Spoštovano občestvo, trener Olimpije Marko Nikolić je ozmerjal svojega temnopoltega igralca in ga po tekmi proti Zavrču označil za »črnega idiota«. Skoraj ne bi opazili, če o tem ne bi pisali angleški mediji, največji med njimi: BBC, Guardian, Telegraph. Mimogrede, o uspehih Peter Prevca v Planici niso.
Kaj nam razkriva dejstvo, da je slovenski rasizem zanimiv za tuje, ne pa za domače? Zanesljivo nekaj o njihovem ustroju, sposobnosti delovanja , zaznavanja problemov. Toda ne le, da so domači mediji doživeli hladen tuš, ki ga vsakič, ko tuji prvi poročajo o domačem dogajanju, ob tem je težko zanikati profesionalno blamažo. In še kaj več.
Ta več je naslednje: tujina je občutljiva na rasizem, nestrpnost in ksenofobijo, mi nismo. Nogometni delavci na najvišji ravni jih preganjajo. Mi ne.
Odziv angleških medijev je bil predvsem izrazito drugačen od domačih. Najprej zato, ker je. Čeprav je Nikolić obdržal službo, se tudi opravičil, češ da je šlo za čustveno reakcijo, so v kontekstu občutljivosti v boju proti rasizmu, ki v nogometnem svetu postaja neomajno pravilo, odigrali svojo družbeno vlogo na način, kot jim pritiče. Naši te vloge niso odigrali.
Gremo dalje. Kako je možno, da s takšno lahkoto domači novinarji spremljajo dogajanje v mariborskem klubu, kjer je športni direktor Zlatko Zahović izrekel številne lahkotne žaljivke na račun nogometaša Agima Ibraimija, nakar ni bil kaznoval on, temveč suspendiran slednji? Moral je iz mesta.
Naj spomnim, kaj je počel Zahović, citiram: »Užalil je mojo preteklost, ponovno je užalil mojo mamo, užalil pa je tudi moj narod in mojo vero. To pa so že stvari, prek katerih ne morem in prek katerih po mojem mnenju ne bi smel nikoli nihče,« je dejal Ibraimi ob odhodu iz kluba in mesta.
V NK Maribor so se raje izvijali, da »vse zadeve rešujejo znotraj naših zidov, v krogu članov vijoličaste družine«. Ne, takšne zadeve se rešujejo v javnosti, to npr. Angleži vedo. Še več, nogometaša so obtožili, da se je »odločil enostransko podati svojo plat zgodbe« in da »obstajata dve plati«, kot so pojasnili v upravnem odboru.
In je stvar rešena, pometena pod preprogo. Po principu: »Rasizma in podobnih pojavov pri nas ni. Ravno včeraj smo nagnali zadnjega, ki je to opazil.«
Ja, to je ta razlika med Slovenijo in tujino. V tujini bi moral oditi Zahović, ne Ibraimi. In o rasizmu bi se pogovarjali. Da bi stvar bila še bolj neverjetna, se je odziv slovenskih medijev vezal izključno na poročanje angleških, češ: »Poglejte, omenjajo nas, poročajo o nas.« Neumno in pritlikavo.
Skratka, dogajanje v Sloveniji je obratna zrcalna podoba tistega v Angliji: rasizem in žalitve na podlagi vere in narodnosti se obsojajo, ne tolerirajo. Tolerirajo se v Sloveniji. In to obilno, z izdatno pomočjo anemičnih medijev, ki bi se enkrat kakšno lekcijo lahko naučili od tujih. Sploh takrat, ko so izzvani.
Namesto tega pa njihove zapise o našem domačem rasizmu obravnavajo in reciklirajo z lažno samozavest dvigajočo radostjo, podobno kot kakšne priložnostne tujejezične turistične članke o lepotah Slovenije. »A ste videli, omenja nas BBC!« Ja, res smo frajerji.
Dosežki nimajo nobene barve, je dejal Abraham Lincoln. Kot kaže, pa morajo biti v Sloveniji prave barve in ustrezne narodnosti. Ostanite še naprej živi, pa srečno!
Kolumna je bila predstavljena v jutranjem programu televizije Net TV, »Nov dan«