Bivanje starejših v domovih za starejše v Sloveniji se sooča z različnimi izzivi. Načeloma ji gradijo (tudi tujci) v velikem številu, a prihaja do problemov. Ko so zgrajeni in načeloma tudi opremljeni, se starejši ne morejo vseliti. Pa ne zgolj, ker nimajo dovolj denarja (skupaj z otroki bi to moralo biti zagotovljeno), ampak predvsem, ker te pomembne institucije nimajo ustreznih kadrov. Niti strokovni, niti tehničnih.
Pomanjkanje kadra je torej eden največjih in najbolj perečih problemov. Premalo je negovalnega osebja, zdravstvenih delavcev in drugega strokovnega kadra, ki bi zagotavljal kakovostno oskrbo. Nizke plače, težki delovni pogoji in pomanjkanje znanja pa še dodatno prispevajo k temu pomanjkanju. Zaradi pomanjkanja kadra je obstoječe osebje pogosto preobremenjeno. To pa vodi v izgorelost, stres in potencialno nižjo kakovost oskrbe.
Sistem financiranja domov za starejše je kompleksen in pogosto ne zadostuje za zagotavljanje optimalnih pogojev bivanja in oskrbe, zlasti ob naraščajočih potrebah starajoče se populacije. Zaradi omejenih kapacitet in velike potrebe po institucionalnem varstvu so čakalne dobe za sprejem v dom pogosto zelo dolge, kar povzroča stisko starejšim in njihovim družinam. Starejši imajo zelo različne potrebe glede zdravstvenega stanja, mobilnosti, kognitivnih sposobnosti in socialnih interakcij, kar zahteva individualiziran pristop k oskrbi, ki ga je v preobremenjenih sistemih težko zagotoviti. Dogaja se, da domovi za starejše niso dovolj povezani z lokalno skupnostjo, kar lahko vodi v občutek, da se varovanci morajo znajti, kakor vedo in znajo.
Veliko domov za starejše je zastarelih in imajo zastarelo infrastrukturo in opremo, kar lahko omejuje kakovost življenja stanovalcev in delovne pogoje zaposlenih. Starejši, ki si lahko »privoščijo« bivanje v tej instituciji pa si seveda želijo istega standarda, kot so ga imeli doma, če že ne višjega za plačilo storitev, ki je vse prej kot ugodno. Veliko krat se dogaja, da skupaj s svojci ne uspejo pokriti stroškov bivanja. V določenih primerih se starejši, predvsem v primeru, da se odločita za bivanje npr. žena in mož, odločijo za prodajo doma oz. v odkup lokalni skupnosti (občina). Če bo za storitev v domu starejših (do)plačevala občina, je potrebno vedeti, da bo v zemljiško knjigo na nepremičnini vpisala prepoved odtujitve in obremenitve. Ob dedovanju bodo dediči lahko pridobili zapustnikove nepremičnine le, če bodo občini te zneske povrnili. Torej bo občina zahtevala vračilo doplačil za oskrbo v domu v višini njenih dejanskih stroškov za to. Ne gre nujno za to, da bi občina kar v celoti prevzela premoženje zapustnika.
V naši družbi se sistem preveč osredotoča na institucionalno varstvo, premalo pa na podporo starejšim, da bi čim dlje ostali v domačem okolju (npr. pomoč na domu, dnevni centri). V nekaterih domovih bi lahko z boljšo organizacijo dela in učinkovitejšim upravljanjem virov izboljšali kakovost oskrbe. Zagotavljanje enotne in visoke ravni kakovosti oskrbe v vseh domovih pa je seveda velik izziv, saj nadzor in izvajanje standardov nista vedno dosledna.
Domovi za starejše bodo glede na povpraševanje morali nujno povečati število zaposlenih v domovih za starejše z ustreznimi izobraževanji, zagotoviti dostojne plače, boljše delovne pogoje in večjo prepoznavnost njihovega pomembnega dela. V veliki meri se že poslužujejo delavcev iz tujine, a pri prihaja do težav, saj le-ti, kot še v veliko drugih branžah, ne znajo slovenskega jezika in je s tem otežena komunikacija z varovanci. Potrebno bo preoblikovati sistem financiranja, da bo zagotavljal dolgoročno finančno stabilnost domov in omogočal zagotavljanje kakovostne oskrbe. Še več bo treba vlagati v posodobitev obstoječih domov in gradnja novih z modernimi prostori in opremo je ključna za izboljšanje bivalnih pogojev in delovnega okolja. Kot sem že omenil, večja bo morala biti podpora pomoči na domu, dnevnim centrom in drugim oblikam oskrbe v skupnosti bi lahko zmanjšala pritisk na institucionalno varstvo. Pri vsem bo potrebno, da se okrepi nadzora in zagotavljanje kakovosti: Nujno je vzpostaviti učinkovit sistem nadzora nad delovanjem domov in dosledno izvajanje standardov kakovosti. Nikakor ne sme prihajati do anomalij, ki smo jim bili priča v preteklosti (upam, da se še ne dogajajo), ko so mediji poročali o nasilju nad starejšimi. Eden od vzrokov za nastale situacije je gotovo nestrokovnost, neznanje, objestnost in pomanjkanje empatije določenih zaposlenih do varovancev. Zato je potrebno kontinuirano izobraževanje zaposlenih in ozaveščanje javnosti o pomenu kakovostne oskrbe starejših. Ne samo v teoriji (šole), temveč predvsem v praksi, da se bodoči mladi zaposleni zavedajo svoje pomembne vloge v odnosu do starejših.
Reševanje teh izzivov zahteva celosten pristop, sodelovanje različnih deležnikov (države, občin, izvajalcev, zaposlenih, stanovalcev in njihovih svojcev) ter dolgoročno vizijo razvoja sistema oskrbe starejših v Sloveniji. Čeprav se zdi, da je na področju skrbi za starejše narejen korak naprej, je potrebno graditi na tem. Politične igrice levih in desnih pri tem morajo biti na stranskem tiru, četudi so ravno državne institucije tiste, ki bodo morale še več postoriti za starejše. Za njihovo kakovostno življenje oz. bivanje v domovih za starejše. To je njihova in naša skupna dolžnost. V svojem življenju so namreč opravili veliko delo, katerega zasluga je tudi današnje stanje v družbi. Pri tem pa je seveda potrebno ozaveščati mlade, jih spodbujati k medgeneracijskemu sodelovanju in odločanju za poklice, ki bodo domovom za starejše in drugim institucijam, ki skrbijo zanje, v prihodnosti pomoč in ne bo potrebno čakati pred zaprtimi vrati domov za starejše, kateri se soočajo s kadrovsko krizo.
Misel za konec: »Ne obžaluj, da se staraš. To je privilegij, ki ga mnogim ni dan.” Neznani avtor
Doc. dr., mag. Bojan Macuh