Bonbonček 17
Joj, kako so bili Butalci veseli. So rekli, da bi imeli televizijo. Takšno, da bodo vsi zadovoljni. Pa da bo poceni. Javno. Nacionalno. Ali državno, je rekel predsednik butalski. In da bo imela dober program. Super program. Nič pornografije. Malo reklam. Dober humor. Rekreativni šport, nič olimpiad. Košnikovo gostilno. In Mita Trefalta. Pravo televizijo. Brez komunističnega predsednika v svetu. S subvencijo za tiste, ki nimajo denarja. In z realno nižjo naročnino. Da bodo lahko uživali v njenih prelestih tudi revni, ne le bogati. In so se lotili, da jo naredijo. Takšno po svoji meri.
In res, Butalci so stavili na ta i. Na i, kot v rebusu. Na i, v katerega se zija. In so rekli: naj bo televizija. Tele, ki v i zija. Televizija. Kako so bili navdušeni. Nakar so se spomnili, da morajo za novo televizijo sprejeti novi zakon. Rečeno, storjeno. Angažirali so priznane javne in tuje strokovnjake. Z eno napako: nihče jih ni videl. Nevidne strokovnjake. A nič ne de, glavno je, a je zakon super. Tako da so ga sprejeli, novi zakon o RTV. Po svoji meri. Borimo se za demokracijo, so rekli. Za to, da bodo naši otroci živeli v demokraciji. In da bodo lahko gledali pametno televizijo. In so dodali, da nič ni narobe, če je televizija politična. Da je bila prej civilnodružbena, in da je bila civilna družba tako imenovana. Politika pa ni tako imenovana, je prava. Ker mi smo pravi in naši so pravi. In tudi civilna družba je lahko prava, če je le naša. Zato so sklenili, da bodo v programski svet, ki bo urejal in vodil javno televizijo, imenovali same ugledne in častne člane. Naše in prave. Ki jih bodo predlagale seveda same ugledne in častne civilnodružbene ustanove. Ampak samo predlagale. Potrdil jih bo butalski parlament z butalsko večino butalske koalicije. Zopet rečeno, zopet storjeno.
In tako so se usedli poslanci vladajoče koalicije. Ter v razpravi mandatno-volilne komisije ob priložnosti izbire kandidatov za programski svet RTV zatrdili, da bo vsak član vladajoče koalicije glasoval po svoji vesti in avtonomno. To smo slišali na lastna ušesa tudi v televizijskih poročilih. Te nove, že butalske televizije. In celo na butalska ušesa. Šmenta, ker zlobnik nikoli ne počiva, se je potem zgodilo. Nekdo izmed teh članov koalicije voljnih je v napadu iskrenosti javnosti predal dobro varovani »plonk listek« s poimenskimi navodili. Katere kandidate so morali v vladajoči koaliciji izbrati in obkrožiti.
Butalci so bili navdušeni. Kakšno tehtanje s svojo glavo, ko pa je lažje takole, s švinglcom! Težko si je zapomniti vsa ta imena, ki so nam ji sporočili, da jih obkrožimo, so zavzdignili. In so bili prav jezni, ko so jim drugi dejali, da je to ena takšna stalinistična, že kar totalitaristična metoda. Češ, izbirate v skladu z vnaprej izbranimi imeni, po diktatu in neprostovoljno! Nekdo vam je rekel, koga obkrožite. Sploh niste samostojni, kot ste zatrdili najprej. Plonkate, namesto da bi uporabljali lastno presojo!
Butalski poslanci so bili na moč užaljeni. Kaj pa je narobe, če plonkamo? Imamo slab spomin in med nami so takšni, ki si težje zapomnijo imena! Ker so novi v naših vrstah. Pa tudi mena so takšna neznana, neugledna. Smo zato že grešniki? A da smo ravnali politično pristransko? Kaj pa prejšnji, ko so nastavljali politično? Saj so tudi oni ravnali enako! Mi nismo nič krivi, tudi mi nastavljamo politično, smo se naučili od prejšnjih, so zatrdili. Zato so menili, da so s tem javnosti dovolj dobro pojasnili uporabo plonk listka pri glasovanju. Slab spomin in navodila za tiste, ki počasi mislijo, se temu reče. Solidarna pomoč kolegom, humanitarna poslanska gesta, so jim čestitali drugi! Tudi mi jih potrebujemo, švinglce. Firer, kje si, napiši, so kričali. Da bomo vedeli, kaj naj mislimo!
Eden izmed njih je v državnem zboru celo hitel zatrjevati, da je ponosen kristjan in da je velika zastopanost kandidatov Rimokatoliške cerkve v programskem svetu RTV sprenevedanje »ob dejstvu, če vemo, da je 70 odstotkov državljank in državljanov te države na popisu izjavilo, da so pripadniki te institucije«. Pa se je zmotil. V Butaliji ni samo 70 procentov katolikov, ampak bistveno več. Že prejšnji nadškof in tudi sedanji je bistro opazil, da jih je zanj okoli 85. Kolikor jih je krščenih, toliko je katoliških duš. In pika. Nič ni pomagalo, ko so jim pojasnili, da je po zadnjem popisu prebivalstva iz leta 2002 pri nas natanko 57,8 odstotkov deklariranih katolikov. Plonk listek o tem je napačen. Kar je rekel, je rekel. In krst tu ni nobena prisila. Ker dete se odloča samostojno. V Butaliji. Saj vendar joče, pa še to brez dovoljenja! Torej že ve, da krši javni red in mir.
Butalci so bili, kot ponavadi, silno navdušeni nad sabo, ko so ugotovili, da plonk listki rešujejo zadeve. Da so uporabni. In s svojo razlago, po kateri seveda javnost niso zavajali niti s podatkom o svobodnem in demokratičnem postopku glasovanja, še manj pa s podatki o kristjanih v Sloveniji. Če pa že, potem v svojo škodo. Bog je pač bolj toleranten, če manipuliraš z višanjem števila njegovih vernikov. Srečen in zadovoljen. In predvsem navdušen nad butalsko televizijo. In njegovimi podaniki v njenem svetu. Nad RKTV televizijo. Rimokatoliško televizijo. Ki bo več govorila o njem. In delal PR zanj. Celo v Butaliji, ki se je zdela ateističen otoček z ateistično televizijo. Nič več!
Zato so seveda koj nadaljevali z delom. Na programski shemi, na boljšem programu in na tretjem butalskem kanalu. Pa četrtem, petem. In šestem. Pozno v noč. Vsak dan, cel dan. Toda namesto kalinčka, dečka s piščaljo, ki se je zlomila, so pred RTV hišo namontirali nekaj solidnejšega. Nekaj, kar se ne bo tako hitro zlomilo, so rekli. In nekaj, kar je uporabno za naše buče, so dodali. Pa so privalili skalco. Svojo skalco. Tako da so lahko malce poštempljali, ko so šli noter in ven. Butn, butn, butn, je odmevalo vsakič, ko so se bodrili. In niso se utrudili.