Osama, prvi afganistanski celovečerni film po zlomu talibanskega režima
Pri kinematografiji, ki ima tako skromno zgodovino, kot afganistanska, je nov igrani celovečerni film prav poseben dogodek. Lani posnet celovečerni prvenec afganistanskega režiserja in vodje nacionalnega filmskega instituta Afghan film Siddiqa Barmaka1 Osama, ki se ukvarja s problematiko družbenega položaja žensk v času talibanskega režima, ima še dodatno težo, namreč svetovni javnosti je bil predstavljen kot prvi celovečerni film po zlomu talibanskega režima.2 Osama, simbol upanja v boljšo prihodnost3 te zaradi nenehnih vojn obubožane arabske države, pa ni odmeven le zaradi tega dejstva, ampak so ga dobro sprejeli tudi številni filmski festivali: prejel je zlati globus za najboljši tuji film, na londonskem filmskem festivalu prestižno nagrado Shuterland trophy, navdušil pa je tudi na lanskem Cannesu. Seveda pa je možno za tako specifične projekte, kot so Osama, filmske nagrade ugledati tudi v luči vzpodbujanja in odkrivanja novih nacionalnih kinematografij, s tem pa tudi bogatenja raznovrstnosti festivalskih programov in nasploh svetovne kinematografije mreže.
Zgodovina arabske kinematografije je prepletena z evropsko kolonizacijo in dominacijo, kar pomeni, da je bila v prvih desetletjih večina filmskega gradiva evropskega izvora in namenjenega v glavnem za ne-arabski del prebivalstva. Medtem ko segajo filmske korenine v večjih mestih Egipta in Alžirije že v konec 19. stoletja – torej tako kot v Evropi in ZDA – so v drugih arabskih deželah, zaradi socialnih in religioznih razlogov, z njeno eksploatacijo zavlačevali. V tem začetnem obdobju še ne moremo govoriti o nacionalnih kinematografijah. Prva nacionalna dela so se pojavila namreč šele v tretjem desetletju dvajsetega stoletja (Tunizija 1922, Egipt 1927, druge države mnogo pozneje), čeprav na začetku še dokaj poredkoma. Arabski svet, še posebej severna Afrika, je veljal za priljubljeno destinacijo številnih ne-arbaskih filmskih režiserjev, pri »domači« produkciji pa so glavno besedo imeli večinoma tujci, saj je tudi program bil namenjen zanje, ali pa za bogate domačine. Vse do konca druge svetovne vojne je bila v mnogih državah nacionalna kinematografija v boju z mnogo močnejšo tujo produkcijo precej neuspšna. V Siriji in Iraku vse do leta 1945 celo ni bilo sploh nikakršne filmske produkcije. Najuspešnejša država je bila Egipt, ki je večino 20. stoletja veljala sploh kot sinonim za arabski film, medtem ko so nekatere druge države pričele kinematografijo uspešneje razvijati šele v drugi polovici 20. stoletja, med katerimi izstopata predvsem Alžirija in Iran (Nowell-Smith 1997: 661-667). Slednji »nekaterim že velja za najmočnejšo kinematografijo v devetdesetih letih (po številu kvalitetnih filmov ter kultiviranju, bogatenju filmskega jezika in pripovednih »tehnik«)…« (Škafar 1998: 3).
Moč iranske kinematografije je razvidna tudi v Afganistanu. Na lanskem Cannesu sta bila namreč oba celovečerna filma, ki sta bila posneta v Afganistanu le nekaj mesecev po zlomu talibanskega režima, tesno povezana z iransko kinematografijo: poleg Osame še Ob petih popoldan mlade iranske režiserke, hčerke vplivnega in vsestranskega iranskega filmarja Moksena Makhmalbafa. Slednji je še posebej pomemben za afganistanski film, saj je v zadnjem času odigral pomembno vlogo pri njegovi regeneraciji kot tudi pri produkciji Osame (Calhoun 2004). Makhmalbaf je Barmaku izdatno finančno pomagal kot tudi navezal stike s koproducenti, z japonskkim in irskim, brez česar tega, za samo 310.000 dolarjev posnetega filma, prav gotovo ne bi bilo (www.osama-derfilm.de/film.htm). Od afganistanske kinematografije, ki je posnela v vsej svoji zgodovini le 40 (kratkih in celovečernih) filmov in je bila v času šest-letne talibanske oblasti skoraj popolnoma uničena, ni ostalo več kot 1.000 (tujih) filmov (Talibani so leta 2001 odredili uničenje zaloge 3.000 filmov, a so jih 1.000 uspeli Afganistanci skriti), laboratorij za kopije filmov, nekaj razdejane opreme za montiranje ter pokvarjena kamera. Poleg tega so bile zaprte ali celo zažgane vse kinodvorane (Calhoun 2004). A stvari gredo danes na bolje – ne le na področju kulture, tudi na drugih družbenih sektorjih, čeprav je o dolgoročnem napredku, glede na zgodovinske izkušnje in kratko obdobje, še težko govoriti.
Cilj današnje afganistanske politične ureditve4 je vrnitev te zaradi dolgih let vojne skoraj popolnoma porušene dežele v proces modernizacije, ki je pred davnimi osmimi desetletji že potekal, a so ga konzervativne sile ter poseganje Velike Britanije in Rusije zaustavile. V letih 1919-29 je namreč paštunski5 kralj Amir Amanullah Khan poskušal z uvedbo družbeno-političnih reform (npr. emancipacija afganistanskih žensk, uvedba modernega izobraževalnega sistema ter predvsem politična udeležba številnih ne-paštunskih narodov). Po vzpodbudni, a neuspeli vladavini Amanullaha Khana so Afganistanci, s kratkim obdobjem mlačne demokratizacije v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, postopoma nazadovali, dokler jim niso leta oboroženih spopadov dokončno porušila večino industrije, šolski sitem, zdravstvo, kulturno dediščino,6 tako da so danes ena najbolj revnih držav na svetu (Rasuly 2002). Še v sedemdesetih je bilo Glavno mesto Kabul meka za hipijsko generacijo. Mladi so se v tem času, ko so v glavnem potovali v Nepal, pogosto ustavljali v Kabulu, kjer je bilo življenje zelo poceni in kjer so bile droge lahko dosegljive. Že leta 1973 so se pričeli prvi spopadi, ki so terjali samo v času afganistansko-ruske vojne milijon in pol življenj ter trajali vse do danes, s šestletnim premorom talibanske vladavine, ki pa je Afganistancem povzročala povsem druge skrbi.
Svetovna javnost, ki je dobri dve desetletji, vse do talibanskega prevzema Kabula leta 1996, vedno bolj ignorirala Afganistan,7 je bila od tega trenutka dalje polna neverjetnih, bizarnih in krutih zgodb: kamenjanje do smrti para, ujetega v prešuštvu; javna usmrtitev morilca pri možu umorjene žene; prepoved zaposlitve več tisočih vdov; kaznovanje moških, ki so si postrigli svoje brade; pretepanje žensk, ker so kazale svojo roko; pleskanje oken na črno, da se ni moglo videti žensk iz ulice ipd. (Evans 2002: 191).
Talibani so nasprotovali ne le filmski umetnosti, ampak nasploh podobi kot taki, kar je v praksi pomenilo, da so bili časopisi brez slik, da nikjer ni bilo izobešenih portretov, da je bilo prepovedano slikanje, da ni bilo tv sprejemnikov, skratka nikakršne slike. Prepovedano je bilo tudi javno predvajanje glasbe, posedovanje ptičev (?), iger na srečo, nošnja britanskih in ameriških frizur (kršitelji so bili predani verski policiji in kaznovani) ter celo glasba in ples na porokah (www.osama-derfilm.de/film.htm). A eden izmed najbolj perečih problemov je v Afganistanu pretirano depriviligiran položaj žensk (www.osama-derfilm.de/film.htm).
“Ko bi mi bog le poklonil fanta in ne punce. Želim si, da Bog ne bi ustvaril ženske,” z izrazito tragičnim podtonom izreče mati glavne junakinje Osame, s čimer film več kot nazorno nakaže na problematiko ženske v tem skrajno dominantnem moškem svetu. Ženske so bile v letih 1996-2002 še posebej prikrajšana družbena skupina, kar pa ni le posledica talibanskega režima, ampak tudi tradicionalno konzervativnih struktur te dežele, ki so pogosto preprečevale vertikalno mobilnost žensk. Četudi so ženske v dvajsetem stoletju v Afganistanu že imele celo volilno pravico ter dostop do javnega izobraževanja, so bile v obdobju talibanskega režima žrtev skrajne interpretacije korana, ki je, zaradi »ohranitve časti in zaščite ženskega spola«, predpisovala trdovratno ločevanje po spolu, ki je pomenila v praksi mnogo bolj kratitev ženskih kot moških svoboščin in pravic (prav tam). Največji problem, ki je lahko doletel ženske poleg dejstva, da so jih lahko v primeru kaznovanja poročili tudi z mnogo starejšim moškim ali pa jim prepovedali konzultacijo z zdravnikom, je bilo pravilo, da ženske brez moškega spremstva niso smele biti na javnih prostorih. To je pomenilo za vse tiste ženske, ki so ostale brez moškega člana družine, da so se znašle pred brezizhodnim položajem: kako naj preživijo, če ne smejo iz hiše?
Osama, ki je sicer nekakšen kolaž resničnih usod8 različnih Afganistank, poenoten v deloma izmišljeni zgodbi neke družine, si postavlja točno to vprašanje, medtem ko vse ostale posebnosti talibanskega režima služijo le kot »filmski dekor.« Zgodba se prične v porušenem Kabulu, kjer snema tuj reporter9 mladega domačina Espandija, ki se znajde sredi demonstracij žensk proti talibanskem režimu. Espandi se reši skupaj z neko žensko in njeno 12-letno hčerko, ki ju je življenje kruto kaznovalo. Že v času afganistansko-sovjetske vojne so jima umrli vsi moški člani družine, kar je zaradi prej omenjenega talibanskega pravila resno ogrozilo eksistenco njune tričlanske ženske družine (poleg njiju je živela še babica). Slednja se je spomnila možne rešitve, namreč, njena vnukinja bi se lahko preoblekla v moškega ter tako vsak dan spremljala mater na delo. Deklico so ostrigli ter oblekli v moška oblačila. A ko so zaprli bolnišnico, v kateri je mati delala, je padla vsa odgovornost na najmlajšo članico družine, ki se je morala na nevarne ulice Kabula odpraviti sama.
Deklica se kot fant zaposli pri nekemu mlekarju, prijatelju dekličinega preminulega očeta, a postane kmalu jasno, da njena vloga fanta ni najboljša, četudi jo njen delodajalec seznanja s skrivnostmi talibanske modrosti. Izstopa predvsem njen previsok glas, dodatno pa ji škodita njen strah pred odkritjem ter pretirana sramežljivost. Prične delati napake in njeno razkritje je le še vprašanje časa, še posebej, ko jo Talibani pošljejo z drugimi fanti v versko šolo. Tam ponovno sreča Espandija, ki jo, kljub njeni novi podobi, takoj prepozna ter postane njen zaveznik. Da bi njena vloga bila manj problematična, ji nadene moško ime Osama, toda njena drugačnost postane kljub temu vedno bolj očitna. Sošolci jo imajo za deklico, star mula pravi, da izgleda kot nimfa. Da bi te govorice zanikala in “dokazala svojo moškost,” Osama spleza na vrh drevesa, a si potem ne upa z njega. Razkrinajo jo in kaznujejo. Sprva tako, da visi v vodnjaku, pozneje gre še v ženski zapor. Med sojenjem pred množico ljudi smo med drugim tudi priča usmrtitve tujega novinarja. Osama dobi običajno kazen: poročijo jo z mnogo starejšim mulo.
Naturščki so pomembna posebnost Osame. Talibani igrajo Talibane (sicer precej neradi) in Afganistanci Afganistance, kar da filmu še posebno globino in avtentičnost. Podobno lahko rečemo za lani v Berlinu z zlatim medvedom nagrajenim Na tem svetu (In this world) priznanega angleškega režiserja Michaela Winterbottoma, kjer dominirajo afganistanski begunci iz pakistanskega taborišča v Peshawaru (mesto blizu afganistanske meje). Oba filma, ki jih lahko označimo kot politična, ker opozorjata na pereč svetovni problem depriviligiranih družbenih skupin (begunci, ženske), sta naredila veliko predvsem za vse tiste naturščke, ki so sodelovali v obeh filmih,10 morda pa tudi za druge prebivalce teh revnih predelov zemlje. Seveda je Na tem svetu film drugačnega kova, saj izhaja iz drugačnih družbenih razmer, kjer razvita kinematografska infrastruktura omogoča, a tudi zahteva drugačen zorni kot gledanja na filmsko umetnost, ki Barmaka toliko ne zanima, kot bomo videli pozneje.
Osama ni umetniški presežek, ampak prej povprečen neorealističen film, ki pove svojo zgodbo sicer na učinkovit, a dokaj preprost, linearno strukturiran način. Zato lahko številne nagrade utemeljimo tudi drugače, skozi vidik obeh pomembnih komponent filma (Osama kot znanilec novega Afganistana, pomen sodelovanja naturščkov, ki pri gledalich pogosto ustvarja simpatije).
Osama sicer je političen film, a ni subverziven, revolucionaren tip filma. Je dokument nekega časa, opozorilo na nezaželeno družbeno ureditev in predvsem mejnik afganistanske kinematografije. Tudi v Sight and sound so večjo težo posvetili vprašanju, ali lahko Osama pomaga pri izgradnji novega afganistanskega filma, kot pa sami filmski kritiki (Calhoun 2004). Barmak razume filmski medij kot politično sredstvo napredka (še posebej pomembno za državo, kjer je nepismenost več kot polovična). Za realizacijo svojega cilja si je Barmaki izbral neposreden, preprost, vsakomur razumljiv filmski jezik, saj afganistanski gledalci niso vajeni različnih filmskih stilov ali pretirane poetičnosti, hkrati pa so v kinodvoranah večinoma spremljali indijski film (prav tam)11.
Osama ima veliko skupnih točk s filmi tipa Nikogaršnja zemlja: v obeh primerih gre namreč za nagrajena filma, oba prikazujeta zgodbe preprostih ljudi, vpetih v težko rešljive zunanje okoliščine, na simbolni ravni ju lahko definiramo kot znanilca družbenih sprememb neke dežele. Na festivalih lahko dobijo takšni filmi drugačen predznak, ki ga določajo bolj politični in morda celo človekoljubni vzgibi festivalskih žirij kot pa umetniški kriteriji. Tudi v vsakdanjem življenju je tako. Pogosto gledamo na takšne filme na drugačen način, ki ne pove o delu samem prav ničesar. Kadar gre za slovenski film, sem že neštetokrat slišal stavek: »No ja, glede na to, da je slovenski film, je še kar dober!« Res pa je, da je Nikogaršnja zemlja za razlike od Osame večplastno strukturiran film v tem smislu, da poleg tragikomičnega prikaza usod treh navadnih ljudi v krutih zunanjih okoliščinah ponuja tudi druga razmišljanja, npr. o vprašanju verodostojnosti zgodb, ki pridejo danes preko medijev do navadnega človeka. Osama izgleda le kot vakuum, utrinek nekega zgodovinskega trenutka.
Veliko težo daje filmu predvsem glavna junakinja Osama oziroma Marina Golbahari, ki jo je Barmak spoznal na cesti v Kabulu, ko ga je prosila za miloščino. Pravi, da je v njenih fascinantnih očeh zagledal globoko otožnost in melanholijo. Ko jo je vprašal, ali bi igrala v filmu, ni natančno vedela, kaj ji sploh hoče povedati. Televizijo je gledala namreč samo enkrat v življenju, filma nobenega, a kljub temu instinktivno pravilno reagira, razlaga Barmak (www.channel4.com/life/microsites/A/afghanistan).
Predvsem Marinina občutljivost oziroma krhkost, ki jo dela tako prepričljivo in hkrati ženstveno, izžareva vso tisto tragiko, ki so jo morale ženske brezmočno preživljati v času talibanskega režima, pred njim, a tudi po njem. V Afganistanu so nasilje nad ženskami (ugrabitve, prisilne poroke, ipd.), javna mučenja ter ignoranca v političnem življenju še vedno pereči problemi, še posebej v manj urbanih predelih, kjer so tradicionalne islamske norme močnejše (www.amnesty.org).