Te dni nas je Slavoj Žižek, filozof svetovnega formata, kot ga opisujejo, razsvetlil z izjavo, da je nelegalno nalaganje vsebin iz spleta oziroma »downloadanje«, kot mu pravimo po domače, oblika rušenja kapitalizma, ki jo je treba podpreti. Ker da je v duhu Marxovega Komunističnega manifesta.
Kako hvalevredno in navdušujoče! Kdor meni, da proizvodov človeškega duha ne moremo enostavno prepustiti agencijam za avtorske pravice, koncernom in drugim zaslužkarjem, kdor zaradi tega podpira spletne strani, kot je recimo The Pirate Bay, zavrača Sarkozyja in druge regulatorje spleta; kdor si še upa izklesati človeka, ki bi postal odpor, ki bi živel onkraj tržnih znamk, ne bi razmazal vsake prve lastovke ali razbarval upora v trend, si ne bi razpraskal metuljev in dovolil, da bi oživeli na reklamnih listkih, bo takšno gesto vsekakor pozdravil. Seveda mu bo zvenela privlačno. Toda ob takšnih in podobnih nadvse nadebudnih Žižkovih izjavah se Zofijini sprašujemo, ali niso v nasprotju s tem, kar sicer izkazuje v praksi.
Kakšna tri leta nazaj smo v Mariboru pripravili večer, posvečen razpravi o njegovi filozofiji, ki smo ga želeli začiniti tudi s prikazom enega od filmov, v katerem nastopa. Iz pedagoških in študijskih razlogov. Po nepričakovanem ostrem posredovanju Žižkove menedžerke nam je bilo predvajanje filma in posledično tudi večer onemogočen, domnevno zaradi zahteve, ki je bojda zapisana celo v pogodbi za vsak film, pri katerem Žižek sodeluje, da se filmov, v katerih nastopa, po Sloveniji ne sme prikazovati.
Nekateri bi dejali, da besede pač veliko prenesejo, tudi »blefiranje«. Prav verjetno je, da bi nam Žižek na zastavljeno dilemo odgovoril s kakšno besedno igro, ali pozo, ki je včasih tudi metoda, po kateri se nam samo dozdeva, da misli to, kar mislimo, da misli; v resnici pa je natanko obratno. Po drugi strani pa bi lahko – dobronamerno – domnevali, da naša epizoda z Žižkom sicer verjetno ni imela veliko opraviti z avtorskimi pravicami in piratstvom, pač pa bolj s tedanjo filozofovo »muho«, da svojih filmov pač ne želi prikazovati v Sloveniji, saj so podoben problem z njim imeli tudi drugje po Sloveniji. Res pa je, da se ta predpostavka nekoliko izjalovi, ker so vsaj en film, v katerem nastopa Žižek (The Pervert’s Guide to Cinema, 2006), v Sloveniji nato vendarle prikazali, in sicer celo na prestižnem Ljubljanskem filmskem festivalu, kjer je bilo seveda vse skupaj bolj uradno, javno in bržkone tudi poplačano.
Ker bi nam ob zgornjem razkritju kdo lahko očital kanček hudobije, smo Zofijini pripravljeni dopustiti, da ne razumemo misli in dejanj velikega filozofa. Kaj pa če so naša natolcevanja navaden strel v meglo in je vsa poanta v tem, da Žižek dovoljuje filme vrteti le v okoljih, kjer lahko pričakujemo kopico kapitalistov, ki jim je mogoče oprati glavo, za nameček pa še iztrgati nekaj novcev iz pregovorno zajetnih mošenj? Priznajmo, temu bi zadovoljno pritrdil še tako okorel pirat.
Moč tega scenarija se pokaže tudi v tem, da je sposoben pojasniti še en navidezen razkorak med filozofovimi besedami in dejanji. Zofijini smo pred časom, ker očitno ponovno nismo razumeli subverzivnega ideološkega ozadja njegovih besed, vzeli zares geslo, da je treba filozofijo pripeljati v vsako slovensko vas. Jasno, možaka smo povabili v Maribor, celo na pobudo menedžerke, in sedaj ko poznamo razloge, tudi vemo, čemu se ni odzval. Po »vaseh« morebiti pač ni veliko kapitalistov s polnimi žepi, kot tudi ne marketinških konferenc, tako da bi bilo pohajkovanje od enega kozolca do drugega najbrž res zgolj mlatenje prazne slame.