Poročilo iz filmskega festivala v Zagrebu
Minuli teden, med 18. in 24. majem, se je v Zagrebu odvil Festival subverzivnega filma. Posvečen je bil dogodkom maja ’68 in odvrtel se je na res visoki nogi, v prekrasni dvorani Kina Evropa, ki ji je mestna oblast prizanesla z zaprtjem ali spremembo namembnosti. Program so polnile okrogle mize, predavanja z velikimi imeni s področja filozofije in teorije ter najznamenitejši filmi, ki so tematizirali dogodek ’68. Festival je obratoval pet dni, dvanajst ur dnevno, zato si organizatorji zaslužijo vso pohvalo.
Leto ’68 je bilo obravnavano kot dogodek, sprožilec nepovratnih sprememb v družbi v različne smeri in v sami filmski umetnosti.
Predstavljeni so bili filmi, ki so spremenili dojemanje filma. Z uvedbo naturščikov, ukinjanjem scenarijev, uporabo filma za izražanje eksplicitnih političnih stališč in podobno se je dojemanje filma kot oblike umetnosti in izraza nepovratno spremenilo.
Predstavljeni so bili filmski kolektivi: skupina Dziga Vertov, Zanzibar, Colectif, Medvedkin, družbeno-politični filmi zdaj že kanonskih avtorjev, kot so Godard, Makavejev, Žilnik, Marker, von Trotta, Pasolini, če naštejem samo nekatere. Filmov je bilo več kot trideset, večinoma so se navezovali na dogodke okrog gibanja ’68 in dogodkov, ki so zaznamovali tisti čas. Okvirno so bili razdeljeni v sklope: film-eseji, eksperimentalni filmi, politični filmi in filmi po izboru predavateljev. Nekaj jih je bilo tudi iz jugoslovanske zbirke, ki so dosegli velik renome. Kljub slovesu pa v teh jugoslovanskih filmih vedno znova zmoti pretirana navezanost na sam čas nastanka. Vsa teatralnost, golota kot nekaj pomembnega, ekscesnost delujejo danes kot popolnoma mučni vložki, ki ne samo, da nas v svetu neprestanega posiljevanja s sproščenostjo in uživanjem ne naučijo ničesar, ampak res niso gledljivi. Morda so ti filmi naredili prelome v filmskosti, vendar je njihova narativnost, ki naj bi bila kritika tedanjega sistema, gledano z današnje pozicije, za prebivalce na ruševinah utopij, vse preveč zgrešena. Tem filmom je mogoče očitati predvsem, da so cinično želeli subvertirati sam dogodek revolucije v Jugoslaviji po 2. svetovni vojni in uvedbo socializma. Čeprav v filmskih krogih, a tudi malomeščansko humanističnih, interpretirajo ta cinizem bolj kot ironijo, igrivost, optimizem, mislim, da je treba vztrajati pri ugotovitvi, da je baza začetne pozicije vseh teh filmov plehki, malomeščanski cinizem. Kar hočejo pokazati, je, enostavno rečeno: »Naši stari so zajebali.« In zakaj? Ker ne moremo brez dela živeti, torej nimamo možnosti biti rentni kapitalisti, ker ne moremo svobodno fukati, na kaj jim je lepo odgovoril Foucault, ker se ne moremo pestro okraševati z modnimi dodatki, ki so plod blagovnega fetišizma, in ker hočemo spremeniti svet, čeprav za kaj takega nimamo ne načrta ne programa, kar je dobro diagnosticiral Lacan: »Kot histeriki hočete gospodarja: dobili ga boste.«
V teh filmih je vse premalo entuziazma, zagnanosti in vedrosti, da bi bili zares prepričljivi in da bi verjeli v njihovo željo po domnevno resni spremembi ali zagnanosti. Večinoma nam ponudijo do absurda prignane teatralne govore, katerih smisel je le lastni performativ in dobesedno citiranje Marxovih in Engelsovih tekstov, pri čemer je že vnaprej prisoten predsodek o nemožnem. Dvom v možnosti drugačnega od malomeščanstva in njegovega ugodja pa je prej reakcionaren kot pa revolucionaren moment. Tudi pretirana naslonitev na besede je prikaz fetišizma par excellence. Teoretski ali novinarski teksti marksistov niso bili mišljeni za dobesedno indoktrinacijo, ki so jo »šestdesetosmaši« hoteli pripisati oblasti in s teatralnim citiranjem doseči revolucijo. Navsezadnje, tudi ko je Engels rekel, da so proletarci heglovci, s tem ni mislil, da berejo in študirajo Hegla.
A da vsa filmska produkcija ni popolnoma zgrešila, je dokazal kratki film Agnesa Varde »Black Panther/Heuy«. Predstavljena je akcija Črnih panterjev, militantne organizacije za pravico črncev v ZDA, ki sebe vidi kot avantgardo z nalogo ozaveščanja ljudi o revoluciji. Film izraža natanko tisto, kar Ranciere opisuje kot emancipacijo, ko izključeni zastavijo kolektivno usodo na podlagi besed in se s tem vpišejo v red enakih, torej štetih. Zgodbo tvori kolaž intervjujev z različnimi pripadniki Črnih panterjev, ki artikulirano, brez odvečnih besed in gest postavijo svojo pozicijo. In natanko to je tisto, kar še danes(!) preseneti, prevzame in ohranja politični ter subverzivni naboj filma.
Prav tako je posebno mesto zasedala predstavitev Rote Armee Fraktion, nemške urbane gverile, ki je bila eden od dedičev gibanj iz leta ’68. Predaval je Karl-Heinz Dellwo, nekdanji član RAF-a, ki si skupaj s partnerico Gabriele Rollnik, nekdanjo pripadnico Gibanja 2. junij – po dejavnosti in nazorih blizu RAF-u – prizadeva ohraniti spomin na dogodke tako imenovane vroče nemške jeseni in celotnega gibanja RAF. Nekateri pri nas so mogoče šele slišali za RAF, vendar je ta v Nemčiji še vedno kamen spotike. Dellwo je zaradi aktivnega sodelovanja v organizaciji preživel v zaporu 20 let, toda ko govori o RAF-u, ni čutiti ne resentimenta ne romantike, za razliko od Gerta Conrada, režiserja filma »Starbuck Holger Meins«, ki je tudi bil predvajan na festivalu. Medtem ko je Conrad postregel z nostalgičnim spominom na dobo hipijev in s krščanskim patosom, je Dellwo precizno opredelil in analiziral zgodovino RAF-a, njegov namen in vzroke za nastanek, a tudi posledice, ki jih je to delovanje povzročilo v Nemčiji, tako pri zatiranju levičarstva nasploh kot tudi pri represiji, ki si jo je država privoščila v tistem času. Pred predavanjem smo si lahko ogledali tudi dokumentarni film Davida Aronowitscha »Stockholm-75«, ki opisuje napad RAF-a na nemško ambasado v Stockholmu. V napadu sta bila ubita nemški vojni in trgovski ataše. Sodeloval je tudi Dellwo, ki so ga zaradi tega obsodili na pet let višjo zaporno kazen, kot je najvišja zaporna kazen v Nemčiji. Na pereče vprašanje medijev in levičarskih skeptikov, kako lahko nastopi na festivalu, katerega glavni sponzor je vodilna telefonija, je družno z Žižkom odgovoril, da ne goji malomeščanskega strahu pred mazanjem rok in ne verjame v »čiste« ljudi.
V istem sklopu je bil prikazan tudi omnibus »Deutschland im Herbst«, delo mlade generacije nemških režiserjev tako imenovanega novega nemškega filma. Intenca filma je prikaz vse kompleksnosti dogajanj in upora, ki ga je najradikalneje izvajal prav RAF. Osrednji točki v filmu sta dva pogreba – Hansa Martina Schleyerja, predsednika Nemškega industrijskega združenja in Daimler Benza, ki so ga ubili pripadniki RAF-a, in pogreb Baaderja, Ensslina in Raspeja, jedra RAF-a, ki so v najbolj varovanem zaporu naredili samomor. Okrog teh dveh dogodkov se spletejo zgodbe, ki omogočijo gledalcu vpogled v vso večplastnost problematike – nacistično dediščino, oblastništvo novih kapitalistov, ki so se rekrutirali bodisi iz Wehrmachta bodisi iz Hitlerjugenda, nasilno brisanje spomina s promoviranjem potrošniške družbe. Z delno igranimi, delno dokumentarnimi posnetki je film želel pokazati, da je bil vzrok za vročo jesen v potlačenosti nemške zgodovine in da pripadniki RAF-a niso bili neki pobesneli teroristi, kot nekateri še vedno mislijo, saj se ne mediji ne organizatorji niso mogli upreti senzaciji »imeti terorista v mestu«.
Velika senzacija festivala je bil tudi nastop Slavoja Žižka. V tem primeru je publika lahko hvaležna sponzorjem festivala, ki so omogočili zakup tako prostorne dvorane, saj je bila prepolna. Predavanje je sicer delovalo bolj kot kolaž sprotnih asociacij in domislic, s katerimi je Žižek, kot vedno, nasmejal publiko in zakamufliral teoretsko revščino samega predavanja. Novega teoretskega presežka pa ni bilo niti pri združenem nastopu Ernesta Laclaua in Chantal Mouffe, ki redko predavata skupaj. Ponovila sta staro tezo o združenih heterogenih demokratskih praksah in radikalni demokraciji. Dobro kritiko uporabe teh konceptov v političnih in zgodovinskih bojih na primeru slovenske pomladi si preberite v članku Ozrena Pupovca, objavljenem v spremnem zborniku »Up & Underground«.
Čeprav se je na festivalu zvrstilo veliko znamenitih imen in del, je ves programom označil leto ’68 kot leto dogodka v polju kulture in politike. Tisto, kar je bilo vztrajno zamolčano in spregledano je ekonomska dimenzija leta ’68. Popolnoma je bila spregledana vloga sindikatov v tem času, razen delno, in še to napačno, v tematiziranju nasprotja med sindikalci in radostniki v Godarovem »Tout va bien«. Izostala je tudi kritika leta ’68 kot začetka procesov, ki jih danes imenujemo postfordizem, in vseh njegovih posledic. Če bi bili drzni, bi celo rekli, da je bil največji profiter tako imenovane kulturne revolucije ’68 prav kapitalistični sistem. Sprememba dela, delovnega časa, uvedba življenjskega stila kot dobrine ali vrednote, ki je trenutno glavno blago poznega kapitalizma, in kultura kot proizvajalec presežne vrednosti so bile eksplicitne zahteve v gibanjih ’68. Razlika je le-ta, da je bil kapital zvitejši in iz teh pobud potegnil najboljše, kar je potreboval za svojo transformacijo in nadaljnjo reprodukcijo odnosov gospostva. Če sta Laclau in Mouffe prepričana, da je treba podružbljanje proizvodnih sredstev nadomestiti s pluralnimi, partikularnimi, heterogenimi in še kakšnimi demokratskimi praksami, jima lahko prav skozi izkušnjo dogodkov ’68 odgovorimo, da se vse te prakse ne dotikajo temeljnih družbenih antagonizmov, ampak širijo pestrost ponudbe. Emancipacijski potencial ’68 se je z opustitvijo paradigme razrednega boja in vpeljavo identitetne politike izpridil v korist kapitalističnega sistema. Mnogoterost identitet je mogoče kot vsako dobro blago tudi dobro prodajati, potreba po trdih bojih in konflikti se razvodenijo. Navsezadnje kapitalistični produkcijski način nima nič proti sporom v kulturi oziroma je popolnoma ravnodušen do njih.
A kljub opisanemu pomembnemu manku bi lahko Festival subverzivnega filma ocenili kot dobrega in zagnanega. Vsebinski manko ne kaže na površnost organizatorjev festivala, ampak predvsem na izključenost tradicionalnih marksističnih tem in področij iz sodobnih družbeno-političnih polj. Smo moderni, a za kakšno ceno?
Vsa pohvala za ambiciozno sestavljen in izpeljan dogodek gre tudi glavnim organizatorjem: Dori Baras, Nikoli Devčić in Srećku Horvatu ter njihovim sodelavcem, a tudi sponzorjem, ki so omogočili ogled tega dogodka po zelo nizki ceni.
Skozi zablode in žaromete leta ’68 se je furala LL