslanskega kluba LDS.

Čemu je koalicija na opozicijske pobude reagirala s tolikšnim prezirom? Kot je pojasnil vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko, zato, ker je bil edini cilj opozicije »izzvati brezplodno razpravo ter zavlačevati in onemogočati obravnavo zakona«. Predsednik odbora Branko Grims je korak čez prag potrpljenja pospremil kar s pokroviteljskim »Dost je zafrkancije«. Medtem ko je Alojzu Soku, poslancu NSi, ušlo, da so se že vnaprej dogovorili, da na seji opoziciji ne bodo odgovarjali, ker da njen namen tako ali tako ni izboljšati zakon, ampak samo provocirati in zavlačevati. »Smo jih pa poslušali,« se je pohvalil. (Večer, 4. 6. 2005)

Kaj reči o sogovorniku, ki se je vnaprej odločil, da ne bo upošteval vaših argumentov in se v resnici z vami najraje sploh pogovarjal ne bi? Ki se vehementno postavi za svoje stališče (»predlog zakona o RTV je popoln«, so rekli), ne da bi bil pripravljen upoštevati pomisleke nasprotne strani? Tovrstni argumentativni prevari pravimo »enostranost« ali »dokazna pristranost« – intelektualna poštenost zahteva, da navedemo vse razloge za in proti določeni trditvi, preden jo sprejmemo ali zavrnemo, sogovornik pa se tej nadlogi že vnaprej izogne. Enostranost ni toliko neveljaven argument kot izgovor za njegovo odsotnost. Naiven poslušalec naj bi kar verjel, da ima sogovornik prav, a slednjega, kot ponavadi, izda nečimrnost in zvišeno zavračanje drugačnih dokaznih rešitev.

Osnovna napaka argumenta »enostranosti« je torej v predpostavki, da je naše stališče neizpodbitno oz. neovrgljivo resnično, pametno in popolno. Ko se torej poslanec Sok pred očitki opozicije brani, rekoč »kaj hočete, saj vašim ‘argumentom’ smo pa le prisluhnili«, na ta način le nespretno prikriva, da ga v resnici sploh zanimali niso. Pred slepoto take oblastne drže je v spisu »O svobodi« pred stoletjem in pol opozarjal že John Stuart Mill: »Kdor pozna le svojo plat zadeve, o njej ne ve veliko. Morda ima tako tehtne razloge, da jih prav nihče ne bi zmogel ovreči. A dokler ne spozna razlogov nasprotne strani, jih tudi zavrniti ne bo znal, brez tega pa mu bo manjkala podlaga, da da svojemu mnenju prednost pred drugimi.«