V operacijsko sobo stopi moški srednjih let s črno čelado pod roko – dokler v roke ne vzame skalpela, s katerim bo mladeniču razrezal trebuh, ne moremo uganiti, da ne gre za dostavo ekspres pošte. Nahajamo se v bolnišnici, ki ima afriško bakterijo vzidano že v zidake in kjer od časa do časa za kosilo pomotoma postrežejo bradavičko, ki so jo dan prej odrezali starejši mami. »Vidi ti! Sredio ga za 15 minuta!« zakliče sestra, medtem ko je motorist že slekel okrvavljene lateks rokavice – pomežiknil sestri – in jih počil na pult.
To se godí v sproščeni slovenski vasi ob vodi… njen psevdotoponim: Mirođija. Zgodovina? – Nekoč mesto, ki je kot zaveznik kraljice severnega Jadrana cvetelo v srednjeveški kulturi. Saj zato pa danes ponuja odlično kuliso za fotografiranje. A poizkusite te slike tam tudi razviti… »Ma kaj si ti to delal?! Ma 546,382,9ii xzy mora bit minimum! Ma idi doma, daj tam v TR67HZ/66 na 473,839,99zz mpf in pridi pol! Ajd čao!«
V Mirođiji vas pretepejo že, če vas povozijo na prehodu za pešce: zato, ker ste jim poškodovali avto. Pojdite na policijo, pojdite na urgenco, ali pa pokličite društvo astrologov – povsod vas čaka ista pojasnitev: »Ma kaj češ, je polna luna!«
Iz takega mesta lahko poizkusite samo še zbežati. Toda za imigracijo potrebujete tujo valuto. Pojdite na banko in jo poizkusite naročiti! Znesek bo točen in navidez bo vse ok. Vse, dokler ne pridete v Oslo. Bzzzzzk. – vztrajno tiščite denar v avtomat za prodajo vozovnic za vlak. – Bzzzzzk. Bzzzzzk. Bzk. Mislite že, da je kriv stroj (te stvari včasih ne delujejo). Potem pa si bolj nadrobno ogledate bankovec, ki so vam ga po predhodnem eksplicitnem naročilu prodali v Mirođiji – z njega vas otožno gleda kralj Karel IV. in vam šepeta: STO KORUN ČESKÝCH.
Izbrati boste morali drugo taktiko bega. Poizkusite alkohol: v vaški trgovini želite kupiti pivo. Postavite se v vrsto na blagajno (ki sega nazaj do mesnice, ker prodajalka vsakega kupca – razen vas – osebno pozna). Čakate in čakate, vmes pa preko vrste skačejo delavci, šolarji, brezposelni, ki želijo ‘samo’ cigarete, ‘samo’ žvečilne, ‘samo’ – pivo. Obupate. Napotite se domov, kjer med potjo – vsega 750 metrov, ker je kraj pač kratek – v 5ih minutah srečate 16 moških in 5 ženskih oseb v črtastih trenerkah, ki se s prezirom ozirajo za vašim krojem suknjiča. Ya Basta!
Kaj naredite? Usedete se za računalnik in po navdihu nedavnih dogodkov napišete tekst, ki poziva k okupaciji zdrave pameti, k temu, da oblast nad načinom, kako ‘se razmišlja’, iztrgamo iz rok 99% teh ljudi v mentalnih pižamah in jo vrnemo 1% še razsodnih.
Najprej naša definicija: ZP (zdrava pamet) je ‘common sense’, sensus communis, ki izvorno pomeni način, kako v splošnem konstruiramo zaznave iz čutnih vtisov. Pomeni pa tudi nabor implicitnih mnenj, na katere se lahko v komunikaciji nanašamo, ne da bi jih posebej omenjali ali reflektirali. Kadar govorimo o okupaciji ZP imamo zato v mislih zasedbo tega nabora implicitnih mnenj in zasedbo sintetizatorja čutnih vtisov v zaznave.
Potem naša poanta: ZP se lahko spreminja! Nabor splošnih mnenj, ta know-how, se lahko de(kon)struira in tudi rekonstruira. Isto velja za procesor zaznav: to, kar se zdaj zaznava kot nekaj, se lahko kasneje spremeni v nekaj drugega. Do teh sprememb mora priti, če naj ima ta termin še sploh karkoli opraviti s slovensko besedo ‘pamet’.
Naš cilj: S tem, ko bomo okupirali ZP, ne bomo več dovolili, da bodo motoristi zaznani kot ‘kirurgi’, šarlatani kot ‘prodajalci’, astrologi kot ‘uradne osebe’ itn.
Naša taktika: moralni sproščenosti bomo naredili konec tako, da bomo ljudi preoblekli – http://www.philoguerrillo.org/
