Bonbonček 10
V Butaliji so živeli, to že vemo, dolgo in srečno. Vse težave so reševali sproti in če so imeli probleme s pametjo, so jih hitro absolvirali. Kajti težav z njo ni dobro imeti. Nekoč so se z njo skregali, pa so vztrajali in zmagali. In nekoč so imeli tudi težave s korupcijo. Pa so tudi vztrajali in zmagali. Korupcijo so sicer imeli še naprej, toda znebili so se vsaj komisije in tistih, ki bi radi o njej govorili. In če so že koga zalotili pri koruptivnem dejanju, so vztrajali, da se to dejanje imenuje drugače in nato zmagoslavno odkrili, da korupcije v državi ni. Ker če jo že odkrijejo, jo je najlaže preimenovati. In ko so to odkrili, so bili zelo zadovoljni.
Ugotovili so, da je najbolje, če korupcijo preimenujejo v majhen prekršek. Nepomemben prekršek. Če sploh, prekršek namreč. Majhen prekršek pa ni noben prekršek. Še posebej, če ni prišlo do materialnega oškodovanja. Zato so se trudili in trudili, da bi koruptivna dejanja izničili. A so se potem spomnili še nečesa. Minister za javno upravo Gregor Virant je Butalcem pojasnil, da vlada uvaja nove principe medijske kulture v komunikacije z javnostjo. Bil je vzhičen in z njim Butalci, ko jim je razložil, da se je minister za promet Janez Božič znal opravičiti za svoje domnevno koruptivno dejanje. Minister Janez je namreč izpit za čoln skupaj s sinom in državnim sekretarjem opravil kar v stavbi svojega ministrstva. Pa ne bi smel. In to seveda ni koruptivno dejanje. To je majhen prekršek. Zelo majhen. Nikakršen. Pravzaprav je sploh čudno, zakaj se je minister Janez zanj opravičil. Ali zakaj se je minister Korl opravičil za ilegalen vstop v državo. Saj vendar nista ničesar zagrešila. Zato so se Butalci odločili, da bodo tiste, ki jim še vedno ne verjamejo, pomirili z nečim drugim. In so rekli: kesali se bomo. Če bo že kdo dvomil v nas. Ker so nekje prebrali, da je zgodnje kesanje uspešna gesta političnega komuniciranja in zanesljivo boljša od nikakršnega priznanja greha. Toda opravičilo seveda potegne za sabo nujno konsekvenco: kdor se opraviči, ta je priznal napako.
In se je Butalcem fajn zdelo, da se jim je minister opravičil. In se je ministru Gregorju fajn zdelo, da se njegov minister zna opravičiti. In so bili sploh vsi zadovoljni. Da se jim kdo opraviči in da mu lahko odpustijo. Kako čudovit občutek, odpuščanje. Kako krščanski. Kakšno olajšanje, so vzklikali Butalci. Kakšna duševna sprostitev, so si dejali.
Tako so bili v Butaliji zelo pomirjeni. Če je kdo napravil kaj hudega, so mu odpustili, če se je opravičil. In tudi butalski politiki so bili presrečni: razpisali so tečaje za opravičevanje in nastope v parlamentu so prekrili vzkliki: Oprostite, prosim! Nisem mislil resno! Drugič bo bolje! Ne kradem več! Saj je šlo za majhen prekršek, drugi so več pokradli! Moji otroci so lačni! Poglejte v druge stranke, kaj šele tam počnejo! Boljše mi kot udbobutalci! Žal mi je, predragi in nadvse čudoviti Butalci! Ne bom več!
In potem so ugotovili tudi novinarji. Da je najbolje, če se začnejo opravičevati. In začnejo opravičevati druge. Politike, recimo. V oddaji Utrip na nacionalni televiziji 25. junija letos je namreč novinarka uvedla novo prakso obrambe ministra – to pot ministra za obrambo Karla Erjavca. Ki je nezakonito vstopil v Butalijo na Brniku. Minister da je bil deležen nepotrebnega medijskega linča, je dejala. Nato pa končala svojo interpretacijo z biblično eksegezo. Zakaj Butalci radi prebirajo biblijo: »Iz svetega pisma je znana prigoda o grešnici Magdaleni. Zbrali so se farizeji vseh vrst, da bi jo kaznovali s kamenjanjem. Pa se je zaslišal Kristusov glas: Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo. Roke so se počasi povesile, kamenjanja ni bilo, Magdaleni pa je bilo naročeno: Pojdi in ne greši več.«
S temi besedami ministru se končata prispevek in oddaja na butalski televiziji. Gledalci so bili navdušeni. Saj je res potreben Jezusovega usmiljenja, naš Korl. Odpustek in politično arbitražo si je novinarka povsem prisvojila za svojo kompetenco. Kar ona se je opravičila namesto ministra Korla. In kar ona mu je podelila odpustek. Pojdi in ne greši več, mu je dejala. Kot Jezus. In ljudje so bili navdušeni: ministru se ni bilo treba opravičiti, je to storil kar nekdo drug. In Butalcem ni bilo treba dajati odpustka, je to storila kar novinarka. Če je minister Gregor hvalil opravičevalno gesto ministra Janeza, pa je novinarka kar sama hitela opravičevati ministra Korla.
In tako so v Butaliji živeli dolgo in srečno. Naučili so se opravičevati. In naučili so se podeljevati odpustke. Kar novinarji sami. In vsi so bili zadovoljni: tisti, ki so grešili, da jim je odpuščeno. Tisti, ki o tem poročajo, da poročajo o odpustkih in jih kar sami podeljujejo. In tisti, ki vse to plačajo, da pridno in marljivo odpustke sprejemajo. Kaj bi s korupcijo, vsi smo grešni. Da se le znamo opravičiti. In da drugi le znajo opravičilo sprejeti. In tako so bili Butalci zadovoljni in srečni. In so rekli: še se bomo opravičevali. In so takoj nadaljevali z delom. In s korupcijo, pardon, majhnimi prekrški. In z opravičevanjem. Zvečer so se, kot ponavadi, namesto v fitness splazili do skalce in jo skupaj naskočili. Butn, butn, butn, je odmevalo. In niso se utrudili.