Kulturna industrija

Sociološko mnenje, da so izguba opore v objektivni religiji, razkroj poslednjih predkapitalističnih usedlin, tehnična in družbena diferenciacija ter specializiranost prešli v kulturni kaos, je vsak dan postavljeno na laž. Kultura danes vse zaznamuje s po­dobnostjo. Film, radio, revije so deli enega sistema. Vsaka pa­noga je uglašena sama s seboj in z vsemi drugimi. Celo estetske manifestacije političnih nasprotij so enotne v poveličevanju jeklenega ritma. Dekorativna upravna in razkazovalna prizorišča industrije so v avtoritarnih deželah skoraj enaka kot drugod. Svetle monumentalne stavbe, ki povsod rastejo kot gobe po dež­ju, utelešajo premišljeno načrtnost vsedržavnih koncernov; k tej je stremelo že z verige spuščeno podjetništvo, katerega spome­niki so okoliške mračne stanovanjske in poslovne zgradbe brez­upnih mest. Starejše hiše okrog betonskih centrov so že videti kot slumi in novi bungalovi na mestnem obrobju — tako kot neso­lidne konstrukcije na mednarodnih sejmih, že oznanjajo hvalo tehničnemu napredku in kar kličejo po tem, da jih po kratkotrajni uporabi zavržemo kot konzervne škatle. Urbanistični projekti pa, ki naj bi v higieničnih majhnih stanovanjih perpetuirali posame­znika kot tako rekoč samostojnega, tega posameznika samo še to­liko temeljiteje podrejajo njegovemu nasprotnemu polu, totalni moči kapitala. Tako kot so stanovalci v vlogah proizvajalcev in potrošnikov pripuščeni v centre zaradi dela in zabave, se stanovanjske celice brezšivno kristalizirajo v dobro organizirane komplekse. Vpadljiva enovitost makro- in mikrokozmosa ljudem demonstrira model njihove kulture: lažno identičnost obče­ga in posebnega. Vsa monopolizirana množična kultura je iden­tična in njeno okostje, pojmovno ogrodje, ki ga fabricira ta monopol, začenja postajati dobro vidno. Tistih, ki so za krmilom, sploh ne zanima več tako zelo, da bi ta monopol zakrili; njegova moč je toliko večja, kolikor brutalneje priznava, da je to, kar je. Filmom in radiu se ni treba več izdajati za umetnost. Resnico, da niso nič drugega kot posel, uporabljajo kot ideologi­jo, s katero legitimirajo šund, ki ga namerno izdelujejo. Sebe imenujejo industrija in objavljene številke dohodkov njihovih generalnih direktorjev pobijajo vsak dvom o družbeni nujnosti končnih izdelkov.