Ob vsakodnevni vožnji z avtomobilom človeka spremlja nešteto obcestnih oglasov, panojev takšne ali drugačne vsebine. Izstopajo pa jumbo plakati, ki jih spremljajo vsebine in oblike, ki niso čast kulturnem slovenskemu narodu. Pojav anonimnih ali pol-anonimnih jumbo plakatov, ki pred volitvami v Sloveniji neusmiljeno diskreditirajo posameznike in stranke, ni le vizualni hrup ob cestah – je namreč simptom globoke erozije politične kulture in strateškega izkoriščanja pravnih praznin.
Zakaj »plakatni teror«?
Zloraba plakatiranja v Sloveniji se dogaja predvsem v t. i. predvolilnih kampanjah in občasno tudi že pred njimi. Zakon o volilni in referendumski kampanji (ZVRK) namreč strogo ureja le obdobje 30 dni pred volitvami. Vse, kar se zgodi prej, pa pade v »sivo cono« komercialnega oglaševanja, škoda, ki pa se povzroča, predvsem pa zrcalo in ugled Slovenije, pa nikogar ne zanima.
Politične stranke izvajajo t. i. strategijo diskreditacije. V tem prednjačijo že od nekdaj desno usmerjene stranke, njihov namen pa je na nekulturni, prostaški in ponižujoči način usmerjati volivce, koga oz. katero stran voliti. Namesto predstavitve programov se plakati osredotočajo na osebne napade, vprašljivo preteklost ali manipulativne citate nasprotnikov. Cilj ni prepričati neodločenih, temveč mobilizirati lastno volilno telo skozi strah in jezo ter demoralizirati nasprotnikove privržence. Skrivajo se za anonimnostjo in neprimerno klevetanje uporabljajo kot orožje zoper t .i. njihove nasprotnike. Plakati pogosto nimajo jasno navedenega naročnika (ali pa so to fiktivna društva in »zasebni pobudniki«), kar onemogoča takojšen odziv ali pravno odgovornost za klevetanje.
Kdo pa se skriva v senci?
V ozadju teh akcij običajno ne stojijo stranke neposredno (ali pač) (da si ne bi umazale rok ali kršile pravil o financiranju kampanje), temveč njihova t. i. »satelitska« društva, inštituti in zasebne televizije. To so načeloma organizacije, ki so ideološko povezane s strankami, a formalno neodvisne.
Mednje sodijo npr. premožni posamezniki kot je Aleš Štrancar (direktor podjetja Sartorius BIA Separations), ki je javno priznal financiranje obsežnih plakatnih akcij s politično vsebino in pokazal, da lahko posameznik z velikim kapitalom samostojno diktira javni diskurz. Dejansko pa to izvajajo agencije po naročilu, torej politični »operativci«, ki prek zapletenih pogodb z oglaševalskimi agencijami poskrbijo, da denarni tok ostane nepregleden.
Organi pregona bi morali ukrepati
To je točka, ki najbolj frustrira širšo javnost, ne glede na politično pripadnost. Morda se zgledujemo po ostalih evropskih državah, kjer tovrstne politične nekulture« ne poznajo. Razlogi pa so seveda pravne narave. Bije se namreč b oj med svoboda govora in sovražnim govorom. Organi (policija, tožilstvo) so izjemno zadržani pri pregonu, saj meja med »ostro politično kritiko« in »kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve« v slovenski sodni praksi teče globoko v prid svobodi izražanja, ko gre za javne osebnosti. Da bi kaj spremenili, doslej še niso nakazati, čeprav tovrstna dejanja kar kličejo k temu.
Nastaja pravna praznina, saj se te akcije dogajajo (načelom) pred uradnim začetkom kampanje, Inšpektorat za notranje zadeve pa nima podlage za ukrepanje po ZVRK. Civilne tožbe so prepočasne, za oškodovance pa je edina pot zasebna odškodninska tožba, ki pa lahko traja mesece ali leta. Plakati pa svoj namen dosežejo v dveh ali treh tednih. Torej preprosto »boj z mlini na veter«.
Kaj pravi zakonodaja?
Glavni problem je v tem, da zakonodaja zaostaja za realnostjo na terenu in preden sploh reagira, je dejansko že mimo. »Po toči zvoniti je prepozno,« pravi pregovor, ki ga vsi dobro poznamo. Na voljo pa imamo kar nekaj zakonov. Pa si jih poglejmo:
Zakon o volilni in referendumski kampanji (ZVRK) v 6. členu določa, da morajo biti na plakatih navedeni naročniki, a to velja le v času uradne kampanje.
Zakon o medijih (ZMed) v 47. členu prepoveduje oglaševanje, ki žali dostojanstvo ali verska in politična prepričanja, vendar se jumbo plakati pogosto ne tretirajo kot klasičen medij po tem zakonu.
Nova EU uredba (2024/900) pa od oktobra 2025 (v polnem teku za leto 2026) navaja, da bo postalo obvezno, da je vsak politični oglas označen z naročnikom, ceno in namenom – tudi izven uradne kampanje. To je ključno orodje, ki naj bi ustavilo anonimne diskreditacije.
Vse to veliko pove o političnih strankah
Stranke, ki takšne prakse podpirajo, ali jih molče dopuščajo, ker jim seveda koristijo, sporočajo, da jih je strah vsebinske razprave. Recimo: Če nimaš boljših rešitev za zdravstvo, šolstvo ali gospodarstvo, moraš nasprotnika očrniti do te mere, da ga volivci ne bodo volili. Podporniki takih kampanj namreč verjamejo, da so volivci vodljivi s preprostimi slogani in vizualno agresijo, ki je je pri nas na splošno zelo veliko. Vse skupaj pa nas v luči sodobne demokratične družbe ravno sili k uničevanju demokratičnih standardov. Takšna propaganda v javni prostor vnaša toksičnost, ki vodi v apatijo. Ljudje se zaradi ogabnosti politike umaknejo iz volilnih procesov, kar najbolj ustreza tistim, ki vladajo s pomočjo ekstremov. Odločijo se, da ne bodo odšli na volitve, kar pa je seveda največja napaka. Ta plakatni teror dela ravno na tem, da vsem tistim, ki kolebajo, ali bi šli na volitve ali ne, vizualno (ne samo preko plakatov, tudi preko zasebnih televizij) »perejo možgane« in jih od tega odvračajo.
V Evropski uniji je vsaj ponekod drugače
Verjetno se vam postavlja vprašanje, ali so v EU »bolj kulturni« glede tovrstnih dejanj. To je kompleksno, saj odgovor ni preprosto da ali ne. Evropa je v tem pogledu razdeljena na države z dolgo tradicijo samoregulacije in tiste, kjer se pravila šele postavljajo (pogosto po vzoru ameriških negativnih kampanj). V državah, kot so Danska, Švedska ali Nizozemska, so neposredni osebni napadi na jumbo plakatih prava redkost. To ni nujno zaradi strožjih zakonov, ampak zaradi politične cene. Volilno telo tam agresivne diskreditacije dojema kot znak šibkosti in pomanjkanja lastnih idej. Stranka, ki bi začela »umazano kampanjo«, bi verjetno izgubila več glasov, kot bi jih pridobila. Plakati so tam skoraj dolgočasni – portret kandidata, logotip stranke in en kratek v vsebinsko usmerjen slogan.
Slovenija se tukaj žal druži s sosedi, kot sta Madžarska in Poljska, kjer so jumbo plakati postali glavno orodje za demonizacijo nasprotnika. Ekstremni primer je na Madžarskem (Viktor Orbán), kjer so se npr. pojavljali plakati z obrazi opozicijskih voditeljev in napisom »Ljudje gredo naprej, ne nazaj!« Razlika je v tem, da tam takšne kampanje pogosto financira celo država pod krinko »vladnih informacij«. Podobno kot pri nas so se pred volitvami vrstili plakati s strašenjem pred migranti na Poljskem, kjer jim volivci vseeno niso nasedli na zadnjih parlamentarnih volitvah. V Nemčiji pa so pravila o plakatiranju izjemno stroga (točno določena mesta, velikosti in časovni okvirji). Obstaja negativna kampanja, a je bolj prefinjena. Namesto osebnih žalitev raje uporabljajo ironijo ali kritiko nasprotnikove politike. Pri njih pa je pomembna transparentnost, saj nemški volivci takoj zahtevajo odgovor, kdo je to plačal. Če naročnik ni jasno viden, sledi takojšnja medijska gonja in kazni.
Evropska unija je uvedla Nova evropska pravila (Uredba 2024/900) in končno ugotovila, da »kultura« sama po sebi ni dovolj, zato je sprejela strogo zakonodajo, ki bo veljala za vse članice (tudi za nas): prepovedana je anonimnost. Na vsakem političnem oglasu (tudi na jumbo plakatu) mora biti namreč jasno označeno, kdo je naročnik in koliko je plačal. Prepovedano je financiranje kampanj s strani akterjev izven EU, kar bo otežilo vmešavanje tujih sil.
Namesto sklepa
Volivci, zavedajmo se, da so plakatne vojne »nizkocenovna« oblika državljanske vojne z drugimi sredstvi. Dokler bodo naročniki lahko v Sloveniji ostali anonimni, organi pregona pa se bodo skrivali za procesno nezmožnostjo, bo cesta ostala prostor za osebno obračunavanje in blatenje, ne pa za politično soočenje. Tako pa še dolgo ne bomo kulturna in sodobna družba, ki temelji na zakonih, resnici, pravici in medsebojnem spoštovanju. Kdo ve, morda pa se do naslednji volitev tudi na tem področju kaj spremeni. Ne moremo se Slovenci namreč zgledovati po slabih in nazadnjaških, ko pa imamo na voljo tako veliko naprednih, kulturnih in spoštljivih,
Doc. dr. mag. Bojan Macuh