Argumentacijski kotiček
Zdaj, ko so slovenski vojaki končno v Iraku, si lahko oddahnemo od verbalnih rafalov po dolgem in počez tudi doma. Metod Berlec jih v svojem uvodniku v Demokracijo hiti proizvajati s takšno ihto, da vsem ne bomo kos: »Razprave, povezane z napotitvijo slovenskih častnikov v Irak, so pokazale, da se številni »levičarji« in »anarholiberalci« še vedno niso sprijaznili z vključitvijo Slovenije v vojaško organizacijo NATO. Zanje 66-odstotna podpora slovenskem vstopu v NATO na referendumu nič ne šteje. Na trenutke se zdi, da še danes žalujejo za Varšavskim paktom in da bi radi hodili po partijske napotke (oziroma usposabljanje) v Moskvo kot njihovi očetje ali dedje. Ob tem preseneča njihova sovražnost do ZDA. Pozabili so, da so v prvi svetovni vojni prav ZDA s svojim posegom v vojno nagnile tehtnico na stran antantnih sil in da so v drugi svetovni vojni pomembno pripomogle k zlomu nacizma in fašizma. (Demokracija, 26. 1. 2006)
Diskurz, kot da bi ga snel s kakšnega foruma, kjer anonimneži rečejo marsikaj brez tehtanja. Glavni in odgovorni urednik revije po tistem, ko uporabi referendumski in v demokratična oblačila odeti argument »tiranije mnoštva« (tistih, ki jih je več, ti imajo gotovo prav), nato pa vse nasprotnike napotitve diskreditira s potomci partijskih veljakov in simpatizerji Varšavske zveze, levičarji in anarholiberalci (kakšna politična nekorektnost!), zmagovito postreže še s smrtnim finalnim udarcem. Za vsak primer, morebiti, če bi kdo podvomil v prepričljivost prvih. Ameriška prizadevanja po okupaciji Iraka ali vzpostavitvi miru po njej je treba podpreti zaradi zaslug, ki da so jih imele ZDA med prvo in drugo svetovno vojno. Ker so v drugi pripomogle h koncu nacizma in fašizma, bi jim levičarji (beri: komunisti) morali biti bolj naklonjeni in manj zganjati (domnevni) antiamerikanizem. Postopati prijateljsko. Napaka ni v tem, da je Berlec pozabil omeniti kakšno v seriji ameriških spornih vojaških ravnanj (omenimo Hirošimo in Nagasaki, pa Vietnam), ki bi takoj ovrglo naše navdušenje ali ga vsaj relativiziralo. G. W. Bushu bi morali taki nebodijihtreba (po raziskavah vsaj polovica prebivalcev države!) biti naklonjeni tudi vzpostavitvi miru v Iraku, kot olepševalno pravijo nasilni pacifikaciji. Hipoteza, da je nekdo nekoč postopal odobravanja vredno, pač še zdaleč ni dovolj za to, da njegovo ravnanje podpremo vsakič ali v dani poljubni situaciji. Naša skepsa je na mestu celo v primeru, ko bi ZDA ravnale maksimalno pravično in korektno v vseh svojih vojaških akcijah do danes. Naj današnji kotiček služi v še en otipljiv dokaz, kako zelo mizerna je lahko retorika »ad hominem«, kjer nasprotno mnenje in človeka sesuvaš z neprepričljivim etiketiranjem, namesto da bi razpravljal o stvari sami.