Argumentacijski kotiček
Izteki leta so čas za bilance in lestvice presežkov. Kakšno bi lahko naredili tudi za filozofske neumnosti. Med resnimi kandidati za prestol bi se gotovo po pravici znašla nedavna domislica našega zunanjega ministra. Dimitrij Rupel je v razpravi s člani odbora za zunanjo politiko samozaverovano zatrjeval, da z zaupanjem Slovenije v ameriško politiko ni nič narobe. Zato moramo zagotovilom Bele hiše prisluhniti tudi v primeru zaporov CIE in preletov letal. Ob opozorilu, češ da se je ameriški predsednik G. W. Bush očitno zmotil, če ne zlagal o iraškem orožju za množično sodelovanje in mu zatorej že ne bi smeli kar tako slepo slediti, je Rupel – verjetno med zadnjimi na evropski celini in za nameček celo ob kesanju ameriškega predsednika dan ali dva kasneje – zatrjeval drugače. Poslanec Jožef Školč mu je ugovarjal, češ da Busheve besede vedno ne odražajo dejstev in da zato »ne kaže na besedo verjeti ZDA« (Večer, 14. 12. 2005). A Rupel se ni dal: Bela hiša se po njegovem ne moti, saj vendar velja, da »besede opisujejo dejstva«, čemur je poslanec seveda odkimaval.
Kaj naj bi pomenilo, da besede sledijo dejstvom? V dani situaciji to, da je treba verjeti Bushevim ustnim domislicam. V filozofskem smislu pa je takšna trditev impozantna neumnost: če besede posnemajo dejstva, potem je trditev nekaterih, da je Rupel neodgovoren minister, že po sebi dober opis dejanskega stanja. Namig za ministrove strokovne službe: vselej jih ne posnemajo, zato naj naša zunanja politika pazi, komu prisluhne! Še huje je, ko ugotovimo, da je Ruplova domislica napačna tudi v perspektivi sklepanja, ki ga implicitno navaja. Bush se bojda ni zmotil, saj ob govorjenju o sredstvih za množično uničevanje v Iraku ni mogel govoriti o nečem, kar ne bi imelo odraza v tamkajšnjem stanju. Kadar govorimo o dejstvih, se besede nanje nujno nanašajo: takšna in takšna dejstva jih verno opisujejo. Rupel torej sklepa takole: (1) če dejstvo D, potem beseda B. (2) Beseda B je. (3) Torej je tudi dejstvo D.
Argumentacijski zmoti pravimo »potrditev konsekvensa«, saj smo v sklepu izhajali iz konsekvensa B in z njim napačno sklepali na resničnost antecedensa D. V takšnem argumentu so premise vedno resnične, le sklep je napačen: to dokazuje, da za veljavno sklepanje resničnost premis ni dovolj. Protiprimeri, dokazujoči njegovo zmotnost, so zares številni: če živim v Mariboru, potem živim v Sloveniji. Živim v Sloveniji, torej živim v Mariboru! Ali: če dolgo nakupujem, potem sem utrujen. Danes sem utrujen. Torej sem dolgo nakupoval! In še: če si za reforme, potem si za napredek. Za napredek si, torej moraš biti za reforme! Ali: če si za našo stranko, potem si za neodvisnost medijev. Si za neodvisnost medijev, torej si za našo stranko!