Pogled od blizu razkriva, kako zelo je tudi “slovenska pamet” vpeta v globalne mehanizme izkoriščanja.
Nedavno so slovenski mediji slavili uspeh startupa Soniox, ki razvija govorno umetno inteligenco v realnem času. Zgodba Klemna Simoniča in Ambroža Bizjaka, nekdanjih inženirjev Googla in Facebooka, zveni kot sanjski scenarij: slovenska pamet v globalnem preboju, brez cenzure, z vizijo, ki jo potrjujejo celo partnerji, kot je Samsung.
A medtem ko se navdušujemo nad “uspehom iz Silicijeve doline”, ostajajo vprašanja neraziskana: kdo nosi stroške njihovega uspeha?
Noben medijski zapis ne omenja izkoriščanja v rudnikih kobalta, noben ne poudari energetske požrešnosti podatkovnih centrov, ki omogočajo 24-urno delovanje takšnih sistemov. Nihče ne izpostavi, da razvoj umetne inteligence temelji tudi na nevidnem, pogosto izkoriščanem človeškem delu: od čistilcev podatkov do teles, ki kopljejo minerale.
Seveda – podpiram razvoj v Sloveniji. A to ne pomeni, da moramo zgodbe o tehnološkem uspehu sprejemati brez premisleka. Ali si inženirji, ki zavestno ignorirajo temne plasti sistema, res zaslužijo moralno hvalo? In kar je še pomembneje – ali si zaslužijo zaslužkov, ki so pogosto sorazmerni z globalno nevidnostjo trpljenja, vgrajenega v vsak čip?
Tehnološki napredek, ki ne vključuje etične zavesti, ni napredek. Je prefinjen mehanizem za pomiritev vesti v svetu, ki izgublja stik z lastno človečnostjo.
Tudi v akademskem svetu se človek vpraša, kdo so danes filozofi, ki bi imeli pogum obrniti pogled stran od abstrakcij in ga usmeriti v realna vprašanja: dobavne verige, rudnike, izkoriščanje otrok in digitalno nepismenost. In kdo so pravniki, ki bi se ukvarjali z algoritmično diskriminacijo, zmožnostjo pritožbenih mehanizmov v digitalnih okoljih ali pravnim statusom umetne inteligence?
Računalniška “elita” je pogosto predstavljena kot vrhunska tehnološka inteligenca, a je v resnici pogosto tehnološka funkcionalnost brez refleksije. V veliki meri gre za razredno ločen sloj ljudi, ki razumejo stroj, a ne razumejo sveta, ki ga s tem strojem soustvarjajo. Še huje – v mnogih primerih ga aktivno soustvarjajo proti ljudem, ne zanje.
Danes je skoraj nemogoče pisati brez pomoči tehnologije. A včasih je prvi korak k etiki prav to: da si priznamo, da smo tudi sami del problema.
Šele ko si upamo pogledati v dvoličnost lastnega udobja, se lahko začne resna razprava o tem, kdo si zasluži hvalo – in kdo le tišino.