Govor ob komemoraciji v Mozirju, 31. oktober 2026
Spoštovane Mozirjanke in Mozirjani, spoštovani svojci žrtev, predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij, praporščaki, sodelujoči, spoštovane tovarišice in tovariši, spoštovani zbrani!
Ob koncu oktobra in na začetku novembra obeležujemo dva praznika, ki nas vsak na svoj način vračata k vprašanjem, kdo smo, od kod prihajamo in kaj želimo ohraniti za prihodnje rodove.
Dan spomina na mrtve nas pozove, da se za hip ustavimo in spomnimo svojih preminulih bližnjih ter vseh, ki so s svojim življenjem zaznamovali našo skupnost. Dan reformacije pa nas vrača k Primožu Trubarju, ki je leta 1550 izdal Katekizem in Abecednik, prvi slovenski tiskani knjigi, ter s tem postavil temelje slovenskega knjižnega jezika.
Njegovo delo je pomenilo več kot zgolj začetek slovenske književnosti. Slovencem je pomagalo utrditi zavest, da lahko v svojem jeziku mislimo, ustvarjamo in ohranjamo svojo narodno identiteto.
Kako pomemben je jezik za obstoj naroda, so pokazali dogodki med drugo svetovno vojno. Mozirje se v pisnih virih prvič omenja leta 1146 pod imenom Mosir. Čeprav se je v srednjem veku v nemških zapisih že pojavljalo ime Praßberg, je domače prebivalstvo kraj imenovalo Mozirje. Spomladi 1941 pa je nacistična oblast v okviru nasilne germanizacije uveljavila njegovo nemško različico. To je bil del širšega načrta ponemčevanja Savinjske doline.
Nacisti so odstranjevali slovenske napise, razpuščali slovenska društva, uvajali nemško šolstvo ter zapirali nosilce slovenske kulturne in narodne zavesti, med njimi izobražence in duhovnike. Med prvimi so odpeljali mozirskega župnika Franca Krošlja, župnika Franca Strmišo iz Šmihela, dekana Alfonza Požarja in kaplana Kornelija Goršeta iz Rečice. Devetnajst Mozirjank in Mozirjanov je končalo v celjskih zaporih, mnogi med njimi pa so bili ustreljeni kot talci.
Iz knjižnic in zasebnih domov so nacisti zaplenili slovenske knjige, jih sežigali pred mozirskim Sokolskim domom ali predelovali v papirno maso. Preganjanje ljudi in uničevanje knjig sta bila del iste prakse – izbrisati slovensko besedo in z njo tudi sledove slovenske navzočnosti. Toda ljudje se svojemu jeziku niso odpovedali. Nasprotno. Pokazali so, kaj pomeni stati inu obstati.
Ko so gorele knjige, je v ljudeh rasel odpor. Ko je bila prepovedana slovenska beseda, je postala ravno ta beseda sama po sebi dejanje upora.
In ta odpor se je postopoma povezal v narodnoosvobodilni boj.
Kot vsako leto smo se znova zbrali pred spomenikom našega rojaka in kiparja Cirila Cesarja, na katerem so zapisana imena sto enaindvajsetih žrtev vojne in nacističnega nasilja. Ta imena niso le zapis preteklosti. Za vsakim imenom stoji človek s svojo družino, upi in prihodnostjo, ki mu jih je vojna vzela. Med njimi so bili partizanski borci, kurirji in aktivisti, ki so se uprli okupatorju, pa tudi civilisti in otroci.
Jožica Stropnik je bila stara komaj dobrih pet mesecev, ko jo je 1. avgusta 1944 v Ljubiji ubila nemška tankovska granata.
Martin Žagar je bil star šest let, ko sta skupaj z materjo Ano 30. avgusta 1944 v vozu na poti v Nazarje naletela na mino. Oba sta umrla še istega dne.
Karl Fužir – Vitez je v narodnoosvobodilnem boju deloval kot partizanski kurir. 6. septembra 1944 je padel pri Rženičniku v Šmihelu. Star je bil komaj dvajset let.
Alojzij Forštner – Klemenakov se je rodil leta 1924 v Lokah. Iz nemške vojske je pobegnil in se pridružil partizanom. Bil je borec Šlandrove brigade. Nemci so ga 2. avgusta 1944 ubili v bojih pri Radmirju.
Pavel Šumečnik – Spodnjegovški se je rodil leta 1929 v Šmihelu. 8. oktobra 1943 so ga nemški vojaki med hajko ustrelili, ko je na šmihelski gmajni pasel živino.
To je le pet od sto enaindvajsetih imen na tem spomeniku. Njihove usode pričajo o krutosti okupacije, pa tudi o pogumu in vztrajnosti ljudi, ki se ji niso uklonili. Ta spomenik, skupaj z vsemi drugimi borčevskimi obeležji, ostaja trajen opomin na ceno, ki je bila plačana za to, da danes v Sloveniji govorimo slovensko, živimo na svoji zemlji in odločamo o svoji usodi.
Mir in svoboda nam nista bila podarjena. Bila sta izborjena s krvjo in neuklonljivo voljo partizanskega odpora.
Spoštovane Mozirjanke in Mozirjani, tovarišice in tovariši!
Danes se priklanjamo vsem, ki so izgubili življenje zaradi okupatorjevega nasilja, in tistim, ki so zbrali pogum ter se uprli, ko je bilo najtežje. Naj njihova imena ostanejo vklesana v kamnu in živo prisotna v našem narodnem spominu.
Vsem pokojnim, predvsem pa žrtvam vojnega nasilja, se poklonimo z minuto tišine, praporščake pa prosim za častni pozdrav.
(Minuta tišine.)
Hvala.