Larry Clark & Edward Lachman
(2003)
Mnogim provokativnim filmom (npr. Nepovratno Gasparja Noeja ali Sedem Davida Fincherja) bi lahko očitali, da so provokativni samo zaradi tega, da bi opozorili nase ali šolirali, da je torej provokacija njihova edina vsebina. Obstajajo pa tudi neredki primeri, kjer je provokacija bolj oblika, kot pa le vsebina. Filmi, ki torej sporočajo tudi kaj drugega, kot pa le opozarjajo nase. Takšna je tudi ameriško-francosko-nizozemska drama Ken Park, ki je zaradi izrazite erotične obarvanosti marsikoga odbila. A tu se Ken Park šele začne.
Mnogi so ga namreč razumeli predvsem kot pornografski ali še huje, kot za družbo in posameznika kvaren film, najbolj skrajno Avstralci, ki so prepovedali tako njegovo prikazovanje (tudi na festivalih), kot tudi prodajanje, izposojanje in oglaševanje, z oznako, da je moralno sporen. Kar je tudi razumljivo. Film se namreč za prikazovanje spolnosti ne poslužuje običajnih filmskih prijemov, npr. ne odmakne pogleda kamere, ne snema vrat, rjuh ali telesa od pasu navzgor, ali kako drugače prikrije spolni akt, ampak nazorno servira erekcijo, ejakulacijo, oralni seks, masturbacijo, skratka kot v pravem pornografskem filmu.
Ken Park je predvsem kruta odslikava negativnih plati moderne družine ter dezorientiranosti mladostnikov. Opominja z zgodbami, ki jih je režiser Larry Clark poznal iz realnega življenja. Tako vidimo Shawna, ki seksa z materjo svoje punce; Tatea, ki uživa v masturbiranju ob dušitvi samega sebe; Clauda, ki ga žali in celo spolno nadleguje njegov zapiti oče; Peches, ki jo maltretira njen religiozno fanatični oče, ona pa reagira tako, da seksa s celo okolico; otroka, ki gleda na videu dekleta v bikiniju. Vse zgodbe pa zaokroža samomor izgubljenega fanta z imenom Ken Park, ki si sredi belega dne na nekem trgu požene kroglo v glavo. Četudi je Ken Park film o mladostnikih, je predvsem, kot parafraza pričakovanj in zanemarjanja, film za starše.
In predvsem mnogo bolj drama kot pornografija, ki jo Larry Clark in Edward Lachman jemljeta zgolj zaradi tega, da bi se o filmu govorilo. A ne o pornografiji, morda niti ne toliko o filmu samem, ampak predvsem o medgeneracijskih neskladjih, še posebej o sprevrnjeni komunikaciji med starši in otroki.
Ken Park je inteligenten, kritičen in silovit film, kakor je poln energije tudi njegov avtor, režiser Larry Clark, ki je v samo devetih mesecih posnel tri filme. Namesto, da ga prepovedujejo, bi ga morali pokazati marsikateremu staršu. Opominja na dejstvo, da v družbi prepogosto grajamo posledice, pred vzroki pa si zatiskamo oči. Četudi je z otroki v Ken Parku narobe le to, da imajo premalo pozornosti in ljubezni od svojih staršev, ti tega ne opazijo, ampak vidijo svoj lasten interes. Najmočnejša se mi zdi scena, ko Claudov zapiti oče, med tem ko teče na tv programu znani »vzgojni« show Jerryja Springerja, nezadovoljno razlaga svoji noseči ženi, Claudovi materi, da bi rad imel sedaj drugačnega otroka, ki bo žilav kot on in ne takšna mevža, kot je Claud. V resnici pa je mevža on sam.
Je torej Ken Park moralno sporen? Oziroma, ali je moralno sporen film, ki pove kaj resničnega o kakšnem družbenem pojavu, četudi na neprijeten način; ali je v resnici moralno sporen film, ki ustvarja vtis, da je vse v redu? Verjetno gre bolj za ideal meščanske komoditete, ki običajno odloča glede moralnih vprašanj.