Če so izvore politične orientacije raziskovalci že pred kakimi 80. leti razlagali najprej z osebnostnimi značilnostmi (Fromm, Adorno, Eysenck), nadalje v socializacijskih učinkih v zgodnjem otroštvu in poznejših širših družbenih odnosih, so se genetskih dejavnikov lotili presenetljivo pozno. Najbrž je temu vzrok slepa zaverovanost v pogojenost socialnih stališč izključno s faktorji okolja in ker so politična prepričanja del širšega spektra teh socialnih reprezentacij, ni moglo biti drugače (razen z nekaterimi izjemami, npr. Eysenck, 1954; Eaves in Eysenck, 1974; Scarr in Weinberg, 1981). Vendarle pa se moramo vprašati, zakaj je temu bilo tako, saj je neodgovorjeno vprašanje o obsežni razširjenosti med različnimi kulturami »levo – desne« politične orientacije vztrajalo presenetljivo dolgo. Vendar ko zagovorniki okoljskega determinizma ob tem lahko v zadregi samo molčijo, pa dobro vemo, da je možno z metodami vedenjske genetike z matematično natančnostjo določati razmerja med tremi izvori ideološke pripadnosti: aditivnimi genetskimi vplivi (A), deljenimi (skupnimi) vplivi okolja (C) in nedeljenimi (enkratnimi) vplivi okolja (E).
Pionirske dosežke na tem področju gre pripisati britanskima avtorjema Eavesu in že omenjenemu Eysencku (1974), katera sta v za tiste čase precej velikem vzorcu enojajčnih in dvojajčnih dvojčkov (N = 708) iskala genetske korelate individualnih razlik v osebnostni strukturi ter politični usmerjenosti. Med osebnostnimi variablami sta merila psihoticizem, nevroticizem in ekstravertnost, ideološke pa so bile radikalizem-konservativizem, »trda-mehka« miselnost in sprejemanje ekstremnih mnenj. Našla sta, da približno polovico variacij med posamezniki pri vseh šestih variablah lahko pripišemo genetskim vplivom. Najvišji oceni heritabilnosti sta opazni pri radikalizmu (0,65) in pri »trdi« oz. »mehki« miselnosti (0,54). Opozarjata pa na možni obstoj genotipsko-okoljske interakcije, ta namreč lahko poveča oceno posamičnega izvora, zato je potrebno tovrstno povezanost pojmovati kot vir napake.
Veliko bolj ambiciozno so se etiologije ideološke orientacije lotili Alford, Funk, Hibbing (2005), pri čemer so izhajali iz dveh zares velikih baz podatkov o dvojčkih, ameriških in avstralskih, v vsaki so bili podatki o več kot 20.000 respondentih. Politično orientacijo so določali z Wilson-Pattersonovim inventarjem stališč. Primerjava med korelacijami enojajčnih oz. dvojajčnih dvojčkov s političnimi stališči je pokazala, da prvi dosegajo tesnejšo povezanost, kot drugi. Koeficienti heritabilnosti (h²) se v ameriškem vzorcu raztezajo od 0,18 do 0,41, kar pomeni očiten vpliv dednosti na razna politična stališča. Delež konservativnosti, ki ga pojasni heritabilnost je izpadel zdaleč največji (0,43) v primerjavi z ostalima dvema izvoroma iz okolja: deljenimi (0,22) in nedeljenimi vplivi (0,35). Povsem drugače je s pripadnostjo določeni politični stranki. Tukaj so razmerja obrnjena: genetski vplivi (0,14), deljeni okoljski (0,41), nedeljeni okoljski (0,45) iz česar sklepamo, da je strankarska pripadnost večinoma pridobljena, ne prirojena. Podobne rezultate je najti tudi pri primerljivih političnih stališčih avstralskega vzorca. Avtorji zaključujejo, da nikakor ne gre kompleksnega socialnega (političnega) vedenja pojasnjevati z učinkovanjem enega samega gena, ampak eden in isti niz multiplih genov vpliva na vedenje zelo različno, odvisno od interakcije med njimi samimi in načina, kako se ti manifestirajo. Prav tako tudi ne moremo trditi, da ne obstajajo kapacitete za ravnanje, nasprotno od genetskih predispozicij.
Še več si je privoščila razširjena skupina osmih ameriških vrhunskih raziskovalcev (Funk et al., 2013). So pa tukaj bili respondenti izključno Američani (N = 1192), enojajčni in dvojajčni dvojčki, ki so jih pridobili iz visoko kakovostne baze podatkov (Minnesota Twin Registry). Uporabili so kar šest merskih instrumentov, vprašalnikov osebnostnih lastnosti, vrednot in politične ideologije. Tisto, kar so s statistično metodo faktorske analize najprej pokazali je bilo to, da so vrednote, ideologija in tudi specifična osebnostna poteza »desničarske avtoritarnosti« (right-wing authoritarianism) povsem ločene od dobro znanih splošnih osebnostnih lastnosti »Velikih pet« (ekstravertnost, sprejemljivost, vestnost, nevroticizem, odprtost). Razen tega razkrije multivariantna genetska analiza še, da med tema dvema ločenima skupinama ne obstajajo niti skupne dedne ali okoljske osnove. Nasprotno, tisto, kar je res skupnega, se izkazuje kot genetski in tudi kot učinek nedeljenega okolja pri fenotipu ideoloških, vrednotnih in nekaterih osebnostnih variabel izven koncepta »Velikih pet«. V tem primeru bi morda lahko govorili o skupni psihološko-ideološki (politični) dispoziciji. Še več, ta bi lahko bila dodatna, vendar neodvisna dimenzija v osebnostnem prostoru.
Nedolgo zatem pa je mednarodni tim (Hatemi et al., 2014) v meta-analizi, ki pa je bila le del celovitega projekta, združil spoznanja iz devetih ločenih, predhodnih študij iz petih držav, z več kot 12.000 pari dvojčkov. Ponovno se je izkazalo, da skupni genetski faktorji igrajo nesporno vlogo pri pojasnjevanju politične ideologije in to ne glede na to, kako slednjo merimo, kakšna je populacija in iz katerega obdobja prihaja. Delež genetskih vplivov znaša 0,40, deljenih okoljskih 0,18 in nedeljenih okoljskih 0,42. Ti rezultati so skladni s splošno oceno variance socialnih in političnih stališč v raziskavah zadnjih 40 let, katero bi naj med 30-60% pojasnila ravno dedljivost. Edina izjema se pojavlja pri merjenju »levo-desne« politične orientacije, ki ima v različnih socialnih okoljih in kulturah različne pomene. Vendar je recimo marsikje v evropskem prostoru ta pojem povezan predvsem s strankarsko identifikacijo in volilnimi namerami, ne pa toliko z ideološko pozicijo. V ZDA je nasprotno, tam poročajo o dedljivosti ideologije, ne pa strankarske pripadnosti.
Toda v zadnjem času so se pojavili še alternativni pristopi, ti bistveno nadgrajujejo opisani klasični model. Gre za adopcijske in študije dvojčkov, ki so odraščali ločeno, pa tudi za razširjeni družinski načrt, ta vključuje širši segment družinskih razmerij. Množijo se namreč empirične evidence, da uporaba teh bolj sofisticiranih pristopov pojasnjuje še večji delež genetike v variabilnosti ideologije, kar bi pomenilo, da so klasične primerjave dvojčkov podcenile vpliv dednosti. Dober primer predstavlja donesek trojice nemških avtorjev (Kandler, Bleidorn, Riemann; 2011), ti so poleg samih dvojčkov v raziskavo zajeli še njihove starše in celo partnerje. Najprej so ocenili genetske in okoljske vire dveh univerzalnih ideoloških vidikov, o katerih je poročal že psiholog John Jost (2003). To sta: odpor do sprememb in sprejemanje neenakosti. Analiza pokaže, da gre za genetske in z njimi povezane vplive, ti so še posebej izraziti pri ideološki variabli »odpora do sprememb« (61%), bistveno manj pri »sprejemanju neenakosti« (34%), nikakor pa ne samo za deljene učinke okolja (recimo starševsko socializacijo). V tem smislu je pomembna posebna vrsta gensko-okoljske interakcije, torej seksualna selekcija (homogamija ali podobnost med partnerji), kjer npr. tisti z določenimi političnimi stališči izberejo partnerja s sorodnimi, kar potem povratno ojačuje izhodiščno ideologijo. Seveda ne moremo zanemariti vplivov ožjega družinskega, pa tudi ne širšega socialnega okolja. V prvem primeru bi lahko govorili o interakciji med sorojenci samimi, ne pa o ideološki transmisiji staršev, v drugem primeru pa bi jih morda pripisali skupnim prijateljem ali drugim pomembnim osebam v otroštvu. Avtorji so v nadaljevanju raziskali še prispevek petfaktorskega osebnostnega modela (Big Five), na genetsko varianco obeh dimenzij. Kaj se pokaže? Univerzalni ideološki vidik »sprejemanja neenakosti« je negativno povezan z osebnostnima potezama »odprtosti« in »sprejemljivosti«, vidik »odpora do sprememb« pa tudi negativno z »odprtostjo«, a pozitivno še z »vestnostjo« in »ekstraverzijo«. V osnovi gre za to, da so različna politična stališča (ideološki vidiki) sistematično povezana z osebnostnimi lastnostmi in čeprav so oboji del širše posameznikove psihične konstelacije, imajo vendarle edinstvene genetske izvore. Navsezadnje pa je v nadaljevanju Kandlerju in njegovi obširnejši skupini sodelavcev (Kandler et al., 2014), v mednarodni primerjavi uspelo pokazati na genetske izvore »levo-desne« politične orientacije še pri dvojčkih iz treh držav (ZDA, Nemčije, Japonske).
Toda če je znanstvena skupnost dosegla konsenz glede visokega deleža heritabilnosti in nedeljenih okoljskih vplivov pri pojasnjevanju socialnih oz. ideoloških stališč, pa vendarle ostaja težko razložljivo, zakaj se konsistentno pojavlja tako nizka ocena skupnih, torej deljenih vplivov okolja. Desetletja empiričnega raziskovanja namreč kažejo ravno na pomembnost pridobljenih izkušenj v primarnem, ožjem socialnem okolju (družini). Tako kot klasične študije dvojčkov, tudi razširjene indicirajo na pristranost ocenjevanja dednih izvorov pri različnih proučevanih potezah. Kritiki zatrjujejo, da so te metode še posebej vprašljive v primeru razlage političnih stališč, saj niso utemeljene na predpostavki, da podobnost v stališčih pogojuje podobno okolje. Vendar so preverjanja Smitha in sodelavcev (2012) pokazala, da si ne glede na razlike v družinskem ali širšem socialnem okolju, dvojajčni dvojčki nikoli ne postanejo tako ideološko podobni kot enojajčni, kar nedvoumno nakazuje na večjo genetsko osnovo slednjih. Prvi so sila občutljivi ravno na tovrstne okoljske razlike, drugi ne posebej. Pravzaprav gre za posredni učinek genov med okoljem in ideološko orientacijo (t.i. interakcija geni-okolje). Skratka rezultati enega od vzorcev, pridobljeni po modelu klasične študije dvojčkov: A (0,37-0,69), C (0-=,25), E (0,30-0,42), so Smitha in sodelavce prepričali, da se nič kaj dosti ne razlikujejo od že znanih izsledkov mnogih drugih avtorjev pred tem. Vendar se intrigantno vprašanje skriva drugje: kaj se zgodi, če dopuščamo da vzajemni vplivi med dvojčki in podobne izkušnje okolja moderirajo pri teh ocenah variabilnosti? To, da klasični model ne more zagotoviti kontrole teh vplivov okolja, zato je ocena heritabilnosti pretirana. Umesten pa je še dodaten razmislek. V pravkar predstavljeni študiji so avtorji upoštevali različna vzorca iz dveh obširnih baz podatkov (Minnesota Twin Family Registry, Virginia 30K). Prva vsebuje respondente srednje starosti, druga zajema mnogo širši starostni razpon (18-98 let).
Seveda je povsem upravičeno zastaviti si vprašanje, kako se v celotnem življenjskem ciklu posameznika spreminjajo vplivi dednosti in okolja. Odgovore so že pred časom iskali številni avtorji (Eaves et al., 1997; Abrahamson et al., 2002; Hatemi et al., 2009), ne tako daleč nazaj še skupina nemških psihologov (Hufer et al., 2020). Da bi se izognili pomanjkljivostim klasičnega modela in zagotovili razvojno perspektivo, so aplicirali analizo dvojčkov iz jedrnih družin, kjer so poleg enojajčnih in dvojajčnih dvojčkov sodelovali še njihovi starši in sorojenci. Pri tem so jih zanimale razlike med dvema starostnima kohortama (16-18 let in 21-25 let). In kakšni so bili rezultati pod temi pogoji? Genetski vplivi na strankarsko pripadnost, kjer je bilo osem nemških političnih strank razvrščenih na kontinuumu vse od skrajne desnice, pa do skrajne levice, so bili najbolj očitni pri starejših dvojčkih, po vsej verjetnosti zahvaljujoč aktivni gensko-okoljski interakciji (t.j. tisti, ko posamezniki izbirajo specifično okolje na podlagi lastnih genetsko pogojenih lastnosti). Po drugi strani pa so učinki deljenega družinskega okolja (socializacija) in pasivna gensko-okoljska interakcija značilnost mlajših. Slednja pomeni asociacijo med genotipom, ki ga otrok podeduje od staršev in vplivi ožjega družinskega okolja. Do tega preobrata po mnenju mnogih raziskovalcev pride zaradi tega, ker odrasli tedaj, ko zapustijo primarno družinsko okolje, aktivno iščejo nove socialne sredine in vzpostavljajo takšne odnose, ki se bolje prilegajo njihovim genetskim predispozicijam. To je tudi obdobje, kjer se pričnejo intenzivneje razvijati politične preference.
Pa vendar si ne moremo delati utvar, da takšne razširjene študije lahko ponudijo kaj več, razen odgovorov na vprašanja glede razmejevanja dednih od okoljskih vplivov, ne morejo pa razkriti konkretnih bioloških mehanizmov delovanja genov na fenotip. Upravičeno bi lahko pričakovali, da obstaja med DNA, kot najbrž najbolj temeljno entiteto živih organizmov in manifestacijo kompleksnega (političnega) vedenja, precej zapletenih posrednih procesov, zagotovo nevrobioloških in hormonalnih, pa razvojnih zakonitosti in dejavnikov okolja. Raziskovanje v genetiki pozna dvoje metodoloških pristopov: prvi se, kot smo videli, osredotoča na individualne razlike (študije dvojčkov oz. razširjene študije sorodstvenih razmerij), drugi je domena molekularne vedenjske genetike. Danes se v biologiji, antropologiji, sociologiji, vedenjski genetiki in drugih vedah uporablja pretežno pristop „genskega kandidata“ (candidate gene association studies), ta bazira na iskanju alelov (genskih variacij) znotraj izbranega gena, za katerega se predvideva funkcionalni vpliv na proučevano potezo ali lastnost.
Prva sta skušala razvozlati to skrivnost z vidika političnega vedenja, konkretno volilne udeležbe, ameriška raziskovalca Fowler in Dawes (2008). Vendar njun pionirski poskus ni naletel na odobravanje znanstvene skupnosti, ravno obratno, uničujočo kritiko sta prispevala Charney in English (2012, 2013). Njuni očitki zadevajo resne metodološke pomanjkljivosti, kot so npr. nedodelanost populacijske stratifikacije, neadekvatna specifikacija fenotipa, odsotnost slučajnega vzorčenja ipd. Težave pri razumevanju temeljnih konceptov t.i. genopolitike, kot jo razumeta Fowler in Dawes, ostajajo kljub temu, da sta na osnovi teh kritik izpeljala reanalizo na neodvisnem vzorcu več kot 9.000 poskusnih oseb iz razširjene baze podatkov (National Longitudinal Study of Adolescent Health). Tukaj sedaj dokazujeta veljavnost vplivanja interakcije med obiskovanjem cerkve in genetskim polimorfizmom (5-HTTLPR) na volilno udeležbo, kot svojevrstnim vidikom prosocialnega vedenja. Rezultat njune študije sovpada s predhodnim izsledkom Settla in sodelavcev (2010) glede tega, da je izrazita genetska predispozicija določene variante dopaminskega gena (dolga oblika alela 7R), obenem s številnimi prijateljstvi v adolescenci, povezana z večjo stopnjo liberalnosti.
A tej debati se je kmalu pridružila še četverica drugih raziskovalcev (Deppe et al., 2013), da bi na osnovi neodvisnega testiranja iz iste podatkovne baze preverila pričujočo dilemo. Pri tem so se zelo trudili, da so se izognili vsem metodološkim očitkom, ki so bili naslovljeni originalni študiji in res se je izkazalo, da Fowler-Dawesova podmena o učinku interakcije med genotipom 5-HTTPLR in obiskovanjem cerkve na politično participacijo drži. Vendar se je po drugi strani izkazalo, da sprememba genotipske kategorizacije na način, kot sta priporočala Charney in English, povzroči nesignifikantnost povezanosti. Pomemben zaključek se glasi, da v različnih preizkušenih empiričnih modelih ni zaslediti večjih učinkov, ravno nasprotno, ti se zmanjšujejo, brž ko se izboljša kvaliteta merjenja ključnih variabel. Ali drugače, študija ne zmore zavrniti napačne ničelne hipoteze o genetskih vplivih na vedenje, saj je velikost efekta preprosto premajhna, da bi jo lahko z gotovostjo opazili v kompleksnem multivariantnem modelu.
Izogibanje pastem metode „genskega kandidata“ precej dobro uspeva naprednejšim paradigmatskim pristopom v domeni molekularne vedenjske genetike. Že pred poldrugim desetletjem je kombinirani ameriško-avstralski raziskovalni tim (Hatemi et al., 2011) izpeljal prvo tovrstno genomsko analizo (genome-wide linkage analysis) z identifikacijo širših kromosomskih regij, t.i. genetskih markerjev (označevalcev), katerih doslej še niso povezovali s potezo konservativizma oz. liberalizma. V ta namen so analizirali DNK na največjem vzorcu respondentov, kadarkoli pridobljenem v podobnih študijah (N = 13.000) in nato ugotavljali efekte teh kromosomskih segmentov na politično orientacijo, izmerjeno s skalo socialnih in političnih stališč, relevantnih za Avstralijo (ta merski instrument je podoben znanemu Wilson-Pattersonovemu inventarju). Statistična analiza indicira na štiri takšne regije, ki največ prispevajo k pojasnjevanju totalne fenotipske variance. Kazalo je, da je na ta način genetska etiologija ideologije nesporno dokazana in to na najbolj osnovnih gradnikih živih organizmov, torej DNK. Ampak po treh letih je sledil preobrat. Takrat je nekoliko drugače konstituirani mednarodni raziskovalni tim (Hatemi et al., 2014), v prej opisani, obširni meta-analizi, poleg klasične študije dvojčkov, izvedel še genomsko analizo (genome-wide association analysis – GWAS) in to na treh neodvisnih vzorcih. Vendar nedvoumnih dokazov za obstoj specifičnih genetskih markerjev, povezanih z ideologijo, ni bilo zaslediti. Pa vendar, po mnenju avtorjev to ne more presenečati, saj je za ugotavljanje genetskih vplivov na takšne kompleksne pojave, kot je ideološka orientacija, potrebno proučiti na tisoče, po celotnem genomu raztresene genske variante (markerje), ki so v medsebojni interakciji, kakor tudi dejavnike okolja, da bi našli indirektne dokaze o vplivu na vedenje. Takšen raziskovalni podvig bi seveda zahteval enormno velike vzorce.
Do podobnih zaključkov kot prej Hatemi je prišel tudi Benjamin s sodelavci (2012), ti so na primerljivem švedskem vzorcu najprej izdelali klasično študijo enojajčnih in dvojajčnih dvojčkov, nato pa se lotili verifikacije rezultatov še s pomočjo genomske analize (GWAS). Zanimali so jih izvori štirih ekonomskih preferenc (nenaklonjenost tveganju, potrpežljivost, zaupanje, poštenost) in petih političnih (imigracija/kriminal, feminizem/enakost, okoljevarstvo, ekonomska politika, zunanja politika). Te preference je navrgla faktorska analiza izčrpne baterije stališč. Standardno določanje variance je potrdilo zmerno stopnjo heritabilnosti (30-40%), kakor tudi sicer običajno ugotavljajo tovrstne študije. A to je bil postranski dosežek, glavni cilj je bil dokazati obstoj genetskih markerjev ali kot so se izrazili avtorji, genetsko arhitekturo ekonomskih in političnih preferenc. Vendar posebna statistična metoda ocene fenotipske variance, ki jo pripisujemo opazovanemu genetskemu polimorfizmu (genetskim variacijam), ni potrdila signifikantnosti v celoti, pravzaprav so v povprečju proporci pri posameznih preferencah dosegali le okoli polovice tistih, ugotovljenih s klasičnim načinom študije dvojčkov! Nato pa so za vsako preferenco skušali dokazati obstoj specifičnega polimorfizma, toda neuspešno. Konvencionalni prag pomembnosti, zahtevan v GWAS, ni bil dosežen. Avtorji študije pledirajo, da je potrebno raziskave v domeni molekularne vedenjske genetike izvajati na mnogo večjih vzorcih, kot je bila dotedanja praksa. Očitno študije dvojčkov, tako klasične, kot razširjene, v primerjavi z genomskimi analizami izrazito precenijo delež dedljivosti na fenotipske lastnosti. In čeprav so slednje skorajda še v preliminarni fazi empiričnega raziskovanja, na kar nakazujejo dokaj redke, vendar kontradiktorne evidence, vendarle ponujajo boljšo vizijo definiranja genetskih izvorov ideologije.