The Story of Solutions (2013)
Transkript
Ali imate enega od teh?
Seveda ne. Ta je star že pet let.
Zdaj ima vsakdo enega od teh.
Si lahko predstavljate, koliko talenta in vztrajnosti je bilo potrebno, da so v le petih letih iz predvajalnika glasbe razvili dlančnik/telefon/GPS/daljinski upravljalec za vse, kar potrebujemo v življenju? Na tisoče ljudi, ki jim je to uspelo, je moralo rešiti na tisoče problemov, ki jih pred petimi leti resnično NI bilo mogoče rešiti.
To je tisto, kar so ljudje zmožni, če so motivirani za iskanje rešitev in odgovorov na probleme.
Toda problemi, ki smo si jih tako prizadevali rešiti, niso problemi, ki so najbolj potrebni reševanja.
Toliko pozornosti smo namenili hitrim, boljšim in bolj novim rešitvam, da smo dejansko izgubili nadzor nad stvarmi, ki so bolj varne, zdrave in pravične.
Zdi se, kot da smo vse boljši in boljši v igranju napačne igre. In v številnih pogledih je ta sistem zelo podoben igri —, vendar z zelo visokimi vložki. Tako kot igro, so tudi naša gospodarstva oblikovali ljudje z namenom, da bi se pri igri držali določenih pravilih. Kot pri igri, so tudi tukaj navodila, ki nam povedo, kaj je njen cilj. Pomislite, kdaj ste zadnjič igrali novo igro. Se spomnite? Najprej ste želeli ugotoviti, kako zmagati, kar je vplivalo na vse odločitve, ki ste jih sprejeli v nadaljevanju.
Rešitve, s katerimi se ukvarja največ ljudi, imajo preprosti cilj — in ta cilj je VEČ.
Več porabljenega denarja, več zgrajenih cest, več odprtih nakupovalnih središč, več stvari!
To je tisto, čemur ekonomisti pravijo rast.
Če seštejemo ves denar, porabljen za stvari, ki življenje naredijo boljše, in ves denar, porabljen za stvari, ki življenje naredijo slabše, dobimo dolgo številko, ki se imenuje BDP. Večji BDP bi naj pomenil, da zmagujemo. Na tisoče sprejetih pravil in zakonov si prizadeva zvišati prav to število.
Vendar je velika razlika med več otroki v šoli in več otroki v zaporu. Med več vetrnimi elektrarnami in več termoelektrarnami. Med več izjemno učinkovitimi javnimi vlaki in več porabljenim gorivom v prometnih zastojih. Vendar v tej igri po VEČ, vsi štejejo enako.
V tako neumni igri ne moremo spremeniti le enega pravila, ali enega od igralcev. Težava je sam njen cilj. Potrebujemo rešitve, ki bodo spremenile cilj.
Kaj pa, če bi bil cilj igre BOLJE: boljša izobrazba, boljše zdravje, boljše stvari, boljše možnosti za preživetje na tem planetu?
To je tisto, kar si vsi želimo, mar ne? Torej, ali ne bi moralo to pomeniti zmage?
Spremeniti cilj vsega gospodarstva je ogromen zalogaj. Seveda tega ne moremo storiti kar čez noč. Toda, ko se osredotočimo na rešitve, ki spreminjajo igro samo, postopoma vstopamo v novo igro.
Da bi bilo to mogoče, moramo biti sposobni razlikovati med rešitvami, ki spreminjajo igro, in med novim načinom igranja stare igre, ki si prizadeva za več.
Oglejmo si dve rešitvi za eno izmed številnih težav, s katero se danes soočamo — plastično embalažo, za katero vsakdo ve, da je katastrofa za naš planet, zlasti za oceane.
Tukaj sta dve skupini ljudi z zelo različnimi idejami za rešitev tega problema.
Ta skupina se je odločila, da je dovolj in je začela kampanjo, s katero so želeli “prepovedati plastične vrečke” v svoji skupnosti.
Ta skupina ima drugačno rešitev. Ljudem so darovali darilne kartice za nakup stvari, če bodo reciklirali plastične odpadke.
Obe rešitvi se dogajata prav zdaj, toda le ena spreminja igro.
Rešitev z darilnimi karticami sicer res zmanjšuje količino plastičnih odpadkov v odlagališčih in sežigalnicah, vendar spodbujanje ljudi, da kupujejo več stvari, ustvarja tudi več plastike. Še slabše! Uči, da je VEČJA potrošnja prava nagrada za to, da si dober državljan, zaradi česar je še težje razmišljati zunaj okvirja stare igre.
Prepoved plastičnih vrečk je težje doseči, vendar to pomeni spremembo igre.
Zakaj? S prostovoljnim prispevanjem svojega časa, ti državljani oznanjajo, da je za njih nekaj bolj pomembno, kot to, kako bodo zaslužili in porabili več denarja. In vztrajajo pri tem, da je zdravje njihove skupnosti in planeta bolj pomembno, kot dobiček nekaterih kemičnih družb.
Da bi zmagali v tej igri, se bodo morali ti državljani povezati z naprednimi podjetji, ki bodo ponudila nove rešitve, ki ne bodo vključevale uporabe plastične embalaže. Morali bodo zbrati moči in se postaviti po robu ameriškemu združenju kemijske industrije, ki lobira za družbe, ki proizvajajo vse te plastične smeti. In morali bodo biti aktivni in se pogovarjati s sosedi in prijatelji, navdušiti še več ljudi, da bodo začeli dvomiti v pravila stare igre.
To je tisto, kar se trenutno dogaja v mestih po vsem svetu — in zmagujejo!
Toda ali lahko prepoved nekaj milijonov vrečk spremeni cilj igre? Sama po sebi ne, vendar v sodelovanju z milijoni drugih ljudi, ki si prizadevajo za spremembe pravil igre, ki so zanje pomembna — DA! Vse te rešitve počasi prinašajo obrat na bolje.
Ko ljudje pridobivajo vse več moči za spreminjanje pravil igre, postajajo vse močnejši tudi kot državljani. Prizadevajo si, da lokalne rešitve, ki jih oblikujejo, posnemajo tudi drugje in jih razvijajo naprej. In ko vidijo, da velike korporacije z vse preveč vpliva preprečujejo uresničevanje teh rešitev, se povežejo s somišljeniki v boju za resnično demokracijo, ki so jo ljudje oblikovali za ljudi.
Darilne kartice tega ne bodo nikoli dosegle. Tisoče državljanskih kampanj pa to lahko.
Kadar koli me prosijo, da se pridružim kakšni rešitvi, hočem vedeti, ali ta prinaša resnično preobrazbo – ali spreminja cilj? Da bi ugotovila, ali je temu tako, uporabljam besedo CILJ (goal), kot akronim. Pri tem želim izvedeti, ali:
G – gradi moč ljudi, jo odvzema korporacijam in vzpostavlja demokracijo.
O – odpira ljudem oči, da vidijo resnico, da potem, ko zadovoljijo svoje osnovne potrebe, sreče in blaginje ne iščejo v nakupovanju, temveč v skupnostih, zdravju in smiselnosti svojega početja.
A – absolutno upošteva VSE stroške, ki jih povzroči, tudi negativne posledice, ki jih ima za ljudi in planet. Z drugimi besedami, internalizira stroške, namesto, da jih eksternalizira, kot to počne večina podjetij danes.
L – limitira ogromno razliko med tistimi, ki ne morejo zadovoljiti niti svojih osnovnih potreb, in tistimi, ki porabijo VELIKO več kot to, do česar so upravičeni.
Ko vidim rešitve, ki dosegajo te cilje, sem ZA. In vsepovsod jih je polno.
Kot recimo kooperativa »Evergreen« v Clevelandu, kjer delavci/lastniki vodijo zelena podjetja – pralnico, podjetje za sončno energijo in super produktivno urbano farmo –, ki so zdrave in varne. Ponujajo varne službe ljudem, ki jih je stara igra pustila na cedilu. Vsi se zavedamo, da moramo podjetja pregnati iz naše demokracije, kooperative pa gredo še korak dlje in vnašajo demokracijo v podjetja. Trajnostno, demokratično in pravično, – to je prava sprememba igre!
Ali kot v Capannori, mestu v Italiji, kjer lokalni prebivalci, skupaj s podjetji in vlado, ne iščejo le načina kako bolje ravnati z odpadki, ampak prevprašujejo samo neizogibnost odpadkov. Za odpadke ne ponujajo dragih tehničnih rešitev, ampak delujejo kot skupnost -, pridobivajo kompost za tla, poskušajo najti izdelke za večkratno uporabo in premišljeno uporabljajo materiale. Tako jim je uspelo določene odpadke zmanjšati za 82%, in ob tem ustvariti nova delovna mesta in ojačiti družbene vezi.
Kaj pa novi trend “sodelovalne potrošnje” – znan tudi kot “deljenje”? “Deljenje” lahko zveni kot tema kakšne otroške pesmice, vendar pomislite – to je velik izziv za igro po starem. Spravi nas iz vrtiljaka po vedno več in več, ohranja vire, daje ljudem dostop do dobrin, ki si jih drugače ne bi mogli privoščiti in gradi skupnost.
Kako to zgleda?
Deljenje koles po velikih mestih. Spletne platforme, ki nam omogočajo deliti vse od avtomobilov, stanovanj, do opreme za kampiranje. V mojem mestu, javna knjižnica izposoja tudi različno orodje. Ni razloga, zakaj bi vsaka hiša potrebovala lasten električni vrtalnik, skener, samokolnico, zračno črpalko, če pa si vse to lahko delimo.
Ko preobrazbene rešitve pridobivajo na pozornosti, bomo dosegli točko preloma, če bomo ostali osredotočeni na novi cilj BOLJE.
Brez novega cilja, bo vse delo, ki ga vlagamo v boljšo prihodnost: A) ne bo dovolj in B) zelo težko.
Preveč pameti in pozornosti bo še naprej namenjenih reševanju problemov, kot je vzdržljivost baterij za iPhone, med tem ko bodo problemi, ki ogrožajo človeška življenja, ušli izpod nadzora.
Pred petimi leti, ko smo naredili “Zgodbo o stvareh”, smo začeli graditi skupnost ljudi, ki so čutili, da je s to staro igro nekaj narobe. Strinjali smo se, da je problem. Zdaj je čas, da izgradimo rešitve. Rešitve, ki ne bodo spremenile le nekaj pravil, ampak celo igro.
Želite pomagati?
Pridite, naredimo to!
Prevedla Tanja Paragi