Uniforme v glavah

Ko sem leta 1967 zakorakala v prvi razred, sem imela na sebi modro haljico, uniformo, ki naj bi v skladu s socialističnimi pogledi zagotavljala enakost otrok v družbi, ki je zatrjevala, da je enakost tako in tako že dosežena. Ker sem imela sedemnajst kilogramov, je najmanjša številka, ki je bila na voljo, na meni visela kot na suhi glisti. Tovarišica, ogromni, hudobni monstrum, ki je ravno tako nosila haljo, podobno temnorjavi vreči, kot bi imela opraviti z umazanim premogom, ne s prestrašenimi prvošolčki, nas je premerila in ugotovila, da so v razredu tri majhne suhe gliste: mene in »Matjažka, sodnikovega sina« (je povedala, meni pa se sanjalo ni, kaj naj bi bil sodnik), je dala v prvo vrsto, da bova »bolje videla na tablo«. Tretjega, »malega Ivančka«, ki je v šolo prihajal izza Kalvarije (kot se imenuje mariborski hrib, in takšno je bilo tudi njegovo otroštvo dninarskega otroka), in ki, revček, tedne ni zinil niti besedice, pa v zadnjo vrsto. Tovarišici je že prvi dan v en mah uspelo vse: pred celim razredom je stigmatizirala tri suhce, enega izmed njih takoj povzdignila zaradi družinskega pedigreja, enega pa zaradi revščine degradirala v zadnjo vrsto; zanj videti na tablo ni bilo pomembno. Nekje med nami je sedela tudi čudovita, ljubezniva svetlolasa punčka, v nekoliko drugačni, lepše krojeni sinjemodri haljici, ki smo jo imeli strašno radi. Kmalu smo od tovarišice izvedeli: to je županova hči.