V ponedeljek, 1. oktobra 2012, je v zgodnjih jutranjih urah v svojem šestindevetdesetem letu umrl Eric Hobsbawm, ki ga je Marc Mullholand, profesor z Univerze v Oxfordu, v osmrtnici za revijo Jacobin opisal kot »največjega zgodovinarja 20. stoletja«. Tako kakor je bil kot zgodovinar znan predvsem po izjemni erudiciji ter geografskem in časovnem razponu svojih študij, je bilo bogato tudi njegovo zasebno življenje. Hobsbawm je bil rojen v Egiptu leta 1917, formativna leta je preživel na Dunaju in v Berlinu, pred vojno se je umaknil v Veliko Britanijo, tam in v ZDA pa je preživel tudi večino svojega življenja. Doktorat je pridobil na Univerzi v Cambridgeu, njegova akademska pot pa se je nadaljevala s predavateljskimi mesti na Univerzah v Londonu (Birkbeck) in Cambridgeu, Univerzi Stanford ter The New School of Social Research v New Yorku. Kot edini stalnici v njegovem življenju lahko tako izpostavimo le zgodovinopisje ter zavezo k teoretski tradiciji marksizma in politični tradiciji komunizma. Marksist in komunist je postal že pri štirinajstih letih. In čeprav je njegova teoretska in politična pozicija doživela niz preobrazb, politično na primer od stalinizma in njegove kritike prek reformističnega evrokomunizma do ponovne, a previdne obuditve upov v revolucionarni potencial delavskega razreda, ki jih je mogoče razbrati v njegovem zadnjem objavljenem spisu, antologiji How to Change the World, je kot marksist in komunist tudi umrl.
Hobsbawm se je ukvarjal predvsem z velikimi zgodovinskimi prelomi zadnjih dveh stoletij, pri čemer je skoz historični materializem posamezne probleme osvetljeval v vsej njihovi družbeni in zgodovinski kompleksnosti. Za njegov opus je najbolj reprezentativna tetralogija Časov: Čas revolucije (1789–1848), Čas kapitala (1848–1875), Čas imperija (1875–1914) in Čas skrajnosti (1914–1991). Z njo je želel iz marksistične perspektive popisati zgodovino moderne od francoske revolucije do zloma realno obstoječih socializmov, torej zgodovino dolgega 19. in kratkega 20. stoletja, kot ju imenuje sam in v katerih je kapital postal prevladujoče družbeno razmerje na svetovnem odru. Tako njegovi članki kakor knjige so med najbolj branimi v svoji zvrsti tako v svetu, kjer so njegovi spisi prevedeni v več kot trideset jezikov, kakor tudi pri nas, naj gre za ozko znanstveno sfero ali širše bralno občinstvo.
Založba Sophia, ki je v slovenskem prevodu doslej izdala njegovo avtobiografijo in tri od njegovih Časov, zadnjega (Čas imperija) pa bo izdala decembra, Delavsko-punkerska univerza in uredniški odbor portala Mi smo univerza vidijo Erica Hobsbawma na neizbrisnem mestu v analih marksizma in zgodovinopisja, ki si ga nedvomno zasluži in ga bo tudi dobil.