Zlobna računovodkinja, vaška mrgoda in možna rešitev

»Kultura namreč ni le zbirka knjig, slik ali kon­certov. Je prostor, kjer se človek sreča z možno­stjo, da bi postal drugačen. Prav zato je nevarna za vsako oblast, ki želi, da ljudje ostanejo predvidlji­vi. Šolstvo uči primerjati argumente, znanost uči dvomiti, umetnost pa uči predstavljati si drugač­ne svetove. Vse tri ustanove skupaj širijo človekov notranji prostor. Sovraštvo do njih je zato pogosto sovraštvo do človekove notranje svobode. Izraz “notranja svoboda” ni zgolj moralna ali psiholo­ška kategorija. Antropološko gledano pomeni spo­sobnost človeka, da ni popolnoma determiniran z neposrednim okoljem, s propagando ali s priča­kovanji skupine. Kultura je eden redkih družbe­nih mehanizmov, ki to sposobnost sistematično razvija. Vsaka avtokracija želi predvsem omejiti notranjo svobodo. Zunanja svoboda je njena po­znejša žrtev. Pravi predmet sovraštva torej ni kultura sama. Pravi predmet sovraštva je človek, ki ga kultura naredi svobodnejšega. To pojasni tudi navidezni paradoks, da avtoritarni režimi pogosto dopušča­jo in obilno financirajo “varno” kulturo – folkloro, dekorativno umetnost, monumentalne predsta­ve, spektakel – napadajo pa humanistiko, kritično zgodovinopisje, filozofijo, neodvisno gledališče ali družboslovje. Ne zato, ker bi bile te dejavnosti realno nevarne, ampak zato, ker povečujejo človeko­vo notranjo avtonomijo. Ker domišljija je politična kategorija. Na tem mestu se srečata Hannah Arendt in Cornelius Castoriadis. Arendtova pokaže, da totalitarizem uničuje spontanost – sposobnost za nov začetek. Castoriadis pa razume družbo kot delo radikalne družbene imaginacije, kot dosežek najizvirnejših poskusov razlage vprašanja, od kod sploh prihaja družba – ne v biološkem ali ekonomskem smislu, temveč kot svet pomenov, vrednot, institucij in simbolov. […] Bese­da imaginarno pri Castoriadisu ne pomeni iluzije, pomeni ustvarjalno sposobnost oblikovanja sve­ta pomenov. Ko neka skupnost začne verjeti, da je denar nekaj vrednega, država legitimna, zakon za­vezujoč in človek nosilec pravic, verjame kljub temu, da nič od tega ne obstaja v naravi – obstoji pa lahko zato, ker družba temu pripiše pomen, ki je resničen zato, ker ga ljudje živijo. Castoriadis razli­kuje med dvema vrstama imaginacije: prva je reproduktivna, sposobnost predstavljati si že znane stvari. Druga pa je radikalna imaginacija, sposobnost ustvariti nekaj, česar še sploh ni bilo. Na indi­vidualni ravni gre za ustvarjalnost posameznika, na kolektivni ravni pa to postane radikalna druž­bena imaginacija. In to pomeni, da lahko celotna družba ustvari povsem nove načine življenja.«