Življenje v utopiji – anarhizem v Španiji (Vivir la utopía. El anarquismo en España), je dokumentarni film Juana Gamera iz leta 1997, posnet za katalonsko podružnico španske televizije. Sestavljen je iz 30 intervjujev s preživelimi aktivisti španske revolucije, ki je potekala med leti 1936 in 1939, ki so kombinirani z vizualnimi materiali, kot so manifesti, fotografije, odlomki iz arhivskih filmskih posnetkov, portretov in flamenko glasbo El Cabrera in Paca del Gastorja. Pričanja anarho-sindikalistov in anarhističnih borcev iz CNT-FAI, razkrivajo konstruktivno delo španskih anarhistov, pa tudi izjemne izobraževalne in kulturne dejavnosti, ki so vodile do dogodkov leta 1936.
Vivir la Utopia. El anarquismo en España, produkcija: Televisión Española, S. A. Catalunya, 1997, scenarij Juan Gamero, Francesc Rios, Mariona Roca, režija Juan Gamero, 96′
Transkript:
Skozi zgodovino mirne vode, naj so to mirne vode navade ali despotizma, ne omogočajo življenja; življenje je odvisno od agitacije nekaj ekscentričnih posameznikov. V poklon temu življenju, tej vitalnosti, mora skupnost sprejeti določena tveganja in dovoliti določeno mero herezije. Če želi živeti, mora živeti nevarno.
Herbert Read
Miguel ALBA: Anarhizem je svoboda. To so odprta vrata v neskončnost, svobodo in dobrobit človeštva.
Federico ARCOS: Zbudil sem se ob zvoku tovarniških siren. Bilo je, kot bi vsa Barcelona živela z enim srcem. To je bilo nekaj, kar lahko mogoče doživiš enkrat v sto letih. Lahko povem, da je zaznamovalo moje življenje. Ta občutek je vedno z menoj.
Francisco CARRASQUER: Revolucija se je začela 19. julija. Ljudje so jo začeli spontano, ko so se branili pred vojsko. Prvič in zadnjič so ljudje premagali vojsko. »Premagali smo vojsko!«, to je Garcia Oliver vzklikal 20. julija. Uspelo nam je, kar ni še nikomur.
Aurora MOLINA: Bila sem tako navdušena, da se je zgodila socialistična revolucija in ne samo v Španiji. Mislila sem, da se je zgodila po celem svetu.
Federico ARCOS: Vse je bilo spontano. Ljudje so odkrili, da so gospodarji svoje usode in so zbrali svoje moči in uresničili vse sanje, ki so jih dolgo časa imeli. Ko dobiš takšno priložnost, jo zagrabiš in uresničiš.
EL CABRERO
Svoboda in vesolje sta moj Bog;
svoboda je moja domovina;
razum je moja zastava;
resnica je moja pot.
Tako mislim.
Vsako leto se anarhisti, ki so sodelovali v španski revoluciji med državljansko vojno 1936-1939, poklonijo poletju, ki je za vedno spremenilo njihova življenja.
Marcelino BAILO: Španija, leta 1936. Bili smo mnogo mlajši kot zdaj.
Manuel SANZ: Če pomislimo, narod brez zgodovine ni narod. Nič ni in to je res nizek udarec.
Federico ARCOS: Storili so vse, kar so lahko, da bi očrnili revolucijo in jo izbrisali iz spomina. Šele pred nekaj leti so se pojavile knjige, ki so o revoluciji povedale resnico.
Miguel ALBA: Po poklicu sem zidar in pri gradnji hiše sem vedno začel pri temeljih. Tako kot filmi in vse drugo v življenju ima začetek in s temi temelji moramo začeti. Zato moramo razumeti, zakaj smo se borili proti fašizmu, zakaj smo fašizem premagali, kakšne so bile naše ideje in zakaj so se ljudje z njimi lahko poistovetili.
Revščina, v kateri je večina Špancev živela v 1930ih, se je od začetka industrijske revolucije, stoletje prej, komaj kaj izboljšala. Nepismenost in velike družbene neenakosti so se nadaljevale, medtem ko oblast, cerkev in buržoazija, niso naredile ničesar.
Anarhizem, ki se je zdel kot utopična socialistična ideja za boj proti družbeni nepravičnosti, se je postopoma uveljavil med najrevnejšimi razredi družbe. Ideje Kropotkina in Bakunina so se najbolj zakoreninile v Andaluziji in Kataloniji.
Leta 1840 so se v Barceloni pojavile prve oblike delavskih sindikatov, trideset let kasneje je bila španska delavska organizacija zgled za preostalo Evropo. Po razcepu Prve internacionale, so v Španiji Bakinunove anti-avtoritativne ideje premagale Marxove.
Francisco CARRASQUER: Preden lahko karkoli deluje, mora biti svobodno. To je bila glavna razlika med Marxom in Bakuninom. Marx je bil avtoritaren, Bakunin pa ne.
Fermín Salvochea je bil eden najvplivnejših predstavnikov andaluzijskega anarhizma. Ljudje so se tam soočali z buržoazijo, ki si je lastila velike neproduktivne posesti.
José SAUCES: Bilo je nekaj lokalnih tiranov, ki so obvladovali politiko in izkoriščali velike posesti. Delavci so imeli delo mogoče tri mesece na leto. Preostanek leta niso delali ali pa so delali zelo malo. Živeli so v pomanjkanju.
4000 kmetov je na ulicah Jereza vzklikalo: »Živela anarhija!« in plenilo trgovine, da bi našli hrano. Da bi zatrla vse bolj aktivne anarhistične skupine v Andaluziji, je vlada skovala zaroto imenovano »Mano Negra« (Črna roka) in zapirala ter ubijala osumljene pripadnike skupine, ki v resnici sploh ni obstajala. Eden od aretiranih je bil tudi Sánchez Rosa, avtor knjig o slovnici, aritmetiki in pravu, knjig, ki so delavcem omogočale, da se borijo.
Soočenje med šefi in delavci, je privedlo do krvavih napadov, ki so jih izvedli posamezni anarhisti.
Barcelona je bila po Evropi znana kot »goreča vrtnica«, trdnjava Montjuich pa je postala kraj usmrtitev in politični zapor. Sodili so veliko borcem iz delavskih sindikatov.
José URZAIZ: Obstajala je podoba anarhista, ki vedno maha s pištolo. A ni bilo tako. Da, uporabljali smo tudi orožje, v glavnem pa je anarhizem temeljil na dvigu zavesti ljudi skozi izobraževanje, da bi tako ustvarili kar smo želeli, novi svet.
Anarhisti menijo, da morajo ljudje pridobiti revolucionarno zavest tako, da spoznajo resničnost in da jo lahko potem tudi spremenijo.
Francisco CARRASQUER: Samo-izobraževanje je mogoče razložiti kot hrepenenje po znanju, ko zanj nimaš sredstev. To pojasni, zakaj je bilo v španskem libertarnem gibanju tako veliko časopisov in letakov. Vsaka vas je tiskala svoje časopise, letake ali revije. Tega čudeža skoraj nihče ne zna razložiti.
Na koncu 19. stoletja, sta Soledad Gustavo in Federico Urales ustanovila časopisa »Zemlja in svoboda« (Tierra y Libertad) in »Bela revija« (Revista Blanca), ki je dosegla naklado 12000 izvodov.
Proudhonova dela, ki jih je populariziral Mi y Margall, predsednik prve španske republike, so Španiji predstavila federalizem. Ta princip so kasneje prevzele španske anarhistične organizacije.
Anselmo Lorenzo je v svoji knjigi »Bojeviti proletariat« (El Proletariado Militante), predstavil revolucionarne ideje za osvoboditev delovnega razreda v novo družbo, ki temelji na svobodi, solidarnosti in odsotnosti vsakršne avtoritarnosti.
Liberto SARRAU: Anarhizem ni teorija, ni samo filozofija ali program za življenje, je način življenja.
S pomočjo delavskih sindikatov, so anarhisti uvedli brezplačne šole, da bi tako rešili pomanjkanje javne izobrazbe.
Francisco Ferrer Guardia je leta 1902 ustanovil Moderno šolo, ki jo je navdihnil racionalizem. Svoje učenje je utemeljil na fizičnem, moralnem in intelektualnem spoštovanju otrok.
Francisco CARRASQUER: Ferrer y Guardia se je odzval na nazadnjaško izobrazbo, ki so jo ponujali duhovniki in menihi. Ker je bil kartezijanec in libertarec, je želel svojo šolo spremeniti v »kovačnico« izobrazbe, ki je usmerjena predvsem k razumu in logiki. Na ta način bi bilo mogoče uničiti kapitalizem, skupaj s politiko in močjo.
Liberto SARRAU: Niso se ustavili dokler Francisca Ferrera niso ubili. Obsodili so ga za dejanja, ki jih ni zakrivil. Obsojen in ustreljen je bil za vstajo v Barceloni leta 1909, ko vojaki niso želeli v Afriko, kjer so umirali zaradi muh nekaterih častnikov in kralja. Ferrerja ni bilo tam, niti ni pri tem sodeloval.
Nacionalna konfederacija dela ali CNT, je nastala leta 1910 v Barceloni. Njen namen je bil združiti španski proletariat v enotno anarhistično sindikalistično organizacijo, ki je odprta za ves delovni razred.
V nasprotju s političnimi strankami, je kot svoje orožje uporabljala stavke, sabotaže in bojkote.
V dvajsetih letih je CNT postala najpomembnejša delavska organizacija v Španiji in najbolj učinkovito sindikalno gibanje sodobne Evrope.
José SERRA ESTRUCH: CNT je bil poskus delavske samoorganizacije, da bi gospodarsko in socialno ustvarili boljšo družbo. Dolgoročno pa je to vključevalo tudi idejo samoupravljanja, ko naj delavci prevzamejo naloge, ki jih izvaja država. Z drugimi besedami, da nadomestijo državo.
Prva svetovna vojna je španski buržoaziji prinesla dodatno bogastvo, kar pa ni vplivalo na izboljšanje stanja delavskega razreda. Napetost se je stopnjevala in po vzoru ruske revolucije, so španski delavci organizirali številne stavke, dokler niso dosegli osemurnega delavnika.
Dolores PRAT: Ena izmed livarn je odpustila štiri delavce, ki so zahtevali osemurni delavnik. Delodajalci tega niso želeli dopustiti, zato so zaprli svoje tovarne. V Ripollu so morali na glavnem trgu postaviti javne kuhinje, da so lahko nahranili ljudi, kar je trajalo devet tednov.
Leta 1919 je imela CNT preko 700000 članov. Hudi delavski konflikti so med mladimi izzvali ekstremistične odzive in pripeljali do različnih akcijskih skupin kot je bila Solidarnost (Los Solidarios).
García Oliver, sodelavec Durrutija in Ascasa, se je leta 1937, ko je bil eden od ministrov republike, spominjal bojev, ko so padli mnogi anarhistični borci, kot je bil »Sugar Baby« Salvador Segui.
Juan GARCÍA OLIVER: Našo anarhistično skupino smo ustanovili leta 1923. Našim ulicam so vladale oborožene tolpe Svobodnega sindikata (Sindicato Libre), ki so ga podpirali delodajalci. Policijske horde so pomagale uničevati našo organizacijo in naše ljudi. Združili smo se in ustanovili anarhistično skupino, akcijsko skupino, ki se je borila proti tolpam, proti delodajalcem in proti vladi. Dosegli smo svoj cilj. Premagali smo jih.
Leta 1923, pod diktaturo Primo de Rivere, je bil CNT zakonsko prepovedan in veliko anarhistov je pobegnilo, med njimi tudi Ascaso in Durruti, ki sta svoje delo nadaljevala v Ameriki.
EL CABRERO
Krenil sem na pot
po bližnjicah,
po zelo ozkih poteh.
Sosedje so mi rekli,
da sem zašel,
iztiril s poti.
Leta 1927 je bila na obali Valencie ustanovljena Iberska anarhistična federacija (FAI). Njen cilj je bil znotraj CNT ohraniti čistost anarhistične ideje s formiranjem malih skupin podobno mislečih ljudi.
Helenio MOLINA: Čeprav za pristop v FAI ni bilo napisanih pravil, nisi smel služiti vojaškega roka in nisi se smel cerkveno poročiti. Tisti, ki so si lahko privoščili, so morali svoje otroke poslati v racionalistične šole. In nisi smel imeti očitnih napak. Vse to je bilo pomembno. Šlo je za nekakšno naravno selekcijo, s katero smo utrdili organizacijo, brez sektaštva, z moralnimi omejitvami.
Aurora MOLINA: Moj oče je bil nekaj časa tajnik FAI. Vedno je imel kakšno funkcijo. Bil je človek akcije in zelo radikalen, kot je bila tudi moja mati. Imel je veliki vpliv. Oba starša sta bila zelo humana in dobro izobražena. Vedno sta bila obdana z ljudmi, ki so jima bili podobni.
Fidel MIRO: Anarhist je želel vedno živeti dostojno in biti zgled drugim.
Med diktaturo so anarhisti svoje dejavnosti izvajali na skrivaj. To je bil čas emigracij v iskanju boljšega življenja.
Juan GIMENEZ: Zaradi krize v podjetju Penarroya, se je moj oče nekega dne odločil preseliti v Barcelono. Mi smo ostali in čakali, da bo zaslužil nekaj denarja, da si bomo lahko kupili vozovnice in prišli za njim. Potreboval je leto, da je zbral ta denar. V Barceloni je srečal prijatelja, ki mu je rekel: »Pridi delat na podzemno železnico. Če boš potreboval stanovanje, imam v ulici Valencia skromno barako.« Tako smo živeli v tej baraki. Pet članov njegove družine in nas pet. Deset si nas je delilo par kvadratnih metrov. Takrat je moj oče že bil član CNT. Na podzemni železnici so ga poklicali in mu povedali, da je odpuščen, ker je eden od delavcev naredil napako. Ker je bil ta delavec iz Murcije, so odpustili še 80 drugih delavcev iz Murcije. V resnici pa so bili vsi člani CNT. To je bil razlog zakaj so jih odpustili.
Aurora MOLINA: Vedeli smo, da je to svet, ki ni naš. Svet, v katerem so naše starše preganjali in nas puščali brez dela. To je bil kapitalističen, buržoazni svet, mi pa smo bili njegove žrtve. A bili smo polni entuziazma in upali smo, da se bo vse to nekega dne končalo in da bo družba postala bolj pravična in enakopravna.
Juan GIMENEZ: Rad sem bral in ko sem hodil domov, še posebej pozimi, sem se ustavil pod plinsko svetilko in prebral stran ali dve. Ali pa sem se ustavil pred osvetljenimi okni trgovin in tam prebral kakšno stran. Do nastopa republike sem delal kot klobučar. Hodil sem po ulicah Barcelone in kričal: »Naj živi republika!«
14. aprila 1931 je bila demokratično ustanovljena Druga španska republika in kralj Alfonso XIII je zapustil državo.
Francisco CARRASQUER: Vsa Barcelona je praznovala. Bilo je neverjetno. Vsi so bili zunaj. Ulice so bile polne ljudi. Ne vem kako so je lahko to zgodilo tako spontano. Polne ulice ljudi so brez sovraštva vzklikale »živela republika, živela svoboda, živeli ljudje…« Ta trenutek »skoka v svobodo«, ki je spremljal novo republiko, je na vse vplival spodbudno. Mladi niso še nikoli tako hrepeneli po znanju, kot v času, ki smo ga doživeli med leti 1931 in 1936.
Conxa PEREZ: Vsa hrepenenja, ki smo jih zadrževali, so nas preplavila. Iskali smo prostor, kamor bi lahko odšli. Slišali smo, da so vzpostavili atenej. Tam je bil gledališki oder, esperanto krožek, splošne kulturne aktivnosti, ekskurzije, vse. Vsak večer smo imeli določeno nalogo. Nismo imeli časa za vse. Vzpostavile so se libertarne mladinske in FAI skupine.
Concha LIAÑO: Ko sem šla v libertaren atenej v El Clotu, sem bila osupla, saj sem srečala ljudi, ki so mislili enako kot jaz.
Miguel CELMA: Sindikat se je spremenil v izobraževalni center. Ves sindikat je bil atenej. Revolucija je potekala v Španiji, na Zemlji, na Luni.
Francisco CARRASQUER: Nikjer nisi mogel igrati kart ali piti, povsod so bile čitalnice, prostori za pogovor, za razpravljanje, za pisanje. Pogosto so uprizarjali gledališke igre in veliko recitalov poezije. In skoraj vedno so bili družbeno kritični.
Helenio MOLINA: Vse španske anarhistične publikacije so bile zelo uspešne.
Severino CAMPOS: Na neki točki smo imeli več kot 70 anarhističnih publikacij.
Fidel MIRO: Če so se kje zbrali trije anarhisti, so naredili tudi časopis. Imeli smo časopise kot »Kamnosek« (El Cantero), »Glas Zemlje« (La Voz de la Tierra).
Helenio MOLINA: Nato so na Rambli postavili stojnice, kar je bil velik uspeh. Bilo je veliko entuzijazma. Bilo je veliko povpraševanje, vse smo prodali. Imeli smo knjige kot je »Zakoniti splav«, »12 dokazov o ne-obstoju Boga«, »Možganski dinamit«. Vzklikali smo naslove in ljudje so kupovali knjige, saj pred tem to ni bilo dovoljeno. Takrat sem imel 10 let in vsa Barcelona je vpila »Zemlja in svoboda!« (Tierra y Libertad), kar je bil časopis Iberske anarhistične federacije (FAI)!
Aurora MOLINA: To je bil čudovit prostor za srečanja, kjer so lahko vsi, še posebej časopisi, izražali svoje ideje. Časopis »Zemlja in svoboda« (Tierra y Libertad) je združil veliko ljudi.
Helenio MOLINA: Dogajala se je izjemna mentalna revolucija. »Zemlja in svoboda« (Tierra y Libertad) je od naklade 4000 izvodov, ko ga je prevzel moj oče, prešel na 20000 izvodov v letih 1934 in 1935.
Časopis »Idealni roman« (Novela Ideal), ki so ga osnovali starši Federice Montseny, je imel namen anarhistične ideale širiti skozi lahko dostopno prozo.
Maria BATET: »Idealni roman« (Novela Ideal) je med mladimi opravil veliko delo. Ukvarjal se je z zanimivimi temami. Na primer še posebej z religijo, saj je v tistem času v Španiji, kot tudi dolgo pred tem, imela veliko avtoriteto. Zato so iskali članke, ki bi jih lahko uporabili za boj proti religiji.
Časopis »Zavedna generacija« (Generacion Consciente), ustanovljen v Alcoyu leta 1923, je med bralce ponesel spolne in zdravstvene teme. Leta pozneje, je pod imenom »Študije« (Estudios) dosegel naklado 70000 izvodov.
Joséé ESPAÑA: Pogosto je vseboval članke, ki so govorili o teh stvareh. Bili so mi zelo všeč.
EL CABRERO
Ko je nekaj treba povedati,
ne moreš biti tiho,
ker biti tiho pomeni smrt.
Ne moreš biti tiho,
ker biti tiho, pomeni smrt.
Aurora MOLINA: Če si imel kakšno vprašanje, si jim lahko tudi pisal, odgovorili pa so ti v časopisu. Bil je tudi časopis »La Pentalfa«, ki se je ukvarjal z nudizmom.
Antonio TURON: Ne vem zakaj, toda v velikih jeklarnah so ljudje veliko pili. Zelo so se potili in pili. Bilo pa so nekateri, ki so izstopali in ki niso kadili in pili, ampak so brali, se pogovarjali, izmenjevali mnenja. Sčasoma sem se jim pridružil. To so bili anarhisti, naturalisti, nudisti itd. Zelo blizu jim je bila kultura.
Concha LIAÑO: Za nas je bila svobodna ljubezen, če se je par odločil živeti skupaj zaradi medsebojne naklonjenosti. Družila sta se svobodno brez dokumentov in pogodb, če pa je prišlo do nesoglasij, se je par sporazumno razšel. Še vedno sta ostala prijatelja, brez zamer ali tožb.
Suceso PORTALES: V tistem času je bilo za žensko zelo revolucionarno, če je živela v zvezi in se ni cerkveno poročila ali krstila otroka. Takrat so bile ženske precej nazadnjaške. Imeli so te za kurbo.
Anarhisti so želeli spremeniti družbo z intenzivnim kulturnim in ideološkim delovanjem. Ustanavljali so organizacije, da bi širile svoje ideje med mladimi. Tako so ustanovili tudi Libertarno mladino, ki se je kasneje združila z Ibersko federacijo, katere glavni sekretar je bil Fidel Miró.
FIDEL MIRO: Namen je bil poskusiti s pomočjo kulture in propagande pridobiti nove člane. Ljudi nikoli nismo spraševali o njihovi preteklosti ali prepričanjih. Vsakdo se je lahko pridružil Libertarni mladini in tudi izstopil, kadar je želel.
Concha LIAÑO: Ko sem pristopila Libertarni mladini, sem se pridružila skupini »Sonce in življenje« (Sol y Vida). To je bila izletniška skupina in ves teden smo čakali na soboto. Imeli smo veliko željo po učenju, ker smo prihajali iz delavskega razreda. Med pohodom smo se ustavili in nekdo nam je prebral odlomek iz knjige, o tem smo se potem pogovarjali, malo počivali, nato pa nadaljevali s pohodom.
José URZAIZ: Šlo je za nenehen trud, kar ljudje danes težko razumejo, a to nam je nudilo visoko kulturno raven in zavedanje o življenju, ko smo enkrat prešli med delovne ljudi.
S srečanji, akcijami in propagando je CNT širila svoj vpliv. V Barceloni je bila polovica delavcev včlanjena v anarhistično sindikalne organizacije.
Ximo QUEIROL: Dolge ure sem delal. Včasih sem nepretrgoma delal tudi 10, 15 ali 20 ur, kakor so mi pač ukazali direktorji. Nekega dne sem se predstavil sekretarju CNT-ja in zelo naivno vprašal, če se lahko pridružim CNT. Odvrnil je: »seveda, saj ste delavec.« Vedno mi bodo v spominu ostale njegove besede, da naj bom pošten in dober delavec ter da mi pripada pravica do osemurnega delavnika.
Joséé SAUCES: Bil sem sekretar regionalne federacije in tisti, ki jih ni bilo strah, so se pridružili naši organizaciji. Zaupali so nam, ker smo se znali postaviti zase. Največje težave kmetov in vaščanov smo rešili v anarhističnih skupinah, ki so bile vsepovsod.
Joséé ESPAÑA: Doma, v tovarnah, sindikatih, na ulicah in mestnih trgih smo vneto delali. V Burriani so organizirali mestni sestanek. Tam je govorila Montesyjeva in tudi jaz. Govoril sem pred njo in po koncu govora mi je rekla: »ti lahko veliko narediš za kmete«. To je dejala. Tega se še vedno spomnim.
Federico ARCOS: Najbolj me je presunilo, da je bil trg poln ljudi, govorniki so govorili, a nihče ni ploskal. Bila je popolna tišina. Nihče ni ploskal. Ljudje so premišljevali o tem, kar je bilo povedano. Vsake toliko časa je kdo zavpil: »živela CNT!«, v odmev je sledilo: »naj živi libertarni komunizem!«. To nas je podžgalo, da smo vse doživljali še bolj intenzivno. Brez komunistične retorike in ploskanja. Bilo je več spokojnosti, več zavedanja.
José FORTEA: Sklep sindikata je bil, da nihče ne prevzame delovnega mesta odpuščenega delavca. Če je na primer direktor nekoga odpustil, ker je mislil, da je revolucionar ali ker ga ni maral, ni bilo delavca, ki bi prevzel njegovo mesto.
José ESPAÑA: Vse je bilo povezano, vse delavce je povezoval duh solidarnosti in ta solidarnost je bila najpomembnejši del naše organizacije.
Federico ARCOS: Sosedje so bili kot velika družina. Takrat ni bilo podpore za brezposelne, bolniške ali česa podobnega. Ko je kdo zbolel, se je hitro našel kak sosed, ki je pustil nekaj denarja na mizi. Pustil je denar na mizi brez kakšne pogodbe, niti seganja v roko ni bilo. »Ko boš nazaj na delu, mi lahko vrneš denar.« Ko je ta oseba ponovno dobila delo, je počasi, malo po malo, vrnila denar. To je bila stvar principa in morale.
Helenio MOLINA: Obstajala je ideja univerzalne družine. V teh barakah smo bili vsi ena družina in imeli smo sistem, po katerem so tisti, ki so delali, poskrbeli za otroke tistih, ki niso delali.
EL CABRERO
Kot otrok nisem maral
knjig, ali talarjev,
ali procesij.
Nisem bil poslušen,
kot zahodni veter,
sem bil navihan in igriv.
Da bi se borili proti nepismenosti in katoliški izobrazbi, so anarhisti v svojih skupnostih ustanavljali šole, ki so jih inspirirale ideje Moderne šole Ferrerja Guardie in pedagoške metode Decrolyja ali Pestalozzija.
Liberto SARRAU: V naturalistični šoli v El Clotu so učili kar so lahko o znanosti vseh vrst. Toda to ni bila navadna šola, skozi celotno šolanje so se osredotočali kako bi lahko zagotovili, da bo otrok lahko uporabil to pridobljeno znanje, da znanja ne bo samo posedoval, ampak ga bo znal tudi uporabiti. Cilj je bil, da bi otrok lahko vedno bil sam svoj, da bi bile med otroci razlike. Temu se je posvečalo veliko pozornosti, ker gre za glavni element anarhizma in anarhističnih pedagoških metod.
Aurora MOLINA: Na naši naturalistični šoli Puiga Eliasa, nikoli nisem brala Bakunina ali Kropotkina. Brali smo samo humaniste, kot je Tolstoj, pesnike, dela Blasca Ibáneza. Pisatelje, ki so bili bolj zmerni in liberalni. To ni bilo revolucionarno izobraževanje, ampak bolj pacifistično in proti-militaristično, humano in kultivirano. To je bilo vse.
Francisco CARRASQUER: Nova šola (Escuela Nueva) je delovala po principih moderne pedagogike, kjer ni bilo prostora za ideologijo. Ideja svobode je bila nad vsem in podlaga za vse ostalo.
Liberto SARRAU: Emancipacijo si mora delavstvo zaslužiti samo, drugače do emancipacije sploh ne more priti. To pomeni, da je na več različnih načinov šlo za samozadostnost. Niti naturalistična šola, niti delavski sindikat, nikoli nista želeli kakšne državne ali lokalne podpore.
A upi, ki so jih revni vlagali v republiko, so se hitro razblinili. Vlada se je soočala s številnimi upori v Kataloniji, Levanteju in Andaluziji.
José ESPAÑA: Kmetje v Andaluziji so bili lačni. Tamkajšnji fevdalci so svojo zemljo in pašnike pustili neobdelane, ljudje zato niso imeli dela. Takrat se je zgodil upor v vasi Casas Viejas.
José SAUCES: Šlo je za gibanje, ki so ga spodbudili anarhisti. Želeli smo, da ljudje slišijo za libertarni komunizem. V tem uporu so pomorili celotno družino in zažgali njihov dom. To je bila majhna kmečka vas v provinci Cádiz.
Ramón ALVAREZ: CNT je sprožil revolucionarno gibanje, s katerim pa se niso strinjali vsi regionalni odbori. Še posebej smo mu nasprotovali v Asturiji.
Fidel MIRÓ: Šlo je za razcep med dvema konceptoma. Ena stran je podpirala permanentno revolucijo. Druga stran je zagovarjala bolj zmerno tendenco, po kateri bi morali ljudi najprej izobraziti, jih pripraviti in počakati na najbolj primeren čas za revolucijo, ko bi imela kakšno možnost za uspeh.
V prvem letu in pol obstoja republike, so trenja med desnico in levico izzvala 30 splošnih stavk, stala 400 življenj in privedla do 9000 aretacij. Ukinili so 157 levičarskih časopisov in 4 desničarske. Upočasnila so tudi agrarne in izobraževalne reforme. Po poskusu vojaške vstaje, je na volitvah zmagala desnica.
José ESPAÑA: Gil Robles si je na volitvah zagotovil zmago, ker nas 90% ni volilo. Tako smo želeli kaznovati republiko, ker je bila bolj na njihovi strani kot na naši. Bili so na strani tistih, ki so denar pošiljali v tujino, niso hoteli dati dela in so zapirali svoje tovarne.
Antonio ZAPATA: Prostore sindikatov so zaprli in ječe so bile polne delavcev, političnih zapornikov, ljudi, ki niso storili ničesar, bili so le člani sindikatov. Sam sem bil v zaporu šest mesecev, drugi pa še veliko dlje.
V Asturiji so delavci CNT in UGT kolektivno prevzeli rudnike in tovarne. Ramón Alvarez je bil v revolucionarnem odboru.
Ramón ALVAREZ: Naš glavni namen je bil zaustaviti napredovanje fašizma po Evropi. Kasneje smo se strinjali, da je končni cilj oktobrskega revolucionarnega gibanja, uvedba federalistične socialistične družbe.
Toda revolucije v Asturiji niso podprle druge levičarske sile v Španiji. Asturijski delavci so proti vojski, ki jo je vodil general Franco, zdržali dva tedna. Zatrtje upora je bila napoved bližajoče državljanske vojne.
Februarja 1936, je na volitvah levičarska Ljudska fronta premagala desničarsko Nacionalno fronto. Glasovi CNT so bili odločilni.
José ESPAÑA: Februarja smo se odločili, da bomo volili. Sam nisem volil, toda mnogi so, ker smo po španskih zaporih imeli nekje 15000 zapornikov.
Nato so izbruhnile stavke, zasedbe in konfrontacije med vojsko, delavci in kmeti. Med tem ko je desnica načrtovala državni udar, so bolj radikalne organizacije pozivale k revoluciji.
José SAUCES: Libertarni komunizem je moja največja aspiracija. Leta 1936 smo imeli kongres v Zaragozi. Po dolgotrajni diskusiji, ker smo radi debatirali, smo dosegli jasen sklep, da CNT poziva k libertarnemu komunizmu.
Francisco CARRASQUER: To je komunizem, ki deluje od spodaj navzgor, ne od vrha navzdol. Urejen je s skupščinami, s takojšnim odpoklicem predstavnika, če tako določi večina. Dejstvo, da je narod suveren, pomeni, da ni možnosti za politično manevriranje. Vsi so lastniki vsega in vse se pravično deli. Če so vsi lastniki vsega, ima vsak, ki lahko, priložnost za delo in vsak se lahko izobražuje, ker je za to čas.
José Antonio PRIMO de RIVERA: Španija je podlegla trojni delitvi – delitvi, ki jo je povzročil lokalni separatizem, delitvi, ki so jo povzročile stranke in delitvi, ki jo je povzročil razredni boj.
Angel URZAIZ: Do takrat je Francova falanga začela pridobivati na moči. Na naše tovariše so izvedli številne hude napade. Rezultat tega je bil, da je naša stran začela razmišljati o bolj neposrednem boju, tudi o nošenju orožja.
Fidel MIRO: Mesta so se razdelila na dva tabora. V mojem kraju s 1500 prebivalci, desničarji niso govorili z levičarji.
Angel URZAIZ: Večina delavcev se je dobro zavedala kdo je njihov sovražnik. To je bila Cerkev in to je bil kapitalizem.
José ESPAÑA: Tudi Cerkev, ki jo je poosebljal Kardinal Segura, je bila v nenehnem sporu z republiko. Bilo je neizbežno. Že takrat so se urili v tujini in sklepali dogovore s Hitlerjem in Mussolinijem.
Liberto SARRAU: Vsi so za to vedeli in vsi so se pripravljali. To so vedele stranke in vlada, toda bili so ministri, za katere je bil napad presenečenje.
Fidel MIRO: Centralna vlada Casaresa Quirogasa je zanikala, da prihaja do uporov, nato pa je naredila usodno napako, ko je guvernerjem ukazala, da ljudem ne dajo orožja. Bolj so se bali revolucije kot vojske.
Federico ARCOS: Ne smemo pozabiti, da je v začetku julija Companys ukazal policiji v Kataloniji, da razoroži CNT, anarhiste.
Antonio ZAPATA: Vsi borci in drugi levičarji v Barceloni, smo bili štiri dni in noči neprestano na preži.
Juan GIMENEZ: Dan pred revolucijo so prišli, ko sem spal na strehi. Dejali so: »to je trenutek resnice. Kdor ne želi sodelovati, lahko odide domov. Imamo delo, ki ga moramo opraviti.«
Concha LIAÑO: Bili smo na trgu Generalitat, ki je bil poln ljudi, ki so hoteli orožje. Prišel je Companys in dejal, da moramo počakati.
EL CABRERO
Da zavržem svoje življenje.
Kakršenkoli že razlog, da sem prišel na ta svet,
gotovo ne zato, da ga zavržem.
Ker nisem gluh in neumen,
zakaj bi ostal tiho
vpričo krivice?
19. julija 1936, delavci Barcelone opozorijo prebivalstvo na vojaški upor.
Aurora MOLINA: Ko so zatulile sirene, so prišle velike množice ljudi, tisoče ljudi je prišlo po ulici Santa Eulalia do vojašnice v San Andrésu. Diaz Sandino je vrgel par granat, vrata so se odprla in množica je vdrla, da bi se oborožila.
Juan GIMENEZ: Ko smo šli po ulici, se je danilo in zagledali smo avto z napisom CNT-FAI. Vprašali smo jih, kaj se dogaja? Dejali so, da se vse dogaja na trgu Catalunya. Ko pa smo prišli do bikoborske arene, smo tam videli četo vojakov s puškami v rokah in oficirje s svojimi pištolami.
Francisco CARRASQUER: Nanje smo streljali izza uličnih vogalov, kar je med vojake vneslo nekaj nemira.
Aurora MOLINA: Dogajanje sem preživela precej nezavedno, vendar z veliko emocijami. Pogled na vse te oborožene ljudi, avtomobile, iz katerih je odmevalo CNT-FAI, avtomobile z zastavami, pogled na vso to pripravljenost na boj. Še bolj pa me je prevzel pogled na vojake in policiste, ki so se borili na naši strani.
Antonio TURON: Obtožili so nas, da smo zasegli 40000 pušk, nešteto topov in konj. Toda mi smo bili tam, nikogar drugega ni bilo. Tudi policisti, ki so bili fotografirani kako so si poiskali zavetje za konjem, so bili z nami, ne z njimi. Bili so z nami.
Francisco CARRASQUER: Bilo je tako veliko ljudi. Težko je doumeti kako so v tisočih prihiteli s svojih domov. Vojaki so se prestrašili in predali.
Federico ARCOS: Navkljub vladi in vsem drugim, so vojsko porazili ljudje Barcelone pod vodstvom CNT, Barcelona je spremenila stvari, kar je spodbudilo tudi Madrid, da so zavzeli vojašnico Montana.
Angel URZAIZ: Vsi v Madridu so demonstrirali. Uprli so se, da bi preprečili, kar jim je pretilo.
Španija je bila razdeljena na dva tabora. Začela se je državljanska vojna, razredni boj, ki bo trajal tri leta. Med napredovanjem so uporniki morili republikance in levičarje ter njihove podpornike. V republikanskem delu Španije, so kmalu sledili povračilni ukrepi proti vsem, ki so jih sumili podpore upornikom.
Liberto SARRAU: V zvonikih cerkva in samostanov so bili ostrostrelci. Duhovniki so se pridružili vojski in začeli streljati, ne samo na sovražnike z orožjem, ampak na ljudi, ki so bili na ulici. Zato so se ljudje odzvali kot so se. Požgali so zgradbe, ki so jih uporabljali za streljanje na neoborožene ljudi.
Severino CAMPOS: V tem boju smo izgubili mnogo pogumnih ljudi.
Francisco CARRASQUER: Francisco Ascaso je umrl v napadu na vojašnico Atarazanas, ko se je želel zaščititi pred ostrostrelcem.
Helenio MOLINA: To se je dogajalo zelo pogosto, ker so, tako kot moj oče, ob tem, da so bili pisatelji, bili tudi prvi na barikadah.
Odsotnost odziva vlade na vojaški udar in dezintegracija državnega ustroja, je pomenilo, da so marsikje državljani sami organizirali novo družbo.
Francisco CARRASQUER: Naenkrat so bili vsi osvobojeni iz zapora Modelo v Barceloni. To je bil prvi veličastni trenutek revolucije – osvoboditi vse moške in ženske zapornike.
José ESPAÑA: Zavrnili smo vse, kar je bilo povezano z državo. Šlo je za popoln prelom. Za nas vlada ni bila uporabna in ni služila nobenemu namenu. Zdaj je bilo vse odvisno od sindikata. Nismo več sprejemali ukazov, mnenj ali nasvetov od nikogar drugega kot sindikata.
Francisco CARRASQUER: Ustanovili so odbor, predvsem, da bi rekrutirali ljudi za odhod proti Aragónu ali drugam in da bi preprečili vsakršno osebno maščevanje.
Antonio ZAPATA: 19. julija se je družba avtomatično spremenila. Večina kapitalistov je odšla. Ostali so se vdali ali razbežali. Tako so morali delavci prevzeti vodenje poslov.
Dolores PRAT: Čez noč so na pobudo CNT-UGT organizirali sestanek v hiši v mestu. To je bil nekakšen klub za bogate ljudi in ker so ti izginili, smo imeli sestanek tam. Oblikovali so tovarniške odbore in podjetniške svete, da bi lahko delo teklo normalno dalje. Strinjali smo se, da bomo zaposlili vse, ki so brez dela. Vsaka tovarna jih je vzela nekaj. Tako smo vsem delavcem, ki niso imeli službe, priskrbeli delo.
Juan ROMERO: Bogati so govorili, da je petsto preveč zaposlenih, delavci pa, da je le pet preveč zaposlenih. Ko je odšlo teh pet, je bilo dela dovolj za vse. Čakala nas je žetev in vse kar jo je spremljalo, da je vse lahko ponovno delovalo. Nekega dne je mesto Membrilla zaspalo revno in se zbudilo bogato. Bogato zato, ker je imelo dovolj kruha, pred tem pa je bila vedno lakota.
Spontano so ljudje v prakso prenesli vse libertarne ideje, ki so jih negovali skozi preteklo stoletje in presegli celo pričakovanja organizacije. Barcelona je postala branik revolucije.
Concha LIAÑO: Takoj na začetku smo se povezali s sindikatom prevoznikov in začeli ženske učiti voziti tramvaje. Tako lahko vidimo ženske voziti tramvaje.
Juan JIMENEZ: Nekateri od nas so hoteli oditi na fronto ali pa so že odšli. Sam sem se posvetil zbiranju knjig s tovornjakom, ker smo želeli urediti lokalno ljudsko knjižnico. Na vhod smo želeli namestiti napis: »Ljudska knjižnica – izobražujte in izpopolnjujte se. Vstop prost!«
V Kataloniji so anarhisti predstavljali glavno silo in moč vlade je zdaj pripadala Antifašističnemu vojaškemu odboru, novi organizaciji, ki je nastala kot posledica revolucije.
Antonio TURON: Vladni svetovalci so zapustili svoje pisarne. Vladi so ostali le Companyevi možje na policijski postaji.
Severino CAMPOS: Companys je CNT poslal prošnjo za predstavnike, s katerimi bi lahko govoril.
Liberto SARRAU: Povedal jim je, da jim gredo vse zasluge: »vi ste premagali to vstajo, napačno smo vas presodili.«
Severino CAMPOS: »Od danes naprej me ne potrebujete več, nisem več predsednik. A če vam lahko kako pomagam, lahko računate name.« To so bile njegove besede.
Fidel MIRO: García Oliver je predlagal, da gremo na vse ali nič. Niso bili vsi za to. Za so glasovali le on, Xena in predstavniki l’Hospitaleta. Santillán in Federica Montseny sta glasovala proti. Federica Montseny je dejala: »iti na vse bi pomenilo vzpostavljati lastno diktaturo, to pa je v nasprotju z anarhizmom.« Santillán pa je dejal: »če gremo na vse in vzpostavimo anarhizem, se bomo izolirali v Španiji in v svetu. Nihče nam ne bo ponudil pomoči, orožja ali česa drugega.«
Antonio TURON: Zato CNT ni sprejela tega predloga in ni želela vse moči, ki jo prinaša oblast. Z ostalimi silami v državi smo sodelovali v organizaciji, ki se je imenovala Antifašistični vojaški odbor. Vlada kot takšna je prenehala delovati in vsa moč je prešla na ta odbor.
Severino CAMPOS: Začeli smo z organizacijo kolon. Na paradi, ki jo vidite na fotografiji, so ljudje, ki so se odpravljali neposredno na fronto, da bi se na svojo željo, pridružili Durrutiju!
Soočeni z napredovanjem upornikov in razpuščenostjo vojske, so stranke in sindikati organizirale prostovoljske milice, da bi branile državo.
Severino CAMPOS: Kolona Mladi orli (Los Aguiluchos) je nastala z namenom, da bi bili vsi njeni člani pripadniki libertarnega gibanja.
Ximo QUEIROL: Železna kolona je bila sestavljena iz skupin po 10 ljudi in 10 takih skupin je oblikovalo eno centurijo. Vodja skupine je bil tisti, ki je bil nominiran za vodjo skupine. Nato je 10 skupin, ki so tvorile centurijo, nominiralo poveljnika centurije.
Juan GIMENEZ: Za poveljnika smo izbrali nekoga na podlagi prijateljstva, zaupanja ali njegove osebnosti. Vedno je nekdo poveljeval. Ni se bilo mogoče šaliti ali prepirati. Dani ukazi so bili izvršeni.
Maravilla RODRIGUEZ: Zapustila sem Alcolejo, od tam smo odšli v Madrid. V Madridu so nas, tako ženske kot moške, naselili v barake. Organizirali so bataljon Ascaso, ki sem se mu pridružila.
Juan GIMENEZ: Ko smo se prebijali z Durrutijevo kolono, smo pomagali kmetom in vsem tistim ljudem, ki so spreminjali družbo s samoupravljanjem in številnimi kolektivnimi aktivnostmi, kar je bilo skozi celo življenje naš cilj. Nismo samo streljali. Med napredovanjem smo jim nudili prostor, v katerem so lahko oblikovali in ustvarjali etos tega, kar bi naj bila naša družba prihodnosti.
Hitre spremembe so se zgodile v delih Kastilje, Extremaduri, Andaluziji, Asturiji, še posebej pa v Levanteju, Kataloniji in Aragóniji.
Miguel CELMA: Vedno sem bil zelo radoveden in če sem videl, da se nekaj dogaja, sem se pridružil. Tako sem se znašel na Plaza de la Constitución in vsa Kalanda je bila tam. Revolucionarni odbor je z balkona razglasil: »od tega trenutka naprej, tukaj razglašamo libertarni komunizem.« Vsi ljudje na trgu so zaploskali. Kaj je libertarni komunizem? Denar je bil odpravljen. Vsi posestniki so bili razlaščeni, pa če so bili levičarji ali desničarji. Vsi stroji so bili ljudem na razpolago. Vsa poslopja so bila na voljo za nastanitev, ne glede na to, kdo je bil lastnik. Delo je postalo kolektivno in vsi delavci so se razdelili v skupine.
Juan ROMERO: Ni bilo treba modrih mož, da bi to organizirali. To so opravili delavci sami. Najprej so vzpostavili sindikalni odbor, kar je bilo najbolj pomembno. Nato so sledili obrambni, poljedelski, prehrambni, brivski odbor. Delavci so v te odbore imenovali delegate, za katere so menili, da so najbolj kvalificirani za organizacijo in distribucijo dela in ostalega.
Tradicionalni anarhistični prezir do denarja je spodbudil radikalne spremembe gospodarskih odnosov. Uvedli so lokalne valute in bone, ponekod pa so denar povsem odpravili.
Juan ROMERO: Denar je izginil. Zbrali so ga v skladu, ki se je imenoval po Kropotkinu. Hrano je bilo mogoče dobiti v zameno za bone ali za na novo izdane živilske karte.
Juan GIMENEZ: Ko si želel dobiti kaj iz trgovine, je moral človek imeti določeno sposobnost samonadzora in mišljenja. Zakaj bi danes vzel 2 kg moke, če ti zadostuje 1 kg in lahko jutri prideš po še enega? Ali po novo obleko ali čevlje.
Juan ROMERO: Elektrika, voda, šolanje, vse je bilo zastonj, za nič ni bilo treba plačati.
Ximo QUEIROL: Ni bilo sebičnosti. Enostavno ni obstajala. Kako bi tudi lahko? Ko ni denarja, tudi ni sebičnosti.
Juan ROMERO: Ljudje tega danes ne razumejo, toda vsi smo se zelo dobro prilagodili.
Ximo QUEIROL: Ko se je vzpostavil kolektiv, ga je velika večina ljudi dobro sprejela, čeprav niso bili vsi sindikalisti ali anarhisti.
Miguel CELMA: Vsi, ki so želeli nadaljevati po svoje, so lahko, a takšnih je bilo malo. Na primer moja starša, ki sta živela tukaj v bližini, sta bila individualista. Za dostop do živilskih kart sta morala ponuditi nekaj svojih proizvodov. Tisto leta sta moja starša za zakol redila štiri prašiče. Prišel je eden od tovarišev. Mimogrede, moja mati se s tem ni strinjala. Prišel je tovariš. Vedel sem, da bo prišel. Odločil je, da je en prašič za našo družino dovolj in zahteval preostale tri. To je zadostovalo za vse, kar smo potrebovali.
Antonio LAHUERTA: Radi smo delali in v kolektivizmu je manj stroškov kot v individualizmu. Zamislimo si primer ko sto posameznikov dela kolektivno in ko vsak dela zase. Druga skupina potrebuje sto traktorjev, prvi skupini pa jih zadošča že deset.
Po razpustitvi starih lokalnih oblasti, so administracijo vodili delavci organizirani v CNT in v manjši meri v UGT. Postopoma so prevzeli vodenje javnega življenja.
José SAUCES: Revolucionarni odbor me je imenoval za delegata odgovornega za zaloge. Mislim, da lahko po nazivu razumete za kaj je šlo. Bili smo odgovorni za vse dobrine, ki smo jih imeli. Če v vasi ni bilo pšenice, smo odšli v Levante in jo menjali za naš sladkor. Imeli smo tovarno sladkorja in šli smo takoj po žetvi. Nazaj smo prinesli čokolado in druge stvari.
José FORTEA: Premog smo menjali za dobrine kot je obutev in obleka za vaščane.
Ximo QUEIROL: Vsaka vas je imenovala svojega delegata, ki so v Benicarlu vzpostavili federacijo kolektivov. V Levanteju sta CNT in UGT po spontanem zasegu zemlje in tovarn dobro sodelovali.
Pod okriljem anarho-sindikalistične zveze, je Alcoy postal model delavskega samoupravljanja na ta način kolektivizirane industrije. Ustanovili so tudi Združeni koncil za agrikulturni izvoz Levante (CLUEA), ki je neposredno iz kolektivov koordiniral prodajo izdelkov na tuje. Ta nova organizacija je kmalu prišla v spor s centralno vlado, ki je zdaj podpirala komunistične kooperative.
José ESPANA: Imeli smo stike v tujini, v Parizu in Bruslju, tudi na Nizozemskem. Vse je dobro delovalo in se ves čas izboljševalo.
V Asturiji sta bili CNT in FAI del Sveta Asturije in Leona. Ramon Alvarez je bil v njem svetovalec za ribolov.
Ramon ALVAREZ: Industrije so upravljali delavci. Delali smo v tej smeri, toda kolektivov nismo ustanavljali vsem na očeh. To smo delali bolj na skrivaj.
Caspe je bil sedež sveta v Aragoniji, prve organizacije španske anarhistične vlade. Osem svetnikov je koordiniralo delo lokalnih kolektivov.
José FORTEA: Ta regija je bila center kolektivov. Svoj svet so imeli v mestu Caspe. Kolektive so imeli v Levanteju, Andaluziji, Kastilji in drugje. Toda nikjer niso bili tako homogeni kot v Aragoniji.
Socialna revolucija v ruralni Španiji je imela podporo večine kmetov. Okrog tri milijone Špancev je živelo po načelih libertarnega komunizma.
Juan ROMERO: V pisarni lokalnega sindikata je bila velika tabla. Vsak delavec, ki je ime kakšno pritožbo, jo je napisal na tablo in na naslednji skupščini bi o njej razpravljali.
Ximo QUEIROL: Vsak predlog je bil dan v razpravo, če so se z njim strinjali tudi drugi. Če so se strinjali, v redu. Če ne, so naredili kaj drugega, a vedno s konsenzom. Oblasti nismo izvajali, ker nam je regionalni odbor tako naročil. Vsi ljudje imajo svojo kulturo in svoje navade. Navade, ki jih imamo tukaj v Valencii niso iste kot v Andaluziji. Vsi smo različni. Z zaplembo zemlje in bolj racionalno delitvijo dela se je proizvodnja povečala. Kolektivno upravljanje z dobički je pomenilo gradnjo bolnišnic, šol, kmetij in agrikulturnih eksperimentalnih centrov.
Miguel CELMA: Nastala je skupina šol Francisca Ferrerja z 18 učitelji; na območju, kjer je bil nekoč vrt samostana, so vzpostavili center za agrikulturno eksperimentiranje.
Ximo QUEIROL: Posadili so vinograde in oljčne nasade. Stare in neproduktivne oljke so uporabili za kurjavo. Zgodila se je sprememba in kolektiv je odlično uspeval.
Miguel CELMA: Bila je sprejeta odločitev o dobavi dveh traktorjev, ki sta v Kalandi delo zelo pospešila. Nista nadomestila samo 350 ljudi, ki so odšli na fronto, ampak sta tudi zagotovila, da zemlja, ki do takrat ni bila kultivirana, ni ostala neobdelana.
El CABRERO
Pravijo, da je molk privoljenje
in čeprav je nevednost gluha,
še vedno lahko povzdignem svoj glas
glasneje kot je lajež
razvajenih psov
in glasneje od pastirjevega glasu.
Tudi obiskovalci so opazili in izkusili špansko revolucijo. George Orwell, ki se je kot prostovoljec boril v koloni POUM, opisuje svoje prve občutke po prihodu v Barcelono:
»Prvič sem bil v mestu, v katerem je vladal delavski razred. Anarhisti so imeli nadzor nad Katalonijo in revolucija je bila v polnem zamahu. Hlapčevsko obnašanje je izginilo. Nihče ni rekel »Senor«, »Don«, niti »Vi«. Vsi so se naslavljali kot »tovariš« ali »ti«, namesto »Dober dan«, si dejal »Zdravo!«.«
Barcelona je bila center revolucije v urbani Španiji. CNT in FAI sta vodili antifašistični vojaški odbor in Katalonija je doživela radikalno spremembo, ki je vplivala na vse aspekte političnega, socialnega in ekonomskega življenja. Kolektivizirali so 80% vseh tovarn in vse storitve so opravljali delavci sami. Te spremembe je oktobra 1936 vlada tudi uzakonila.
José SERRA ESTRUCH: Ni se bilo težko določiti kdo bo vodil in kdo ne, ker smo se sindikalno izobraževali pri CNT in smo imeli določene vrednote. Vodili so ljudje, ki so izkazovali odgovornost in sposobnost.
Miguel ALBA: Bil sem eden tistih, ki so jih izbrali v kolektiv podzemne železnice. Na generalni skupščini transportnega sektorja so me izbrali za sekretarja. Tako se je začelo. Bil sem zidar in o transportu nisem vedel veliko, a smo se kmalu izučili vse potrebno. Okoliščine so nas v to prisilile.
Antonio ZAPATA: Ustanovili so komisijo, ki se je imenovala Administracija in nadzor urbane lastnine. Sestavljali so jo trije člani vlade, trije člani CNT in trije člani UGT; jaz sem bil eden od predstavnikov CNT. Lastnina dejansko ni bila ukinjena, ampak je bila zasežena. Lastniki niso imeli pravice upravljati s svojo lastnino, imeli pa so pravico sodelovati pri administraciji komisije.
Liberto SARRAU: Anarhisti bi lahko sami prevzeli Barcelono in Katalonijo, a tega niso želeli. Vsi smo sodelovali. Ker smo bili najmočnejši na področju izobraževanja, so enega od naših članov, profesorja Puiga Eliasa, povabili, da je pripravil skupaj z drugimi, a pod njegovim vodstvom, statut za CENU.
Namen Sveta za novo združeno šolo (CENU) je bila promocija enotne, brezplačne in laične šole v katalonščini. Vzpostavili so se centri za pomoč in blaginjo, ki do takrat niso obstajali, ki so nudili brezplačno zdravstveno varstvo, sezonsko brezposelnost in pokojnino. Brezposelnost so premagovali z večanjem števila delovnih mest ali z najemanjem dodatnih delavcev, s katerimi so si delo delili. Majhna podjetja so se združila, elektro-podjetja spojila. Struktura je bila zapletena, a sodelovali so vsi.
José SERRA ESTRUCH: Vsi smo se počutili kot del tega, kar nam je dajalo smisel in odgovornost, ki smo jo z veseljem sprejeli. Na skupščinah nismo razpravljali kako bi lahko vsak izboljšal svoj položaj, ampak o tem, kako izboljšati proizvodnjo, kako bolje organizirati delo, kako se znebiti posrednikov med eno dejavnostjo in drugo, ker tovarna je zelo zapleten sistem.
Dolores PRAT: Moraš se zavedati, da delaš zase. Ko nimaš šefa, delaš z večjim elanom.
Elizalde, Ford, General Motors, Cros, Pirelli ali Can Girona. Na neverjeten način in samo v sedmih tednih, so delavci te civilne tovarne spremenili v tovarne orožja. To je omogočilo preživetje republikanske vojske.
Antonio TURON: Vsak vojak se je imel za junaka, podobnega Don Kihotu, branilca te utopije, tega načina delovanja, tega načina etičnega vedenja v družbi, brez potrebe po fizičnem nasilju policije.
José SERRA ESTRUCH: Mislim, da samoupravljanje še naprej ostaja veliko nerešeno vprašanje. V preteklosti se je pokazalo, da imamo včasih bolj in včasih manj inteligentne ljudi. Nekateri so bedaki, drugi pametnjakoviči, vsak pa lahko na kak način pripomore k boljši prihodnosti.
Dolores PRAT: Skoraj vsak pravi, da je takšen sistem utopija. A anarhizem je čudovit in edino, kar lahko reši svet. Vsi delajo in ni gospodarjev ali direktorjev, vsak sledi svojim idejam, ker vsak ima nekaj v glavi.
Postopoma je vojna anarhiste prisilila v sodelovanje z vlado.
Antonio TURON: Antifašistični vojaški odbor so ukinili. Revolucija je v Kataloniji trajala dva meseca, od julija do septembra. Postavili so novo vlado z novimi svetniki. Tako je vlada s svojimi predstavniki ponovno prevzela oblast.
V vladi so bili štirje anarhistični ministri. Med njimi Juan García Oliver in Federica Montseny, ki je proti svoji želji, postala prva ministrica v Evropi.
Maria BATET: Temu je nasprotovala in bila v konfliktu sama s seboj. Težko ji je bilo. Kasneje, ko sem slišala nekatere tovariše kako jo kritizirajo, sem bila ogorčena.
Federico ARCOS: V Kataloniji je bila Libertarna mladina prva, ki se je uprla kolaboraciji CNT-ja. Vzpostavili so birokracijo, ki ni bila dobra.
Ker je bila večina moških na fronti, so njihovo delo opravljale ženske. Dobile so priložnost za svojo revolucijo.
Concha LIAÑO: Ko so moški odšli na fronto, so ženske dobile priložnost, da prevzamejo moške službe v proizvodnji. Mogoče jih je to prebudilo. Počutile so se svobodnejše.
Conxa PEREZ: Od žensk, tovarišic, ki sem jih poznala, je ena delala v tovarni čevljev in prevzela vodenje obrata. Druga pa je delala v tovarni sladkorja. To so bila dela, ki so jih pred tem opravljali moški.
Fidel MIRO: Pred tem žensk nismo cenili kot bi jih morali. Na skupščinah CNT-ja si moral imeti srečo, da si videl tri ženske, saj so vse ostajale doma.
Suceso PORTALES: Moški so mislili, da vse pravice pripadajo njim. Ženske smo želeli poučiti o njihovih pravicah glede njihovih otrok, družin, mož in njihovih življenj.
Gibanje Svobodne ženske (Mujeres Libres) se je razvilo iz lokalnih združenj in postalo eno najpomembnejših feminističnih organizacij. Suceso Portales iz Guadalahare in Concha Liano iz Barcelone sta bili dve od glavnih pobudnic organizacije.
Concha LIAÑO: Od drugih buržoaznih ženskih liberalnih gibanj smo se zelo razlikovale. One so se s svojo izobrazbo borile za enakopravnost med moškimi in ženskami. Z moškimi so tekmovale za njihove službe. Me pa smo bile usmerjene na ženske iz delavskega razreda, na delovne ženske, ki niso bile izobražene, da bi se na delovnem mestu in doma rešile suženjskih razmer, podrejenosti. Da bi se lahko dojemale kot odrasle.
Suceso PORTALES: Največji poudarek smo dajale na te stvari, pa tudi na ustanavljanje šol, kjer bi se ženske učile pisati in brati. Ne vem koliko nepismenih žensk smo naučile brati in pisati. Kjerkoli smo ustanovile lokalno pisarno, smo najprej ustanovile šolo. Ženske smo učile tudi spolne vzgoje. Imeli smo posebne razrede in ženske, ki so jih učile, ki so na praktično delo hodile tudi v bolnišnice. Na to temo smo izdale nešteto letakov; na temo odnosa med moškim in žensko ter podobnimi temami, ki smo jih pošiljale tudi na fronto. Izdale smo na tisoče letakov in majhnih brošur.
Družbene spremembe, ki so jih promovirali anarhisti, so bile v Evropi edinstvene. Pravosodni minister García Oliver je bil prvi v Španiji, ki je uzakonil enake pravice moških in žensk. Ministrica za zdravje Federica Montseny, je razglasila zakon o splavu, ki pa so ga odobrili le v Kataloniji.
Conxa PEREZ: Zakon o splavu so najprej razglasili v Kataloniji in je začel takoj tudi veljati. Splave so izvajali v klinični bolnišnici.
Concha LIAÑO: Končanje neželene nosečnosti se je zdela dobra ideja. Nam je bilo to logično, a zdravniki so se temu močno upirali.
Suceso PORTALES: Odločitev za materinstvo je mogoče le na podlagi znanja, ki te lahko nanj pripravi. Ker te ženske nikoli niso česa prebrale, od njih tega nismo mogli pričakovati. Tega nismo mogli pričakovati niti od moških.
Nemška in italijanska pomoč upornikom in politika nevmešavanja zahodnih demokracij, je obetala poraz republikancev. Francova vojska je bila tik pred Madridom in Madridčani so si po tem, ko je republikanska vlada pobegnila v Valencio, morali nekako dvigniti moralo. Tedaj je bil Durruti najbolj karizmatična osebnost.
José URZAIZ: Takrat je Durruti predstavljal največji branik svobode. Predstavljal je optimizem, upanje.
Na nepoznanem ozemlju je Durrutijeva kolona doživela velike izgube. A njegova akcija je bila odločilna za obrambo Madrida.
Valero CHINÉ: 20. novembra so nas za trenutek odpoklicali s fronte in nam povedali, da je Durruti umrl.
EL CABRERO
Vedno sem bil ta črna ovca,
ki sem se umikal kamnom,
ki so jih metali vame.
Bolj ko so minevala leta,
bolj sem se oddaljeval od črede,
ker sem zašel.
Francisco CARRASQUER: Durrutijev pogreb v Barceloni se ne more primerjati z nobenim drugim. Na pogrebu je bilo več kot 1,5 milijona ljudi. Bilo je neopisljivo.
Republika je reorganizirala svojo vojsko in služenje je postalo obvezno. Cilj je bil dobiti vojno, na revolucijo pa pozabiti. Toda anarhisti so vztrajali pri svojem cilju: poraziti fašizem in ustvariti novo družbo.
Valero CHINÉ: Dejali so, da bodo kolone uredili po vojaško. To takrat namreč še ni bila vojska. Bili smo miličniki. Želeli so nas militarizirati, a smo jih zavrnili. Prezirali smo vojaško disciplino. V vojno smo odšli, da bi se borili proti fašizmu, ne za to, da bi nas spremenili v vojake.
Francisco CARRASQUER: Vsi, ki smo se borili v vojni, smo bili proti vojni in militarizmu. Temu smo zelo nasprotovali. V jedru smo bili pacifisti.
Miguel CELMA: Kar se učinkovitosti tiče, nisem opazil kakšne razlike. Sto ljudi, ki se poimenuje centurija, so prav tako učinkoviti, kot sto ljudi, ki se okliče za četo.
Francisco CARRASQUER: Mislim, da smo storili napako, ko smo se poistovetili z nasprotnikom in se borili kot vojska, namesto kot gverilci, kar je naša zgodovinska zasluga. Beseda gverila navsezadnje izvira iz Španije.
José SAUCES: Prišli smo do zaključka, da to ni bila več revolucija, ampak le podaljšek vojne. Če smo želeli dobiti orožje in preživeti, smo morali sprejeti militarizacijo.
V Kataloniji so tradicionalne stranke ponovno pridobivale moč, ki so jim jo 19. julija odvzeli ljudje in revolucionarne organizacije. Maja 1937 sta katalonska nacionalistična stranka in novo ustanovljena komunistična PSUC, izzvali dogodke, ki so sprožili državljansko vojno v državljanski vojni. Številne anarhiste so likvidirali, POUM zakonsko prepovedali, njenega voditelja Andrésa Nina pa umorili.
Antonio ZAPATA: Na začetku je vsa Katalonija živela v libertarnem duhu. Šele kasneje, z vsemi težavami in ovirami, ki so se zgodile, so se sile, ki ga niso podpirale, začele odzivati in sledili so majski dogodki. Artemio Ayguader, svetnik vlade, je vladnim policijskim silam ukazal zavzeti telefonsko centralo, ki je bila pod nadzorom CNT. Seveda so se temu uprli in tako se je začelo. Predmestja smo nadzorovali mi, toda v centru, so ulice pripadale tej ali oni strani. Zaradi tega je veliko ljudi izgubilo življenje.
Concha LIAÑO: Komunisti so se hladnokrvno odločili odstraniti naše voditelje, da bi tako ostali brez vodstva. To jim je skoraj uspelo.
Helenio MOLINA: Bilo je grozno. Naše tovariše so streljali v hrbet. V San Andrésu so umorili več kot 50 tovarišev Libertarne mladine.
Antonio ZAPATA: Da bi to ustavili, sta tovariša na ministrskih položajih, García Oliver in Federica Montseny iz Valencie odšla v Barcelono in prosila za premirje. Ponudbo so sprejeli in tako se je končalo.
Severino CAMPOS: Del naših kolon se je ponudil, da bi enkrat za vselej pokončali komuniste. A smo rekli ne, preveč krvi je bilo že prelite.
Helenio MOLINA: To je bila napaka. Ob majskih dogodkih je bila vojna na pol izgubljena.
Fidel MIRO: Stvari so se radikalno spremenile. Largo Caballero je z levimi socialisti odstopil, CNT je bila izločena iz vlade. Po majskih dogodkih smo občutili, da smo izgubili veliko moči, komunistična stranka pa se je okrepila. Boljše orožje, ki je prihajalo iz Rusije, je šlo v roke sil pod njihovim poveljstvom.
Angel URZAIZ: Zvito so se pretihotapili v jedro vojske, v komisariat, v vojaško obveščevalno službo. Te položaje so postopoma popolnoma prevzeli.
Ramon ALVAREZ: Prepričani smo bili, da moramo izpolniti Stalinov ukaz o odstranitvi anarhistov in prevzeti nadzor nad situacijo in vojno končati, ko bo Stalin tako odločil. To je bilo vse.
Angel URZAIZ: Ideološko jih ni zanimalo, da bi se ta revolucija nadaljevala, ker če bi dobili vojno, bi državi lahko sporočili: »ob zmagi v vojni je anarhizem dosegel še vse to. To je dosegla CNT in to je prihodnost.«
Federico ARCOS: To je bila prva anarhistična revolucija na svetu. Vsaka revolucija, ki je ni nadzirala komunistična stranka za komuniste ni imela pomena in je niso dopustili.
Francisco CARRASQUER: Zdaj že veste kaj se je zgodilo s kolektivi. Prišel je Lister s svojo vojsko in jih pokončal. Vse do zadnjega. Z vojaško močjo. In to je veliki paradoks. Komunisti so pokončali najbolj komunistični komunizem.
Antonio ZAPATA: Prišel je in delal kar je hotel. Izvajal je pokole, za katere vsi vemo.
Miguel CELMA: Lister je to naredil, ker kot boljševiki, diktatorji v Rusiji, ni mogel dopustiti libertarnega eksperimenta, kot se je zgodil v Aragoniji. Vse člane aragonskega sveta so zaprli. Zapirali so upravitelje kolektivov v Kalandi in drugje.
Navkljub prizadevanjem vlade in komunistov, da bi uničili kolektive, so se mnogi reorganizirali in nadaljevali s svojim delom. V Kalandi so za upravitelja postavili 16-letnega Miguela Celmo.
Miguel CELMA: Glede delovanja in ciljev se ni nič spremenilo. Nič ni bilo drugače. To se je nadaljevalo do 15. marca 1938.
Helenio MOLINA: Tudi tekom vojne se količina katalonske proizvodnje ni zmanjšala, kot tudi ne stopnja kolektivizacije. Pritiski določenih konservativnih elementov v vladi, kot tudi komunistov, niso mogli izbrisati ekonomske avtonomije, ki jo je imel v Kataloniji CNT.
Vojna, pomanjkanje surovin, uničevanje infrastrukture, bojkot mednarodnega kapitala in napadi lastne republikanske vlade. Revolucija v Španiji, ki je trajala vse od leta 1936 in spreminjala v prakso anarhistične ideje, je bila deležna veliko ovir, kljub temu se je proizvodnja povečala, delovni pogoji so se izboljšali, večja je bila socialna pravičnost, ekonomija pa je delovala bolj racionalno.
Francisco CARRASQUER: Kolektivi so se morali spoprijeti s posebnimi razmerami, vojno, neobstoječo ekonomijo, vse je bilo odvisno od Katalonije, ki je dajala denar, ko se ji je tako zazdelo. Neprijetno je bilo prositi, še posebej za Aragonce. Bilo je veliko težav, da sploh ne omenjamo politike Madrida. Ni bilo dnevnega časopisa, če ni bil CNT-jev, ki bi povedal kaj dobrega o španski revoluciji, CNT-ju ali kolektivih. Anarhizem je imel v medijih vedno slabo podobo.
Juan ROMERO: V treh letih je težko narediti veliko, še posebej med državljansko vojno. Poskušaš samo preživeti.
Antonio ZAPATA: Nismo imeli surovin, bilo je veliko negotovosti zaradi bomb. Ljudje so trpeli.
Juan ROMERO: Nisem eden od tistih, ki pravijo, da ni bilo konfliktov, toda splošna ideja libertarnega komunizma: kolektiv, mir in pravica v Membrilli, je zame, kar lahko dokažem vsakomur, edina rešitev za človeštvo, da lahko dobro živimo. Drugega načina ni. Dokazali smo, da ne potrebujemo policije, bogatih, duhovščine, da bi lahko dobro živeli. Oni so tisti, ki zavirajo napredek v bogastvu, ker edino bogastvo je delo.
José SERRA ESTRUCH: Škoda je, da ta sistem, kljub svojim pomanjkljivostim, ni preživel. Kljub temu, ko so se lastniki tovarn vrnili, so tovarne našli v boljšem stanju kot so jih zapustili. Ob tem pa se je proizvodnja še podvojila.
Antonio TURON: V inventuri tovarne Can Girona po končani vojni, so lastniki na svoje presenečanje ugotovili, da je prinašala več dobička kot pred vojno, ker je imela uvožene stroje, orodja, električne peči za posebne zlitine. Toda, ko je prišla Francova vojska, je nekdo ukazal, da tovarno uničijo. Ker je bila ponos republikancev in tistih, ki so tovarno vodili, ni od nje ostalo nič, vse je bilo uničeno.
Concha LIAÑO: Zavedali smo se, da si demokratične sile niso želele naše zmage. A zanos lahko premaga vse ovire in rekli smo, da bomo nadaljevali dokler bomo lahko. Ko pa je bilo vsega konec, smo to le stežka sprejeli. Zelo težko. Bilo je zelo boleče. Ker nismo izgubili samo svoje domovine, ampak tudi naše ideale in vedeli smo, da za vedno.
Aurora MOLINA: Boj je bil izgubljen, začel se je umik. Umaknili smo se vse do La Seu d’Urgell in tam smo izvedeli za padec Barcelone. Nekaj tovarišev nas je bilo zbranih in oče je poklical pisarno CNT-FAI v Barceloni. Nekdo je dvignil slušalko in slišali smo: »naj živi Španija! Naj živi Franco!« To je bil eden redkih trenutkov, ko sem videla očeta jokati. Odložil je telefon in v očeh je imel solze. To je bil za vse nas zelo čustven trenutek.
Miguel ALBA: Ranjence so pripeljali v reševalnih vozilih in »rdeči« so ljubeznivo pomagali svojim. Pripeljali so jih na vrh hriba in jih tam pustili. Slišali smo krike bolečine, smrtonosnih ran. Nek vojak, ki se je tresel od mraza, je svojemu tovarišu povedal: “brat moj, umiram. Ta sneg je zelo leden!«
Valero CHINE: Povedali so nam, da je vojne konec. Vsak, ki se ne strinja s Francovim režimom, lahko zapusti državo. Pristanišči v Valencii in Alicanteju bosta odprti tako dolgo, dokler bo kdo, ki bo hotel oditi. Nihče ni odrinil iz pristanišča Alicante. Nihče od rdečih, kot tudi nihče od republikancev ni odšel. Nihče. Vse so nas aretirali in odpeljali v Albatero. Taborišče Albatera je bilo grozno. Če česa takega niste izkusili, je težko verjeti krutosti, ki smo jo tam doživeli. Bili smo lačni, zlorabljeni in pretepeni. Samo tisti, ki smo bili tam, vemo kaj se je dogajalo.
Concha LIAÑO: Včasih se vprašam ali je bilo vse to vredno bolečine, žrtev, trpljenja, nato pa pomislim, da smo svet naučili lekcije. Pokazali smo, da je mogoče živeti brez vlade, kolektivi in vse ostalo pa je kljub temu delovalo. Vse je delovalo sporazumno.
Ximo QUEIROL: Trije meseci, ki sem jih preživel v kolektivu, so bili zame najsrečnejši meseci v mojem življenju, ker mi ni bilo treba za nič skrbeti.
Federico ARCOS: To so bila najintenzivnejša leta mojega življenja. Izkusil sem bratstvo, nesebičnost, požrtvovalnost in solidarnost. Čutil sem bratstvo s temi, s katerimi sem se skupaj boril in s katerimi sem delil ideje.
Aurora MOLINA: Mislim, da se je za tak sistem vredno boriti, ker tudi če ga ne uresničimo, mora obstajati kot cilj, sanje, utopija, nekaj podobnega poeziji.
EL CABRERO
Odpel sem vse,
kar se mi je podilo po mislih.
Odpel sem skoraj vse,
zdaj pa vam bom zapel
o tem, kar nikoli ni obstajalo:
golobu miru.
Federico ARCOS: »Prihodnost pripada drznim. Ko ne moremo več sanjati, umremo.« To je dejala Emma Goldman in povsem drži.
Po angleški predlogi prevedla Tanja Šmon
Podnapis (Open subtitles)
Film: