Nas strici iz ozadja nadzorujejo s pomočjo mikročipov, ki so nam jih vstavili s cepivi? V zadnjem času smo obdani z množico takšnih pripovedi, ki so dobre kandidatke za teorije zarot. Tomaž Grušovnik jih je zbral v knjigi Midva ne bova rešila sveta! in hkrati v razmišljanjih, ki črpajo iz bogate zakladnice filozofske tradicije, raziskal temelje konspiracizma. Stanji radikalnega dvoma o vsakdanu in ekscesne gotovosti glede zakulisne spletke se ne izključujeta, temveč dopolnjujeta, ugotavlja.
Izšla je v času, ko se je, kot je videti, smrtonosna ost pandemije covida-19 že skrhala, vendar so predvidevanja o transformacijah in mutacijah novih različic še vedno zelo negotova. To pa le še podžiga neusahljivo porajanje vedno bolj fantastičnih teorij o izvoru in prihodnjem razvoju na Kitajskem tako ali drugače razvitega virusa. Podobno je pri številnih drugih dogodkih in pojavih, pri katerih so znanstvene razlage njihovega nastanka in učinkov za skupine, ki jim ne verjamejo, le lažna, “pravo” resnico zastirajoča krinka.