Bonbonček 27
Butalci so bili na čase res ponosni. Kako bi ne bili, ponosa vrednih stvorov je bilo v njihovem rodu res veliko. Recimo njihov Slavoj, Žižek namreč, je uspel, kar zanj ni nič posebnega, v prestižnem časopisu New York Times objaviti kolumno. In to ne kakršnokoli. Ne. Kar Slavoj objavi, to drži. Kot pribito. In odmeva. Po celem svetu, ne le po Butaliji. A odmeva tudi po Butaliji, čeprav Slavoja ni tukaj. Večinoma so Butalci ponosni. Na odmeve. In na svojega pisca. Na Žižeka. Na Zizeka. Ne boš ti meni zizike majal, pravijo. Ali še bolje: ne boš ti meni Zizeka majal. Zizek je kult. Ikona. Legenda. Nacionalni ponos levice. Če nacionalni, no, potem bodi Žižek. Sicer že res, da se je leta 2004 premier butalski spravil nanj, ker preveč gleda filme in je zdaj slabo zapisan pri oblasti, a vseeno. Pa saj pri nas ne živijo le desničarji, ki bi ga prezirali. Ko smo že pri preziru, in to njegovem: no, tudi Butalija je slabo zapisana pri njem, ker se je od silne jeze izselil v Argentino. Da v miru gleda filme. A vseeno. Prva ljubezen traja. In Butalijo, kjerkoli si, vedno nosiš v srcu. In se vanjo rad vračaš.
Žižekov zapis v New York Timesu je kratek, a je po dolgem in počez razkuril slovenske kristjane. V njem lacanovski filozof razglablja o tem, kako je treba biti ateist. Če želimo sebi dobro, če se želimo obraniti pred verskimi fundamentalizmi, potem moramo reči Bogu ne. Ne, hvala. Ker z njim je vse dovoljeno, če On je. In šele z njim je vse dovoljeno. Če Boga ni, pa je kul. Vse štima. Tedaj ravno ni vse dovoljeno. In vse ne sme biti dovoljeno: pomislite na bombe, terorizem, trupla, vojno, na vse, kar nas najbolj tare. Torej: bodimo ateisti!
In potem se je zgodil hudič. V butalskim cajtngih, Dnevniku in Delu, so prevedli omenjeni kratek Žižekov človek. Rekli so si: naj vendar Butalci vidijo, kaj misli naš čovjek. Pameten je in bradat, pa slaven tudi. Kaj, če jeclja, če je naš, je pravi. Podelimo z njim nekaj svjetskosti tudi mi, v Butaliji, so si dejali. Rečeno, storjeno. Kakšna napaka! Ni bilo v redu. Sploh ne. Slaba poteza. Teologi v Butaliji so šli v luft! Kot tisti možakar z dinamitom na glavi. Zakaj je treba prevajati Zizeka, so vprašali? Zakaj je treba širiti to ferdamano ateistično brozgo še k nam? Kaj niso naši mediji že pod kontrolo? Kaj niso naši, so vdano spraševali teologi. Kdo vam je dal dovoljenje, da jih takole skrunite? A ste nas vprašali, če smete objaviti Žižeka? Zizeka? Niste. Niste nas vprašači. Vi pa kar brez nas, horuk, pa ga date noter!
Pozornost je gotovo pretirana, so se strinjali. Žižek v Butaliji trosi nevarne ateistične misli. To pa ni dobro za butalski narod, zaprisežen Bogu. Zvestoba do Boga do groba je tu načeta, butalska substanca tudi. Ali kot je zapisal teolog: »Pozornost, ki je je deležno Žižkovo pisanje, kaže, da smo še daleč od sprejemanja pluralnosti in pametne razprave.« (konec citata)
Vidite, zdaj pa ga imate. En prevod, pa konec pameti. Jebenti, a nam je tega treba bilo? In pluralizma, za katerim smo se v Butaliji toliko trudili! Medijskega pluralizma. In uravnoteženosti. No, saj to je isto. Le kdaj se bomo začeli res razumno pogovarjati? I, seveda takrat, ko bomo nehali objavljati takšne zapise nekega Zizeka. Žižeka. Le kakšen faktor pa je on, da se ga objavlja? In kdaj bomo pri nas zares dosegli medijsko raznovrstnost? Butalci so se strinjali: ko bomo nehali objavljati take zapise o ateizmu! O tem se ne sme pisati. O tem se ne sme poročati, so rekli. To ni demokratično. To ni pluralno. To je čisto enostransko. In čisto totalno. In neuravnoteženo. Slovenski mediji še niso dovolj zmehčani, ko o tem poročajo. Treba jih je še bolj sprostiti. Še posebej ta Dnevnik. Saj ne rečemo, v Delu in Večeru se je premier butalski že pošteno potrudil in počistil s tako enostranostjo. Generalno čiščenje še ni končalo, bo pa kmalu. Pa v RTV hiši tudi. Ampak Dnevnik? Halo? Treba je počistiti tudi njega, ta plevel na sijajno rastoči njivi demokracije!
Butalci so se lahko le strinjali. Seveda, so dejali, ta zapis Zizeka je zares moteč. Pa še zamolči nam, stari pokvarjenec, da je ateizem itak krščanski izum. Da je možen le znotraj krščanstva. Je povedal teolog. Butalski teolog. Če ste ateist, ste itak naš, je rekel. Mi smo vas omogočili. Brez nas bi bili nič, bili bi zvezdni prah. Če ste ateistično razpoložen, v resnici verujete. Verujete, da ne verujete v krščanskega Boga. Logično. Mar ni to še en tak lep dokaz, da se o ateizmu ne sme pisati? In Žižek, fuj te bodi, kje je tvojih 11 tez o krščanstvu? Res si nas zatajil, so osramočeno priznali Butalci. Tisti verni. Naš človek, pa takole, nož v hrbet. Že mogoče, da si nekateri želijo, da je o nekaterih temah preprosto treba molčati, ne pisati in ne poročati. In Zizek je dober primer za to.
Zato so se Butalci spomnili, da bi lahko medijsko pluralnost tudi izvažali. Nova butalska pot v demokracijo je tlakovana iz najboljših kamnov in najsrčnejših namenov. Kot so modro ugotovili, izvirni greh poročanja o Žižeku ni v slovenskih medijih, temveč v ameriških! Če oni ne bi objavili, tudi mi ne bili imeli težav to preprečiti, so gromko dahnili. Zato so predlagali, da posebni medijskih eksekucijski vod pošljejo v New York. Z velikim jabolkom v znamenje darila. So prebrali naši Danajci, da imajo tam radi jabolka. Vzvišeno poslanstvo bi imeli, da prepričajo nesrečne novinarje tega ameriškega časopisa, da naj, za božjo voljo, več ne gojijo nespametne razprave in dajo prostor medijskemu pluralizmu. In da pišejo bolj uravnoteženo. Brez Zizeka. Še ni poročil, če jim bo uspelo. Razen tega je butalska medijska zakonodaja tako izvrstna, da bi lahko sprejeli tudi to. Recimo pravico do popravka: na Zizekov članek bi lahko v enaki dolžini in na enakem mestu odgovoril kakšen butalski teolog! Odlična misel, so se strinjali. Ne boste vi, Američani, nam zizike majali. Ne boste nam Zizeka dajali. Točno. Točno tako. So rekli. In potem odšli na fitness.
Ker jih je skalca že poželjivo čakala, so se vrgli v njen objem. Hja, dragi moji, ni ga boljšega od pristnega stika z materjo naravo. Čutnost v svoji najčistejši obliki. Butn, butn, butn, je odmevalo pozno v noč. In ker so bili Butalci, se njihove glavce niso prav nič utrudile.
(Citat vzet iz Dnevnika, 24. 3. 2006)