Nikjer ni zakona, ki bi kaznoval nekoga, ker bi si skušal odgrizniti lasten nos, razen če to ni zakon narave. Nikjer tudi ni policijskih predpisov proti temu, da se kdo obesi za svoje lase ali brado samo zato, da bi z svojimi prijatelji in družino govoril z še večjim neugodjem. Obstajajo pa kazni za samomor in čeprav sam nisem nagnjen k njemu, si prav lahko predstavljam, da jih lahko kaj stežka uveljavimo. Legalni in logični paradoks obešanja nekoga z namenom, da bi ga ozdravili želje biti obešen, se tako le še bolj izostri.
Veličasten zakonodajen človeški razum se navadno ne osredotoča na prepovedovanje stvari, ki jih sicer nihče ne bi želel storiti. Najverjetneje sploh nikoli ne bi obstajal noben zakon, razen za stvari, ki jih ljudje že po naravi radi in celo s strastjo počnemo. Človek je umor kaznoval ravno zaradi tega, ker obstaja veliko ljudi, ki se jim zdi to popolnoma naravno in skoraj nujno. Človek je krajo prepovedal zato, ker lahko vsak bedak jasno vidi, da je neka lastnina v napačnih rokah in ker si lahko vsakdo misli, da bi bilo bolje, če bi bila v njegovih rokah. Vsak bedak lahko to vidi, vsak bedak lahko to reče in zakon je bil sprejet zato, ker lahko vsak bedak to stori. Božja zapoved ne pravi le, da ne želi svojega bližnjega blaga, ampak tudi, da ne želi svojega bližnjega žene, kar bi bilo dandanes zelo netaktno, saj so to storili že vsi bedaki.
Zdaj pa še o tem; »sodobni razum« je prešel skozi dve fazi in sam niti ne vem, katera je hujša, saj je ta »sodobni razum« razmeroma slaboten razum. V grobem rečeno, so v 19. stoletju vsi spoštovanja vredni ljudje predvidevali, da nihče ne more priti v skušnjavo umora, kraje ali prešuštvovanja, če je le-ta resnično spoštovanja vreden. Mislili so, da prihajajo v takšne skušnjave le radovedni, odmaknjeni rodovi pošasti, imenovani »kriminalni razred«. Z vso resnostjo nam je bilo povedano, da je vsak kriminalec gotovo blazen, v resnici pa le stežka najdemo zdravega ali razumnega človeka, ki v 48-ih urah ne bi prišel v kakšno podobno skušnjavo.
Moderni razum je to potem nenadoma odkril in (ker to ni bil preveč bister razum) nemudoma padel v nasproten ekstrem. Kot večina povprečno inteligentnih ljudi, tudi sam raje kot moderne romane, prebiram detektivske zgodbe, a tudi v detektivskih zgodbah najdem prisoten ta čuden, elementaren motiv. Celo v kriminalnih zgodbah se sedaj pojavlja tovrstno razumevanje kriminala, t. j. dejstva, da smo vsi kriminalci. Sedaj se vsa slabotnost procesira v drugo smer – številne sodobne zgodbe o umorih pravzaprav opravičujejo umor. V trenutku, ko se plemeniti, spoštovanja vreden gospod zave, da bi mogoče želel nekoga ubiti, preskoči na zaključek, da bi ta oseba pravzaprav morala biti ubita. Dejstvo, da je teta Jana očitna nadloga, da postaja stric Vili grozno dolgočasen in da nas bratranec Hinko ovira pri, v bistvu zelo razumni družinski odločitvi, postaja bolj in bolj stvaren razlog za umor. Ravno to je razlog, zakaj nekateri v moji lastni deželi, predlagajo nekaj, kar se imenuje evtanazija. Trenutno gre sicer le za predlog evtanazije tistih, ki so nadloga samim sebi, postopoma pa bo to veljalo tudi za tiste, ko predstavljajo nadlogo drugim. Sklicujoč se na to hipotezo, bodo odločitev o umirajočem ali deloma paraliziranem človeku, sprejemali drugi ljudje.
Vse se je seveda začelo s tem, ko smo speljali bližnjega ženo in ukradli bližnjega blago. Žena je bila seveda več vredna od blaga samega. Če želimo izvedeti, kako takšno dopuščanje izjeme uniči ali zamenja pravilo, je najboljši primer za to ločitev. Tisti, ki so se je prvi poslužili, so jo resnično uporabili zgolj kot ekstremno posebnost. Zares je bila namenjena zgolj tistim, ki so bili poročeni z ubijalskimi blazneži. Svoj pomen pa je dobila, ko mi je neki vodilni literat na diskusiji v New Yorku povedal, da noben moški ne bi mogel ostati poročen z žensko, ki bi govorila „Right-O”. Pomislil sem, da bi se potem raje izognil poroki z žensko, ki bi govorila „Right-O.” Prišli smo celo tako daleč, da se mož želi ločiti od žene zgolj zato, ker je pozabil njeno ime. Kako zabavno bo šele, ko bo svetost človeškega življenja dosegla enak nivo kot svetost poroke, ko se ljudje ne bodo niti spomnili, koga so umorili, tako kot se ta mož ni spomnil, s katero ženo se je oženil! Mar ne bi bil skrajni čas, da ponovno uveljavimo načelo, znano preprostim ljudem, da so stvari, ki jih želimo početi, hkrati tudi stvari, pri katerem početju bi morali biti omejeni, to pa zato, ker smo vsi kriminalci, ki bi se morali odvrniti od kriminala?
Objavljeno v »The American Review«, februar 1937.
Prevedla Barbara Škerl