S pričetkom izvajanj sprememb, ki jih začrtuje Bolonjska deklaracija, se odpira izjemna priložnost, da se poleg formalnih izvedejo tudi vsebinske spremembe študija, seveda po notranjih merilih oddelka za filozofijo. Ob tem pa je potrebno opozoriti na problem, in sicer, da strah pred negativnimi učinki, ki jih zaradi bolonjskega procesa pričakujemo, zamegljuje dejstvo, da študij na našem oddelku že sedaj ni tako kvaliteten kot bi si želeli. Bolonjska reforma nam namreč ne more vzeti tistega, česar ni. Naloga, ki smo si jo zastavili, je na podlagi analize problemov trenutne situacije na oddelku podati konstruktivne predloge, ki bi lahko zaživeli v okviru prenove študija. Naš edini cilj je torej izboljšava kvalitete študija filozofije tako za tiste, ki se za ta študij odločajo predvsem zaradi pridobitve diplome, kakor tudi za tisto manjšino, ki se filozofiji posveča z vso resnostjo in veliko mero osebne angažiranosti.
Problematiko smo, gotovo nekoliko nasilno, a zavoljo preglednosti, skušali zaobjeti v štirih sklopih. Ti so: 1 študenti, 2. študijski program, 3. profesorji in 4. tehnični problemi.
I. ŠTUDENTI
Glede študentov bi spregovorili o sledečih dveh točkah: množičnost ter apatičnost študentov.
Množičnost
Množičnost študija gotovo ima za sam študij posledice, te pa niso nujno samo negativne. Po eni strani je zaradi tega odnos med študenti in profesorji pogosto reduciran na formalnosti. Ocenjevanje potemtakem ne izhaja toliko iz prepoznavanja prizadevnosti študenta, saj se preferira čimvečja sistematičnost preverjanja znanja. Po drugi strani pa se z večjim številom študentov filozofije pravzaprav poveča (vsaj potencialno) kritični avditorij, kar pa je gotovo zelo zaželjeno. Tako, menimo, vseeno ne gre toliko tarnati nad številom študentov, ki je pač takšno, kot je, temveč je prej potrebno kolikor se le da izkoristiti številčen avditorij, in sicer v smislu širjenja kritičnega, odgovornega mišljenja, ki se je sposobno razsodno opredeljevati glede različnih situacij. Kratko: študenti filozofije naj bodo drugačni od tistih z medicine, prava, ekonomije, ipd., ki so zasuti z nakopičenimi informacijami do te mere, da je njihova sposobnost oddaljenega povzemajočega pogleda pogosto onesposobljena, saj zanjo preprosto zmanjka časa. Če naj zdravnik zdravi, ekonomist služi in pravnik poskuša deliti in iskati ‘pravico’, naj filozof pri svojem delu poskuša ohraniti dostojanstvo predvsem s tem, da misli. V tem se v zametku gotovo že skriva prva, sicer najbolj generalna, a zato tudi naša najbolj goreča in najpomembnejša želja, namreč, da bi študij filozofije svoje varovance mojstril predvsem v veščini, ne pa toliko v faktografskem znanju, čeprav je, gotovo, še kako res, da si filozofa ne znamo predstavljati brez poznavanja zgodovine (in to celo ne nujno samo strogo zgodovine filozofije). Zapomniti si torej velja to, da je veliko število študentov filozofije sicer neka določena ovira, a vendar tudi velik potencial, ki bi ga bilo škoda zanemariti ali spregledati.
Apatičnost
Vsem znano dejstvo je, da srednješolsko izobraževanje v današnjem času ne dosega več takšnih standardov kot nekoč. Matura tako prej pomeni priznanje osvojitve sposobnosti taktiziranja, blefiranja in brezinteresne absorbcije podatkov, kot pa dejanski izkaz splošnega znanja, kaj šele kreativnosti bodočega študenta. Dejansko apatičnost študentov rahlo zamegljuje samo še dokaj živ interes za pridobitev diplome. Težava programske začrtanosti študija filozofije je v tem, da tovrstno apatičnost dopušča in s tem vzdržuje.
Kot možne rešitve za izhod iz te situacije predlagamo:
TEME ZA SEMINARSKE NALOGE: Ker študentje pogosto dobijo teme seminarskih nalog prinešene na pladnju, vključno z literaturo, ki naj bi jo obdelali, to vodi prvič v preračunavanje kje je literature in posledično dela manj in drugič v to, da se delo seminarja preprosto reducira na branje predpisane literature in ponavadi le v obnovo le-te. Če bi študenti morali poiskati temo sami, bi že to zahtevalo nek angažma, hkrati pa bi se ob tem še seznanili z literaturo in razvijali sposobnost prepoznavanja problemov, saj je skoraj nemogoče predlagati temo, če nisi še ničesar prebral. Tisti, ki vseeno ne bi zmogli najti teme sami, bi jim lahko profesor pri tem pomagal z navodili, ne pa kar z opravljanjem nekega pomembnega dela naloge, namreč iskanja problema, namesto študenta.
SPISKI LITERATURE: 1. Tiste enote literature na spiskih, ki ne zaobsegajo celotnega dela, ampak le določena poglavja, ne bi smele biti označene od strani do strani, saj to znova vodi v preprosto kalkuliranje, česa je manj; označen naj bo le naslov in/ali številka zahtevanega poglavja. Študentje namreč pogosto le prepišejo zahtevane številke strani na majhen listič, ga vstavijo v knjigo in dajo kopirat. Knjige tako sploh ne odprejo, ne pogledajo kazala, ne prelistajo. 2. Podoben problem so tudi že pripravljene kopije odlomkov iz ne tako težko dostopnih knjig, ki se nahajajo v oddelčni knjižnici. Študent lahko tako preprosto vzame kopijo, pogosto sploh ne vedoč iz katere knjige je odlomek vzet ipd. Študentje bi morali iskati tekste sami, saj bi tako morda vsaj prelistali delo in si osmislili izvzeto poglavje, kajti sicer se le-to iztrga iz konteksta in se prelevi golo »gradivo« za oceno.
IZBIRNOST IZPITNE LITERATURE: Spiski literature bi lahko bili delno »odprti«. To pomeni, da bi profesor predpisal nek del literature, obvezne za vse, del literature za izpit pa bi se določil individualno. Glede te slednje bi se študent dogovoril s profesorjem: ali tako, da študent sam predlaga določena besedila, ki so mu v zvezi s tem predmetom zanimiva ali pa, da študent zgolj navede določene probleme, ki ga v zvezi s tem predmetom najbolj zanimajo in mu profesor glede na to predlaga tekste. Na ta način bi se nekoliko preprečilo zgolj storilnostno opravljanje izpitov, saj bi že sama priprava spiska literature od študenta zahtevala nek angažma.
Profesorji bi lahko zraven spiskov literature za izpit pripravili tudi obsežnejše spiske literature: originalnih besedil, sekundarne literature, morda tudi spletnih naslovov. Ti spiski bi služili predvsem temu, da bi se študentje seznanjali z avtorji in naslovi del, hkrati pa bi bili študentom v pomoč pri iskanju literature za seminarje in za izbirni del literature za izpite.
SEDEM MUH NA EN MAH: Dogaja se, da študentje oddajajo isti seminar pri mnogih predmetih. Apeliranje na etičnost in odgovornost pač ne zaleže, zato bi bilo morda dobro uvesti nek način notacije opravljenih seminarjev; npr. beleženje naslova ali teme v indeks pod rubriko »opombe«.
NAČIN SPRAŠEVANJA NA IZPITIH: Vprašanja na izpitih ne bi smela temeljiti (izključno ali pretežno) na preverjanju poznavanja dejstev, temveč predvsem na odkrivanju sposobnosti razmišljanja in, kar je zelo pomembno, na iskanju študentovega interesa – kaj v zvezi s predelano literaturo se mu zdi zanimivo in zakaj. Ker študentje večinoma pričakujejo faktografska vprašanja, si seveda za izpite pripravijo faktografske odgovore, naučene tudi iz kakšne zelo sporne literature kot je npr. DTV Atlas filozofije.
OVREDNOTENJE AKTIVNOSTI ŠTUDENTOV: V kolikor je zaželeno bolj aktivno sodelovanje študentov na predavanjih, mora biti takšno delo študentov tudi znatno višje ovrednoteno. Če namreč študenta, ki redno obiskuje predavanja, se nanje pripravlja in sodeluje, na koncu čaka popolnoma enako obsežen spisek izpitne literature kot nekoga, ki ima zaradi neudeleževanja predavanj mnogo več časa za študij tekstov, potem je jasno, zakaj se študentje raje odrečejo predavanjem in sprotnemu delu. Sistem kreditnih točk bi morda lahko omogočil, da bi bilo sprotno sodelovanje na predavanjih in tudi v širšem kontekstu filozofije (npr. pripravljanje komentarjev tekstov, ki se na predavanju trenutno berejo; sodelovanje na bralnih vajah starejših študentov z mlajšimi (gl. spodaj); pisanje recenzij filozofskih tekstov; prevajanje ipd.) formalno ovrednoteno in v večji meri kot sedaj upoštevano pri izpitu, npr. z bistveno zmanjšanim obsegom literature za izpit. Vendar pa to po našem mnenju nikakor ne sme voditi v preverjanje prisotnosti na predavanjih kot pogoj za pristop h končnemu izpitu, niti ne bi smeli biti študentje, ki se odločijo izpit opravljati brez predhodnega sodelovanja na predavanjih, na izpitih že a priori diskvalificirani.
LETNI IZZIV ŠTUDENTOM: Oddelek bi lahko na začetku vsakega šolskega leta pripravil razpis za filozofske eseje na neko določeno temo. Proti koncu leta bi lahko bil kak študentski simpozij, kjer bi se vsaj najbolj zanimivi odzivi na razpis predstavili. Morda pa bi se lahko priskrbele tudi kakšne knjižne nagrade za najboljše tekste (če bi npr. katere založbe podarile nekaj knjig). Tak letni skupni projekt bi morda prinesel nekaj več živahnosti na oddelek in nekaj več vpetosti filozofije v konkretno aktualnost. Morda bi lahko oddelek izdajal tudi kakšno letno edicijo najboljših seminarjev in ostalih prispevkov.
ODNOSI MED ŠTUDENTI: Odnosi med študenti so pogosto zreducirani na medsebojno informiranje o tem, kolikšno mero napora je mogoče pričakovati na katerem izpitu (kdo komplicira in kdo ne). Namesto takšnega degradiranega odnosa bi lahko skušali vzpostaviti bolj konstruktivno tovariško vzdušje, kjer bi študentje višjih letnikov lahko prenašali del svojih znanj in izkušenj študentom iz nižjih letnikov. Lahko bi npr. organizirali bralne vaje ali pa vodeno razpravljanje ob prisotnosti mentorja o določenih temah (recimo o literaturi, ki se bo pojavila na prihajajočih izpitih). To bi bilo dobro tako za mlajše študente, da bi se tako lažje prebijali skozi izpitno literaturo in tudi spoznali starejše kolege, na katere bi se v morebitnih miselnih stiskah lahko obrnili, kot tudi za starejše študente, ki bi si s tem pridobili dragocene izkušnje poučevanja, hkrati pa na zelo učinkovit način ponovili in utrdili svoje znanje; konec koncev določeno temo zares razumeš šele tedaj, ko jo lahko nekomu učinkovito predaš.
SKUPINSKI SEMINARJI: Študentom bi se morala ponuditi možnost za skupinsko opravljanje seminarjev, kjer bi recimo več študentov pripravilo seminar na skupno temo npr. tako, da bi vsi obravnavali isti problem, ampak pri različnih avtorjih in bi nato pripravili predstavitev seminarja bolj na način debate kot pa suhoparnega branja. Pri tem pa seveda ne gre uvesti skupinskih seminarjev kot predpisano obveznost, saj nam izkušnje z drugih oddelkov, kjer jim je tovrstna praksa bolj domača, kažejo, da je težko oblikovati takšne skupine na silo, saj prihaja do resnih neskladij med študenti; nekateri študentje poskušajo na račun dela svojih kolegov priti do ocene po liniji najmanjšega odpora. To možnost pa je vsekakor vredno študentom ponuditi, saj je možno, da se znotraj letnikov najdejo kakšne skupine s skupnimi interesi, ki bi bile zmožne takšnega projektnega dela. Tovrsten stik med študenti bi morda vodil k temu, da bi študentje animirali drug drugega.
Ob vseh teh predlogih pa se nam zdi zelo pomembno izpostaviti predvsem to, da apatičnosti ne moremo odstraniti z zastavljanjem kakršnihkoli novih nalog, ki bodo pomenile zgolj dodatno količinsko obremenitev študentov, temveč samo z uvajanjem takšnih nalog, ki bodo študente zdramile in angažirale v resnejše delo, če bodo želeli študij končati. To pomeni, da morajo biti vse spremembe ali nove naloge, ki se bodo uveljavile, usmerjene k izboljšavi kvalitete študija, ne pa k nerazumnemu povečevanju kvantitete obveznosti.
II. PROGRAM
PREOBSEŽNOST PROGRAMA:
Glede preobsežnosti študija smo priča svojevrstnemu navideznemu paradoksu. Zastavlja se vprašanje, kako lahko v isti sapi, ko predlagamo spremembe v smeri aktivnejšega delovanja študentov, govorimo o preobsežnosti študija. Vendarle lahko preobsežnost razumemo na dva načina, kakor lahko s tega vidika govorimo tudi o dveh vrstah znanja. Prvo je faktografsko, ki je sicer v določeni meri podlaga ali skelet za drugo, tj. za sposobnost mišljenja, ki ta skelet obleče v meso in kri. Preobsežnost se tukaj tiče predvsem zahtev glede prvo omenjene vrste znanja. Kaže pa se na več načinov:
1. Preobsežni spiski literature – literatura za vseh 24 izpitov na enopredmetnem študiju v štirih letih obsega cca. 40.000 strani tekstov; pri čemer pa ne gre pozabiti, da k obveznostim sodi še dodatnih 14 seminarjev, za katere se črpa literaturo tudi (včasih celo predvsem) iz virov, ki jih ni na teh spiskih. Nerealno je pričakovati, da bodo študentje zmogli takšno količino literature sploh prebrati, kaj šele preštudirati. Jasno je potem, da se pogosto poslužujejo že omenjenih spornih virov in da takšna preobsežnost posledično pomeni bohotenje kvantitete na račun kvalitete. Po mnenju študentov je realno pričakovati dobro pripravljenost na izpitu, če spiski ne presegajo cca. 800 strani na izpit.
2. Preobsežno je tudi število predmetov. Ta problem je mogoče reševati z uvedbo izbirnosti, kar bomo pojasnili kasneje.
3. Glede preobsežnosti lahko omenimo tudi dolžino nekaterih predavanj: težko je namreč biti zbran na nekem predavanju več kot uro in pol, zato bi bilo dobro, če bi se tista predavanja, ki zaobsegajo več kot dve šolski uri, skušala razbiti na dva termina tedensko.
RIGIDNOST PROGRAMA:
Študijski program je predvsem za študente enopredmetne smeri precej rigiden, saj ne ponuja nobene izbirnosti.
1. Izbirnost predmetov: Trenutna struktura tistim študentom, ki so že nekoliko izoblikovali svoj profil in neka specifična zanimanja, onemogoča nadaljnje usmerjeno in poglobljeno razvijanje lastnih interesov. Izbirnost predmetov verjetno ne bi bila primerna že v prvem letniku, kasneje pa vsekakor zelo zaželjena. Predmeti bi lahko bili sestavljeni iz osnovnega in višjega nivoja, pri čemer bi bil osnovni nivo obvezen za vse, višji pa izbirni. V takšni strukturi bi seveda bilo bolj smiselno, da bi se osnovni nivo opravljal s preglednim izpitom, medtem ko pa bi se obveznost na višjem nivoju opravljala v obliki zahtevnejše seminarske naloge (torej obratno kot je trenutna večinska praksa na oddelku). Takšna rešitev bi hkrati omilila zgoraj omenjeni problem preobsežnosti glede števila predmetov. Možnost izbire predmetov bi tudi nekoliko razbila to veliko množico študentov na manjše skupine in s tem doprinesla h kvalitetnejšemu delu.
2. Skupni obvezni izbirni predmet: glede izbirnosti moramo nujno omeniti še predlog, da bi se zraven trenutno ponujenih obveznih izbirnih predmetov ´sociologija` in ´politologija`, uvedla še možnost, da se ta izbirni predmet opravlja tudi iz tujih jezikov ali iz katerih drugih smeri na naši fakulteti npr. zgodovine, umetnostne zgodovine, etnologije, antropologije itd.
3. Izbirnost izpitne literature: Ta predlog, ki smo ga obravnavali že zgoraj, ne bi pripomogel le k znatnejšemu udejstvovanju študentov, ampak tudi k povečanju možnosti razvijanja spicifičnih interesov za tiste študente, ki so sicer primorani svoje filozofske preference negovati v zelo omejenem prostem času.
4. Novi izbirni predmeti: Kot nov predmet bi se lahko uvedel kak predmet s ´fleksibilno` aktualno vsebino, ki bi akademsko filozofijo navezoval na praktično problematiko. V mislih imamo predmet, ki bi se npr. eno leto ukvarjal z osnovami filozofije prava, drugo leto z npr. filozofijo medicine, dalje s filozofijo športa ipd., lahko pa bi se pripravili tudi semestrski ali letni kurzi na neko temo, recimo toleranca, marksizem, globalizacija, poklicna etika…, pri čemer pa bi bilo dobro, da bi bila vsebina takega predmeta opredeljena vedno za nekaj let naprej, tako da bi lahko študentje načrtovali svoje izbire. Z uvedbo takšnega fleksibilnega predmeta, bi se lahko število izbirnih predmetov zelo povečalo brez pretiranih zahtev po dodatnem kadru na oddelku.
5. Gostujoča predavanja: bolj pogosta predavanja tujih profesorjev bi bila zaželjena. Glede na to, da je to seveda povezano z dodatnimi finančnimi sredstvi, bi ta problem lahko reševali v povezavi z drugimi institucijami (založbami, nevladnimi organizacijami, inštituti…)
`TEHNIČNI´ PREDMET:
Kot nov predmet na študiju bi lahko uvedli tehnični predmet v smislu učenja pisanja tekstov in mojstrenja v govorništvu, ki je pogosto šibka točka študentov filozofije. Pri tem predmetu bi se bolj kot vsebini filozofskih tekstov posvečali načinu jasnega in artikuliranega pisnega in ustnega argumentiranja in razlaganja. Ta predmet bi morda lahko bil tudi dobra priložnost za pisanje kakšnih prostih filozofskih esejev, ki ne bi temeljili na študiju tekstov, temveč bi imeli obliko nekakšnih kratkih razmislekov o določenih problemih. Morda bi si jih lahko med seboj brali in drug drugemu pisali replike kar študentje med seboj, saj bi na ta način drug drugemu reflektirali npr. predpostavke, iz katerih pisec eseja izhaja; jasnost in nejasnost uporabljanih konceptov; gramatikalne in slogovne napake v tekstu, ki zamegljujejo vsebino eseja ipd. Na predavanjih bi lahko študentje v dvojicah predstavili esej in repliko nanj. Tako bi se na podlagi praktičnega dela učili tehnike filozofskega pisanja in filozofskega govora.
NEFUNKCIONALNA RAZPOREDITEV PREDMETOV:
Nekaj pripomb bi dali na trenutno razporeditev predmetov. Zdi se nam primerno, da bi novoveški filozofiji sledila nemška klasična filozofija, ne pa, da v drugem letniku potekata vzporedno. In tudi, da bi se fenomenologija prestavila v drugi in tretji letnik, hermenevtika pa v tretji in četrti. Takšna zaporedja se zdijo bolj smiselna in bi omogočila študentom lažje sledenje in razumevaje snovi, ki se predava. Vprašljiv je tudi predmet klasičnih tekstov filozofije, ki je obvezen za vse kar dve leti, pri čemer pa ne zaobsega klasičnih tekstov iz vseh obdobij in smeri filozofije. V kolikor tak predmet obstaja, bi morala obstajati tudi možnost, da študentje v okviru tega predmeta študirajo tiste klasične tekste, ki se bolj ujemajo z njihovimi filozofskimi interesi, saj sicer za mnoge ta predmet postane zgolj še ena dodatna obveznost, ki veliko pripomore k prenasičenosti programa in zelo malo h kvaliteti.
3 + 2 ALI 4 + 1:
Kakršnakoli bo že odločitev glede strukture študija po bolonjski reformi, naj opozorimo, da zaradi morebitnega prepričanja o tem, da bodo vsi tako ali tako študirali celotnih pet let, nikakor ne gre osnovne stopnje zasičiti s faktografskim učenjem brez razvijanja veščine razmišljanja. Zaradi mnenja, da je treba (linearno) najprej osvojiti osnovna znanja in šele nato raziskovati in razmišljati, se samostojno in kritično mišljenje študentov ves čas pomika naprej na neke naslednje stopnje, ki nikoli ne nastopijo. Odgovor, da bodo študentje deležni samostojnosti na masters stopnji, je zatorej lahko razumljen zgolj kot izgovor za hoteno ali nehoteno vzdrževanje študentov v ´nedoletnosti`.
III. PROFESORJI
V tem razdelku bomo poskušali osvetliti nekaj točk, na katere bi morali biti profesorji še posebej pozorni.
MOČ AVTORITETE:
Jasno je, da gre pri odnosu profesor-študent za asimetrično razmerje moči. To dejstvo bi morali profesorji po eni strani bolj izkoristiti: namreč v tem oziru, ki smo ga omenili že v uvodu. Na kratko to pomeni, da profesorji ne bi smeli pristati na precej nekorektne ´učne navade`, ki jih študentje prinesejo s seboj iz srednjih šol. V moči profesorjev je, da postavijo pogoje na novo in sicer v smeri zahtev po bolj angažiranem in intenzivnem delu študentov. Po drugi strani pa bi morali profesorji avtoritativnost svoje pozicije bolj razbijati: in sicer predvsem glede epistemoloških problemov, ki se pri študentih kažejo predvsem kot nekritično prevzemanje stališč svojih profesorjev in tudi kot pogost fenomen, da študentje tekom študija bolj razvijajo interese svojih profesorjev kot pa svoje lastne.
PREDZNANJE ŠTUDENTOV:
Profesorji bi morali upoštevati predznanje študentov. Vedeti je treba, da vsi študentje ne prihajajo z gimnazij, pa tudi ti, ki prihajajo, niso imeli nujno kvalitetnega pouka filozofije. Ampak dejstvo, da mnogi študentje pridejo na ta študij brez predhodnega poznavanja filozofije, še ne implicira, da samega študija ne bodo vzeli zelo resno. Zato je pri predavanjih, še posebej v prvem letniku, pogosto treba začeti tako rekoč na novo oz. z veliko mero propedevtičnosti in pedagoškosti.. Treba je razumeti, da je profesorjevo teoretsko stališče o problemih izobraževanja za nekoga, ki predavanja preprosto ne razume, irelevantno.
SODELOVANJE MED PROFESORJI:
Profesorji bi morali biti natančneje obveščeni o vsebini ostalih predmetov, kajti sklicevanje na to, da so študentje določeno stvar predelali že pri drugih predmetih je pogosto neupravičeno in včasih deluje kot prelaganje odgovornosti.
MATERIALNI POGOJI ŠTUDENTOV:
Upoštevati je treba, da študentje, ki niso iz Ljubljane, ampak so recimo cca. 40 km oddaljeni, porabijo veliko časa za vsakodnevne prevoze do fakultete. Tak študent bo tisti dan, ko ima na urniku npr. tri dvourna predavanja, porabil celih devet ur samo za prisotnost na predavanjih in prevoz. Jasno je, da kakšnega kvalitetnega časa za branje ob takšnem urniku ne ostane veliko. Ker je predavanj precej in so raztresena čez cel dan, so ti študentje bolj kot ne prisiljeni, da si organizirajo čas mimo zahtev študija in se torej pogosto predvsem iz časovnih razlogov odpovedo okvirno polovici predavanj. Še enkrat torej velja poudariti, da je svobodna izbira prisotnosti na predavanjih temeljna pravica vsakega študenta in neprisotnost ne bi smela predstavljati ovire za pristop k izpitu.
´KORISTNOST` FILOZOFIJE:
Profesorji v preveliki meri izpostavljajo le akademski vidik filozofije in dajejo premalo poudarka na filozofijo kot veščino, ki ima svoje mesto na mnogih področjih, kjer bodo diplomanti filozofije kasneje delovali in se zaposlovali. Zato večina študentov vidi akademsko pot kot edini možni način ukvarjanja s filozofijo. Od profesorjev in neredko tudi od študentov je namreč slišati izjave kot so npr. “Filozofija sicer ni koristna, je pa nujna.”, “Če ste prišli zgolj po diplomo, vedite, da si z njo ne boste imeli kaj početi.”, “Najpogostejša zaposlitev diplomanta filozofije je podiplomski študij.” ipd.. S takšnimi pogledi tako profesorji kot študentje sami sebi omejujejo področje možnih dejavnosti in hkrati slabo vplivajo na motivacijo študentov. V resnici pa (razen v primerih nekaj specifičnih poklicev) tudi študentov z ostalih študijev službe ne čakajo kar tako, zato se zdi pravkar omenjeno ironično samopomilovanje filozofov precej neutemeljeno.
ODZIVANJE NA DELO ŠTUDENTOV
Predvsem pri seminarskih nalogah so študentje v premajhni meri deležni odzivov profesorjev. Večina seminarskih nalog se preprosto oceni in vpiše v indeks brez kakršnegakoli komentarja profesorja. Za napredovanje študentov je nujno, da dobijo nekaj replik: kaj je pri njihovem delu dobro in kaj ne. Morda bi lahko profesorji študentom dali celo kratke pisne replike na njihove seminarske naloge, kjer bi na kratko označili npr. probleme v zvezi s študentovim uporabljanjem ključnih konceptov, zastavili nekaj vprašanj za nadaljni premislek v zvezi s to temo, navedli kakšne avtorje ali tekste, ki se navezujejo na ta seminar ipd. Večina študentov teh replik najbrž res ne bo vzela preveč resno, vsekakor pa bi tovrstni angažma profesorjev nekaj doprinesel k večji zanimiranosti študentov in, kar je najpomembnejše, veliko bi pomenil tisti manjšini študentov, ki želijo svoje delo ves čas nadgrajevati.
IV. TEHNIČNI PROBLEMI:
Zadnji sklop problematike zaobsega področja knjižnice, ocen, izpitnih rokov, tujih jezikov in materialnih izboljšav.
KNJIŽNICA:
Predlagamo, da se skuša na vsak način podaljšati obratovalni čas knjižnice. Nenazadnje naša oddelčna knjižnica ni namenjena zgolj študentom, temveč tudi ostalim. Po mnenju študentov, ki naj bi v tej knjižnici tudi študirali, pa zaenkrat ni vredna naziva ´študijska knjižnica`.
Predlagamo tudi, da bi se za dopolnitev knjižničnega fonda uvedle fotokopije določenih knjig (ki jih finančni proračun knjižnice spregleda), ki pa bi ravno tako bile evidentirane v informacijskem sistemu (zaradi nelegalnosti verjetno le internem), tako da bi se s tem preprečile kraje teh tekstov.
V oddelčni knjižnici bi bilo prav tako zaželjeno več interne literature v obliki skript, ki bi jih pripravili profesorji; in sicer ne toliko za namene opravljanja izpitov, temveč kot možnost za pregledne samoiniciativne uvode študentov v določene predmete, kot nekakšne uvode v predavanja. Še lepše bi seveda bilo, če bi jih uspeli izdati v obliki učbenikov.
V knjižnici pa bi prav gotovo morali tudi bolj dosledno vzdrževati red in tišino kot osnovna pogoja za delo.
OCENE:
Povprečja študentov filozofije so po nekaterih ocenah kar za 1,5 ocene ali več višja od povprečij študentov npr. tehničnih in naravoslovnih fakultet. Če bi te ocene bile realne, bi lahko govorili kar o intelektualni eliti. Seveda je realnost drugačna. Paleta ocen, če naj te ohranijo kredibilnost, se mora nujno razširiti na skalo 5-10. Prevladovanje zelo visokih ocen 1. briše meje med kvalitetnim in manj kvalitetnim delom, 2. briše kriterije za napredovanje in pridobivanje določenih privilegijev, ki so vezani na povprečje, 3. deluje zelo nestimulativno na motivacijo študentov, 4. pri študentih spodbuja neutemeljeno gotovost vase in posledično umankanje samokritičnosti v zvezi s svojim študijskim delom in 5. ker dejstvo nenormalno visokih povprečij ni nobena skrivnost tudi zunaj oddelka, to dolgoročno vodi k diskreditaciji diplom s tega oddelka.
Menimo, da se je vsekakor potrebno lotiti poostritve zahtev in kriterijev, vendar pa želimo opozoriti, da je takšna poostritev smiselna le, v kolikor je izpeljana postopoma in zmerno. Prevelika nenadna poostritev zahtev bi najverjetneje povzročila tak izpad, kot si ga oddelek ne more privoščiti, hkrati pa bi v odnose med študenti in profesorji vnesla precejšnjo mero napetosti, ki bi pomenila prej korak vstran kot pa korak proti ciljem, ki si jih mi zastavljamo. Ob bok temu pa je potrebno dodati tudi skrb, da postopno vpeljevanje celotnega spektra ocen ne bi smelo pomeniti, da bi sčasoma ocena odlično (10) postala nedosegljiva, kaj šele, da bi celotno znanje namesto zdajšnje kategorialne ocene (10) združevali na primer pod kategorialno oceno prav dobro (8), s čimer v nobenem primeru ne bi rešili zgoraj omenjenih problemov, temveč bi jih na račun nekoliko nižjega povprečja samo še dodatno učvrstili. Poenostavljeno: Ocena naj bo odraz študentove prizadevnosti in znanja ne pa zgolj markacija v indeksu.
TUJI JEZIKI:
Študentje bi si želeli možnost brezplačnega učenja tujih jezikov. Glede na to, da je ponudba učenja tujih jezikov na Filozofski fakulteti zelo velika, bi bilo najlažje, če bi se uredilo nekakšno sodelovanje med našim oddelkom in oddelki za razne jezike (podobno kot se je letos uvedel nov predmet grščine). Problem je tudi nemški jezik, ki je obvezni predmet za enopredmetne študente v prvem letniku, vendar pa ni zastavljen dovolj resno. Jezika se ni mogoče učiti ali ga ponoviti, če ni sam predmet resno programsko zastavljen: nemščina v prvem letniku bi torej morala obsegati nekaj slovnice, obvezne vaje, domače naloge, kolokvije ipd.. Za tiste študente, ki pa ta jezik že obvladajo, naj obstaja možnost, da svoje znanje pokažejo na izpitu in so s tem oproščeni vseh obveznosti pri tem predmetu.
IZPITI IN IZPITNI ROKI:
1. Smiselno bi bilo uvesti semestrske predmete (s skoncentriranimi predavanji v enem semestru), ki bi se zaključili s semestrskim izpitom. To bi omogočilo, da bi se delo za študente bolj razporejalo čez vso leto, hkrati pa bi bilo več možnosti za aktivno sodelovanje na predavanjih, saj bi več študentov hkrati študiralo isto literaturo. Glede na trenutno postavitev izpitnih rokov je utopično pričakovati kvalitetno znanje na izpitih, saj se v razmiku 14 ali še manj dni ni mogoče kvalitetno pripraviti na dva ali več izpitov, pa četudi je študent že čez leto preštudiral vso izpitno literaturo, še posebej če upoštevamo njeno zdajšnjo obsežnost.
2. Trenutno so problematični junijski izpitni roki, saj so skoraj vsi izpiti natrpani v prva dva tedna junija. Predavanja potekajo do konca maja, in če se pričakuje večja udeležba na predavanjih tudi proti koncu leta, potem je treba prve junijske izpitne roke malo prestaviti. Bolj smiselno bi bilo, če bi bili poletni izpitni roki konec meseca junija in v začetku meseca julija, jesenski pa že konec avgusta in v začetku septembra. Takšna razporeditev bi podobno kot zgoraj omenjeni predlog semestrskih izpitov malce doprinesla k bolj enakomernemu razporejanju študija in opravljanja obveznosti.
3. Večurno čakanje na izpitih: Ker se večina izpitov na našem oddelku opravlja ustno in večinoma v uradnih junijskih in septembrskih rokih, prihaja do neprijetnih čakalnih vrst; ne poredko se na izpit čaka skoraj cel dan (npr. 4-9 ur), s čimer se onemogoči ustrezna psihofizična pripravljenost na izpit. Zato bi se moral pri vseh izpitih (sedaj je to praksa le pri zelo redkih) kak dan ali dva pred izpitom pripraviti razpored opravljanja izpitov, ki bi vsakemu študentu določil okvirno uro izpita. Seveda to ni nujno v primerih, kadar je na nek izpit prijavljenih tako malo kandidatov, da je predvideni čas čakanja za študente maksimalno dve do tri ure.
4. Dobro bi bilo oblikovati program tako, da je mogoče vse obveznosti enega letnika opraviti v tistem letu. Vse obveznosti bi tako pomenile pogoje za napredovanje. Opravljanje obveznosti ´za nazaj` namreč bolj kot ne moti delo v novem študijskem letu, hkrati pa tudi nerazumno podaljšuje celoten študij. Obseg programa naj bo zastavljen tako, da je študij ob solidni angažiranosti študenta možno zaključiti v zanj predpisanem številu let.
PROSTOR:
Prostorska stiska fakultete ni problematična zgolj zavoljo logističnih težav pri organizaciji urnikov, pač pa predstavlja ovire tudi za delo študentov izven časa predavanj. Kakršnakoli debatiranja ali skupinski in samostojni študij študentov v prostem času med predavanji je zato prisilno preseljen v okoliške lokale, kjer pa pogoji seveda niso primerni. Ena rešitev bi bila npr. možnost, da bi študentje lahko dvignili ključe od trenutno prostih učilnic pri receptorju (recimo ob predložitvi študentske izkaznice ali indeksa). Druga možnost bi bila tudi, da bi se predprostor pred oddelčnima knjižnicama tudi izven delovnega časa knjižnic pustil odklenjen. Take rešitve bi malce olajšale težave s prostorom: npr. zgoraj omenjene skupinske seminarje je treba pripravljati v nekih dovolj mirnih prostorih, kjer pa je vseeno dovoljeno govoriti. Tudi mizica na koncu hodnika je lahko zelo uporabna, ampak bi bilo dobro, da bi nanjo namestili namizne svetilke (ali pa uredili močnejše stropne luči), saj zaradi mraka pogosto ni pogojev za branje.
Za konec naj še dodamo, da vsi ti predlogi vendarle niso med seboj kompatibilni, in so torej le predlogi, ki pred aplikacijo terjajo še dodaten premislek. Kot smo že zgoraj omenili, je dodajanje novih nalog študentom smiselno le, v kolikor je usmerjeno h kvalitativnemu in ne kvantitativnemu napredku. In če upoštevamo, da je ob vsem tem potrebno ohranjati še akademsko svobodo tako profesorjev kot študentov, potem je jasno, da uvajanje sprememb v študij ni ravno preprosta naloga. Zato apeliramo k ´odprti` formi študijskega programa, k nenehnemu sodelovanju med profesorji in študenti pri zastavljanju študijskih nalog in predvsem k takšnemu načinu dela, da bo ohranjena vsaj še trohica tistega, kar si radi predstavljamo pod oznako ´študij filozofije`.
Študentsko delovno telo Ljubljana,
februar 2005