Marco Bellocchi
(Dobro jutro, noč)
(2003)
Dobro jutro, noč, luciden in ganljiv psihološki portret štirih članov skrajnega italijanskega komunističnega gibanja iz šestdesetih in sedemdesetih, Rdečih brigad, postavljen v čas pred in predvsem med ugrabitvijo predsednika krščanske demokracije Alda Mora, je subjektiven pogled ex-članice brigad Anne Laure Braghetti (drama Jetnik, soavtorica Paola Tavella) na ta burni dogodek iz italijanske zgodovine, preoblečen v režijsko dovršenost Marca Bellocchia. Pa vendar, subjektivnost v tem v stilu sedemdesetih posnetem filmu nikakor ne izstopa, saj niti ne reklamira, niti ne graja tega skrajnega gibanja, ampak ga sooča znotraj konflikta med ideali in človeškim zrelo in občuteno.
Bellocchiev odgovor na ta krvavi – pet trupel že pri sami ugrabitvi in 55 dni pozneje še usmrtitev Alda Mora – politični pripetljaj, ki se je zgodil davnega 1978 in tudi končal ero Rdečih brigad, močno odstopa od tipičnih filmov o ugrabitvah, kjer se ugrabitelji in ugrabljeni polarizirajo pretirano predvidljivo (zanimiv primer inteligentnega in duhovitega odstopanja od tega sta brata Coen in njuno »miksanje« klišejev), kjer so negativci v glavnem nevrotični in neprekosljivo, že skoraj patetično hudobni (enako velja za drugo stran), kjer se pripravlja in izvede skrbno premišljena in predvsem nevarna akcija, ki jo ugrabitelji »vljudno odsvetujejo«, kjer potem vendarle zmaga dobro. Dobro jutro, noč je osredotočen samo na ugrabitelje, na njihovo čustveno trpljenje preizkusa vere v skrajne, »bojevite« ideale te nasilne komunistične frakcije, katere cilj je bil takrat nasprotovanje Morove združitve krščanske demokracije in komunistične partije ter izpustitev političnih zapornikov. Zgodba se skoraj večino časa dogaja v stanovanju ugrabiteljev, odziv politikov in širše javnosti spremljamo le preko medijev, kontakt z Morovo družino se izpostavi le preko pisem in ugrabitelji niso klasični negativci. Nasprotno, so skrajno občutljivi in ranljivi idealisti (tudi krščanstvo se je pričelo podobno idealistično, pravi režiser) ter tudi sami podvomijo v lastne ideale.
Odličen scenarij in dialogi, aktualna zgodba in predvsem nepozabna vloga ugrabiteljice Chiare, ki jo igra odlična 29 letna igralka Maya Sansa, so še dodatni atributi za ogled te zgodovinske drama. Vsekakor pa poučen primer, ki parira v Ameriki ponovno obujenemu zgodovinskemu žanru, še bolj praznemu in nališpanemu z novimi tehničnimi pogruntavščinami.