Poslanica predsednika Slovenskega filozofskega društva ob UNESCO svetovnem dnevu filozofije, 19. novembra 2026
Prihodnost ni več samoumevno obzorje upanja. Vojne, podnebna kriza, družbena polarizacija in negotovost so jo spremenile v vir tesnobe. Hkrati živimo v času pospešene digitalizacije, v katerem vse več odločitev o tem, kaj lahko vidimo, kaj vemo in kaj si lahko predstavljamo, sprejemajo sistemi, ki jih morda v celoti še ne razumemo in na katere imamo pogosto le malo vpliva.
Digitalnih svetov ne smemo razumeti kot pobega od resničnosti. Virtualno ni nasprotje resničnega, ampak ena od njegovih oblik. V spletnih okoljih se oblikujejo naše identitete, odnosi in pripadnosti. V njih se odloča, kdo bo viden in slišan, čigav glas šteje in kdo ostane spregledan. Platforme in umetna inteligenca tako ne prenašajo le informacij, ampak posredujejo in določajo družbeno pripoznanje. Ko se to pripoznanje izkrivi, ko metafore o »sovražnikih« in »grožnjah« s ponavljanjem postanejo samoumevne, ko resnico nadomesti učinek in razmislek prekriči odziv, se krha skupni svet, na katerem temelji demokratično sobivanje.
V takem svetu prihodnost vse pogosteje razumemo kot izračun: kot napoved vedenja, ki jo je mogoče optimizirati in prodati. Filozofija pa nas uči, da prihodnost ni le tisto, kar se bo zgodilo, ampak tudi tisto, kar je mogoče. Misliti prihodnost pomeni ohranjati odprt prostor možnega, prostor, v katerem si lahko predstavljamo drugačne oblike skupnega življenja in o njih odgovorno razpravljamo. Filozofija v njem ohranja svojo vlogo: zagovarja premislek pred prehitrimi odločitvami in posreduje med različnimi strokami in perspektivami – prav s tem pa ta prostor šele omogoča.
Vendar tak prostor ni samoumeven. Avtonomija mišljenja in raziskovanja je krhka dobrina, ki potrebuje zaupanje, predvidljive pogoje dela in spoštovanje strokovnih postopkov. Ko se odločitve o znanosti in izobraževanju sprejemajo mimo tistih, ki jih udejanjajo, ko se kratkoročni računi postavljajo pred dolgoročno skrb za znanje, se ne oži le prostor posameznih disciplin, ampak prostor, v katerem družba sploh lahko misli svojo prihodnost. Humanistika in filozofija pri tem nista razkošje, ampak pogoj, da tehnološki razvoj ostane v službi človeka in ne obratno.
S tem se oži prostor, v katerem družba sploh lahko misli svojo prihodnost. Humanistika in filozofija pri tem niso razkošje, ampak pogoj, da tehnološki in družbeni razvoj ostaneta v službi človeka in ne obratno.
Ob letošnjem svetovnem dnevu filozofije zato vabimo k trem stvarem:
– k temeljitemu, upočasnjenemu, kritičnemu mišljenju in odpiranju vprašanj v času hitrih odgovorov;
– k skrbi za skupni svet dejstev in medsebojnega pripoznanja;
– k varovanju avtonomije znanosti, izobraževanja in javne razprave kot temelja prihodnosti, v kateri je vredno živeti in si zanjo prizadevati.
Tesnoba ob prihodnosti je razumljiva. A ni nujno zadnja beseda o tem, kar je še neznano. Iz mišljenja, ki si upa postaviti vprašanja, lahko vznikne tudi upanje: ne iz slepega zaupanja v napredek, ampak iz odgovornosti za svet, ki ga predajamo prihodnjim generacijam.
izr. prof. dr. Gašper Pirc
predsednik Slovenskega filozofskega društva