Paul Haggis
TRČENJE
(2004)
Okoli pol šeste zjutraj je odleglo. Končno so se končala naporna natolcevanja o tem kdo bo veliki zmagovalec in kdo poraženec. Poraženka je postala Charlize Theron. S svojo obleko je namreč povsem razočarala. Ali je dobila oskarja je že manj pomembno. Približno v takem stilu je potekala celotna prireditev. Filmski arheologi jo tako nestrpno jo pričakujemo le še zaradi tega, da čimprej mine in se potem spet lahko posvetimo pravim filmom – manj potvorjenim, bolj intimnim. A osredotočimo se raje na filmski del:
Zmagovalec je postal Crash, film režiserja – hkrati soscenarista in koproducenta – Paula Haggisa prav v teh dneh prihaja v slovenske kinodvorane. Etiketiran je z ponesrečenim prevodom Usodna Nesreča. Vsekakor bi veliko bolj ustrezal dobeseden prevod – Trčenje. Pod tem imenom se je film odvrtel že na predlanskem LIFFE. Oskarji so tako poleg Paula Haggisa, Anga Leeja, Reese Witherspoon in Philipa Seymourja Hoffmana, posredno proslavili tudi naš največji festival.
Med vsakoletno glamurno podelitvijo se kar sama od sebe zastavljajo vsakoletna vprašanja: Zakaj je prav ta film izbran za najboljšega? Zakaj izstopa? Kdo to presoja? Na osnovi česa so se odločili? Kakšni so bili kriteriji? Naj se malo poigram s z možnimi odgovori: Kar nam lahko že kar takoj pade v oči je širok igralski kader; resda ne tista najbolj ostra hollywoodska špica, a veliko obrazov, ki so ali po imenu ali po izgledu že znani. Med njimi tudi Don Cheadle, Sandra Bullock in za najboljšo stransko vlogo nominirani Matt Dillon. Prav Dillon, ki ga hočeš-nočeš najbolj poznamo po vlogi negativca iz »blond komedije« Nori na Mary, bratov Farelly, je končno zasijal tudi z resno vlogo. Ostre poteze obraza in mrk pogled dobro služita njegovi vlogi rasistično-šovinističnega policaja Ryana.
Blagovna znamka znotraj filma je nedvomno tudi Paul Haggis, že znan kot scenarist predlani zmagovalne Punčke za Milijon Dolarjev. Kader je torej dovolj slaven. Prvi pogoj je izpolnjen. Vprašanje kako bi na njegov film gledali »akademiki«, če ne bi poprej že sodeloval z Clintom Eastwoodom.
Kar se same tematike, ki jo film obravnava tiče, lahko trdimo, da je dovolj široka in aktualna. Tempo je primeren, dovolj počasen, da mu gre brez težav slediti in dovolj hiter, da gledalca ohranja v stiku z zgodbo. Dramatičnosti je več kot dovolj, vsake toliko smo namreč priča akcijskemu-krimi prizoru, kjer človeško življenje visi na nitki. Vse te dramatične scene so podprte s predzgodbo, kjer glavne junake spoznamo v vsej njihovi človečnosti in veličini. Haggis junake najprej približa, da mu ne gre očitati osladnosti jim doda nekaj dvoličnosti, še ščepec moralne spornosti in testo je gotovo. Potem jih pahne v pečico, kjer jih muči. Njihovo življenje visi na nitki. Je v rokah usode. Nečesa nad nami. In, ko med že pomisliš, da bodo vsi preživeli, eden umre in plača davek vseh ostalih. Že videno? Morda, a prisluhnite še naslednjim vrsticam.
Kljub temu, da je recept po katerem je maestro Haggis pripravljal jed, precej rutinski, mu priznavam nekaj osebne genialnosti. Okus začimbe s katero me je zapeljal težko natančno opišem, a mislim, da jo je primešal prav v tistih najbolj odločilnih prizorih, ko je šlo za življenje ali smrt nam ljubih junakov. S temi prizori je posegel više, kot je to običajno pri takovrstni produkciji. Spregovoril je o brezčasju, o popolnosti, o nadrealnem. S svojevrstnim manevriranjem kamere in genialno montažo, prav tako z oskarjem nagrajenega Hughesa Winborna, filmu uspe presežek. Prodira v področje neznanega, mističnega. Gledalci smo popeljani v labirint nesreče, zazdi se že, da ne bomo našli izhoda in da bomo za vedno ustali ujeti, a hip zatem ujamemo stik z realnostjo. Ponovno smo streznjeni. Trčenje se umakne. Doživljanje poprejšnjih trenutkov se spremeni v izkušnjo.
Če bi ti prizori stali sami zase, bi jih lahko postavili ob bok tudi tistim največjim. Žal bodo zaradi svoje »nesamostojnosti« ostali »le« vrhunski prizori v dobrem filmu.
Prav zaradi teh prizorov se je na Renejevi letošnji hollywoodski lestvici se je Trčenje povzpelo drugo mesto. Na najvišji stopnički še vedno ostaja Zvesti Vrtnar v režiji Fernanda Meirellesa