2. 8. 2005 Filmsko

Silvan Furlan

22. aprila 2005 ob 16.45 je nehalo biti filmsko srce Silvana Furlana, osrednje osebnosti slovenskega filma v zadnjih tridesetih letih. Njegova ljubezen je zajemala vse razsežnosti filmske umetnosti in kulture, od ustvarjanja, refleksije, propedevtike in promocije do shranjevanja. Silvan Furlan je bil osrednja osebnost snovanja kulturne politike na področju filma vse od osamosvojitve Slovenije do prezgodnje smrti. Dolgoletni direktor Slovenske kinoteke, publicist, avtor številnih filmskih študij in knjižnih objav ima velike zasluge za obujanje in ohranjanje filmskega zgodovinskega spomina. Več kot tri desetletja se je aktivno ukvarjal s svetovno in domačo kinematografijo.

Silvan Furlan se je rodil 4. septembra leta 1953 v Postojni. Osnovno šolo je obiskoval na Brjah in v Solkanu, gimnazijo pa v Novi Gorici. Univerzitetni študij je nadaljeval na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter umetnostne zgodovine. Specializacijo iz filmske teorije in zgodovine je opravil na »Universita Cattolica del Sacro Cuore«, »Katoliški univerzi« v Milanu. Že v prvih študentskih letih se je posvečal predvsem filmu in filmski teoriji, v osemdesetih pa je sam ali s sodelavci poskrbel za več filmskih publikacij in monografskih študij o slovenskih ali tujih avtorjih. Že v zgodnjih osemdesetih letih (med leti 1982 in 1990) je postal glavni urednik revije za film in televizijo Ekran, ki je s številnimi akcijami in dejavnostmi spodbujala razmišljanje o vlogi filma v sodobni umetnosti. Pri Slovenskem gledališkem in filmskem muzeju je ustanovil zbirko Slovenski film, v kateri so bila objavljena nekatera temeljna dela o domačem filmu. Domislil in vodil je Jesensko filmsko šolo, mednarodni kolokvij za teorijo in zgodovino filma. Bil je tudi soustanovitelj Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala. Bil je pobudnik številnih retrospektiv slovenskega filma v tujini, zelo dejaven je bil tudi kot član »Mednarodnega združenja filmskih arhivov in kinotek« »FIAF«.

Leta 1994 je Silvan Furlan postal direktor nove, samostojne, »Slovenske Kinoteke«, ki jo v kratkem usposobil za središče slovenske filmske kulture. A večina ljudi ne ve, da je Furlan pri ustanavljanju »Slovenske Kinoteke« moral začeti iz nič, saj so praktično vsi filmi, ki so jih nekoč gledali v Ljubljani, ostali v “matičnem” Beogradu. Naloga ni bila preprosta, saj so bili to časi, ko oblast ni bila ravno najbolj naklonjena uresničevanju kulturnih projektov. A Furlan ni klonil, ampak je z različnimi akcijami začel vzpostavljati nov kinotečni fond, ki ga je polnil tudi s pridobivanjem zunaj-proračunskih sredstev. Sam je skrbel tudi za popularizacijo delovanja »Kinoteke« in ustanovil nov filmski časopis »Kinotečnik«. Prizadeval si je za ureditev statusnih in prostorskih vprašanj matične hiše ter organiziral številne retrospektive, tematske sklope in druge projekcije. »Slovensko Kinoteko« je tako včlanil v »FIAF« – »Mednarodno združenje filmskih arhivov« in slovenski film uvrstil na številna mednarodna srečanja.

V kinoteki so pod Furlanovim vodstvom povezali kinotečno in muzejsko dejavnost, med njene osrednje naloge pa sodijo ureditev in ohranitev knjižnice mednarodnih filmov, zbiranje, ohranjanje, sistematizacija, katalogizacija in predstavitev muzejskih materialov – povezanih z zgodovino filma in kinematografije – ter vzpostavljanje in ohranjanje stikov z mednarodnimi organizacijami in zvezami. Na Furlanovo pobudo je nastala tudi uspešna domača umetniška kino mreža, ki je začela s predvajanji manj komercialnih filmov, najprej v Ljubljani, zdaj pa se je razširila na velika platna po vsej Sloveniji.

V različnih fazah nastajanja filmov je pomagal domala vsem ustvarjalcem srednje in mlajše generacije, ki so v njem našli zaupnega sogovornika in požrtvovalnega sodelavca oziroma prijatelja.

Na ustvarjalnem področju, ki ga je spričo vsestranskega udejstvovanja v filmski kulturi vselej prelagal na jutri, se je uspel uveljaviti kot scenarist, dramaturg in sodelavec pri scenarijih številnih slovenskih filmov. Kot avtor je Silvan Furlan znan po svojih delih »V kraljestvu filma: Fotozgodovina Slovenskega filma -Filmografija 1905-1945«, po knjigi »Slovenske filmske zvezde« ter po »Filmografiji slovenskih celovečernih filmov od leta 1931-1993«. Leta 1998 je posnel svoj prvenec Deklica s frnikulami, igrano-dokumentarni film o Iti Rini, ki bo, žal, ostal tudi njegov edini. Ob 90. letnici rojstva igralke Ite Rine, nas je s svojim filmom ponovno opozoril na njen filmski in kulturni pomen, bil pa je tudi glavni snovalec »Muzeja slovenskih igralcev« v njeni rojstni hiši v Divači.

Kot scenarist je sodeloval pri kratkih filmih, kot so: »Neme podobe slovenskega filma« iz leta 1995, »Minute za film«, posnete leta 1993 ter kratkem dokumentarcu o kontroverznem slovenskem režiserju Boštjanu Hladniku, »Enfant terrible« iz leta 1991. Kot sodelavec scenarista je leta 1993 sodeloval tudi pri filmu »Ko zaprem oči« in kot dramaturg pri že legendarnem filmu iz leta 1991 »Babica gre na jug« .

Za svoje delo je Silvan Furlan prejel tudi številna priznanja. Leta 1981 je prejel »Zlato ptico« za svojo publicistično in muzealsko dejavnost na področju filma, leta 1989 je dobil »Župančičevo nagrado« za uredniško in soavtorsko delo pri zborniku »V kraljestvu filma«, leta 1995 pa je prejel še »Zlato ptico« za filmsko področje, ki jo je prejela ekipa »Slovenske Kinoteke« v ustanavljanju. Prejel je tudi kar nekaj »Badjurovih priznanj« »Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev« za svoje publicistično in uredniško delo, je pa tudi dobitnik nagrade mesta Ljubljane za leto 2005, ki mu jo bodo žal morali podeliti posthumno.

Furlanova odprtost do mladih filmskih entuziastov in njegova pripravljenost, da jim je prisluhnil, se je izkazovala na tolikih ravneh, da jih to kratko posvetilo nikakor ne more vseh zajeti. »Kinoteka« je namreč pod njegovim vodstvom postala pravi filmofilski prostor. Prostor, kjer so se novačili pisci za filmske članke in publikacije. Prostor, ki je dajal in še vedno daje mnogim spodbudo, da se s filmom začnejo ukvarjati sami. In ni pretiravanje, če rečemo, da je veliko pomembne gverilske in širše filmske produkcije nastalo ravno po zaslugi te kinotečne scene. Za celo generacijo filmskih entuziastov je »Kinoteka« sama verjetno veliko bolj zaslužna kot katerakoli druga slovenska institucija. Zapuščina Silvana Furlana torej ni le zgolj njegova osebna delovna zapuščina, ampak je to tudi zapuščina, ki se odraža skozi delo mnogih slovenskih filmskih entuziastov.

To so le nekateri “postanki” v bogati filmski biografiji Silvana Furlana. Sredi koraka so ustavljeni številni smeli načrti neutrudnega borca za domovinsko pravico filma na Slovenskem, med katerimi so na prvem mestu prizadevanja za vključitev filmske umetnosti v vse stopnje slovenskega izobraževalnega sistema. Praznovanje stoletnice slovenskega filma, na katero se je pripravljal tudi kot vodilni organizator, bo, na žalost vseh njegovih prijateljev in prijateljev slovenskega filma, moralo miniti brez njega. Res: ta okrogla obletnica je nepredstavljiva brez prvega moža Slovenske kinoteke, ki je v zadnjem desetletju in še prej tako veliko naredil za slovensko kino-filmsko sceno, morda celo več kot kdorkoli drug.

Nadaljevati Silvanovo delo je praktično nemogoča naloga in obenem moralna zaveza vseh tistih, ki so z njim ustvarjali svetla poglavja slovenskega filma. Z njegovim nenadnim odhodom bo vsekakor zazijala velika vrzel na vseh področjih slovenskega filma