29. 9. 2015 Cenzurirano

»Kdor prezre kak delikt, vabi k novim prekrškom«

Avtonomija univerze ni nekaj abstraktnega, nekaj samoumevnega in vzvišenega, niti ni nekaj, kar bi že apriori bilo sveto in nedotakljivo, temveč jo moramo razumeti predvsem kot utrdbo, zgrajeno iz vrednot, ki temeljijo na načelih etike in morale. Prav na teh načelih je univerzi skozi stoletja uspelo udejanjiti njeno avtonomijo in z njo povezano poslanstvo in avtoriteto.

Kdorkoli bi poskušal v zadnjih desetih letih priti do dna vsem moralnim in etičnim zdrsom, ki so se zgodili v slovenski, zlasti pa v mariborski akademski sferi, bi se hkrati nujno soočil z moralno brezbrižnostjo, ki uspešno tlakuje pot pozabi. Ob tem pa se je razraslo malodušje, ki se je zarilo v vse pore nekoč kritičnih intelektualcev. Le redki izmed univerzitetnih učiteljev upajo javno in kritično izraziti svoje prepričanje.

Ciceron je ohranil pred pozabo zanimivo zgodbo o človeku, ki se je z veseljem loteval svojih dolžnosti, skrbno urejal svoja dejanja, pri tem pa ni bil poslušen zakonu, ker bi se ga bal, marveč ga je razumel in sprejemal kot odličnega. Za Cicerona je bil to svobodomislec, ki je sledil svoji prosvetljeni vlogi, logični sili, ki jo je rojeval njegov razum; in prav zato je s svojo zavestjo postal gospodar nad seboj in svetom.

Govoriti o zavesti, o nacionalni zavesti, o slovenski, zlasti mariborski akademski zavesti, kar razumem kot »sposobnost nekoga, da se zaveda svojega obstajanja in svojih notranjih procesov (SSKJ, V, 806)«, ki ga vodijo do spoznavanja in kritičnega vrednotenja samega sebe, pogosto spremlja očitek,  » da je hipertrofija diskurza o morali največkrat označena za moralizem« (Boris Vezjak, 2009, Zofijini mediji), torej nepotrebno besedičenje.

Dogodki na Ekonomsko-poslovni fakulteti potrjujejo, da posameznikom manjka predvsem občutek za tisto, čemur pravimo »naravno pravo«, gre pa za etiko temeljnih človekovih pravic pa tudi in predvsem moralnih vrednot. In mednje spadata tudi resnica in odgovornost.

Pa ne gre samo za zadnje dogodke okoli diplomskega dela študentke, ali pa za razkritja v zvezi s honorarji. Naj pozaba ne skrije dogodkov v zvezi s kitajskimi študenti, kjer je šlo za vrsto neetičnih dejanj dveh učiteljev vse do udora v dekanat. Zame je vsaj tako zaskrbljujoče tudi dejstvo, da sem takrat s pisanjem v medijih o teh dogodkih ostal sam z drugimi novinarji. Obratno, skupina učiteljev se je odločno zoperstavila mojim kritičnim pogledom na takratne dogodke, ki so na fakulteto vrgli veliko temno senco. Preprosto so s svojim neakademskim vedenjem hote prezrli prekrške svojih dveh sodelavcev in s tem vabili k novim prekrškom. In ti so se zgodili!

Kriza akademske zavesti seveda gotovo ni značilna zgolj za sodoben čas, čeprav nam je prav sedanji trenutek postregel z moralno sprijenostjo brez primerjave. Obvladovanje »ljudi in duš«, ali kakor preprosto imenujemo oblast, je na akademskem področju doseglo enega izmed usodnih vrhov v bližnji preteklosti z »duhovnim zločinom«, kot ga je poimenoval dr. Tine Hribar, ko je podoživljal ideološko nasilje svojih lastnih kolegov na eni izmed ljubljanskih fakultet. To me spominja na grožnje prejšnjega rektorja Univerze v Mariboru dr. Danijela Rebolja predsednici sindikata, ker si je drznila zastopati in govoriti resnico. In kdo ji je stopil v bran? Je to etično in moralno?

Sodobno duhovno osiromašenje, miselna topost, moralna vprašljivost, brezbrižnost do resnice, ki združuje posamezne skupine univerzitetnih učiteljev, so nekateri poimenovali celo »tajkunizacija visokega šolstva«.  Torej gre za resno grožnjo temeljnemu poimenovanju vloge univerze v družbi.  V dir za vonjem sodobnega trenutka so se arogantno in uspešno zapodili posamezniki ter iznajdljivo izkoristili odsotnost pravne države in spoštovanja moralnih norm ter pomanjkljivosti določenih  univerzitetnih aktov.

Redki so tisti, ki si še upajo izzvati javno konfrontacijo, popolna gluhota ali oportunistično sprenevedanje sta najpogostejši »opravičili« za tako ponižujoče stanje duha na Univerzi v Mariboru.

Pred petimi leti sem med drugim predlagal akademski skupnosti Univerze v Mariboru dvoje:

prvič, dosledno upoštevanje konkurenčne klavzule, kar preprosto pomeni, da se naj profesorji, ki imajo svoje s.p.-je ali d.o.o.-je odločijo ali bodo še ostali na univerzi, ali pa bodo samostojni podjetniki. Odpor je bil izjemno velik! In prav odsotnost in spoštovanje omenjenega predloga je pripeljala do moralnega zdrsa;

drugič, priprava etičnega kodeksa Univerze v Mariboru. Ga že imamo? Tudi tu je odgovor jasen, zakaj ga še ni. Prejšnji rektor Univerze v Mariboru je seveda dokazal, da tej nalogi ni bil kos, ker je ni razumel.

Pred vsako univerzo, torej tudi mariborsko, so postavljene številne, najraznovrstnejše naloge, vendar je svobodna ustvarjalna dejavnost, osvobojena vsakršnega dogmatizma in ideologije, njen osrednji žariščni prostor. Ta prostor duha pa oblikujejo predvsem študenti in profesorji neke univerze, torej tudi Univerze v Mariboru. In če je ta prostor »onečaščen«, če je utrpel morda celo nepopravljivo moralno, razvojno, ali materialno škodo, je moja dolžnost, da kot dolgoletni profesor te univerze svoje študente in sodelavce javno in argumentirano opozorim na njihove pravice in dolžnosti, med katerimi je prav gotovo med najpomembnejšimi: varovati ugled ustanove, ki ji pripadamo.

prof. dr. Dušan Radonjič

Maribor, 31.7.2015

Naročenega besedila Večer ni objavil oziroma želel objaviti.