19. 9. 2015 Zofijina bodica

Quo vadis, mariborska univerza?

dies 2

Danes se je na velikem odru gledališča v Mariboru zgodil največji javni protest zaradi sprenevedanja vodstva Univerze v Mariboru ob zadnjih aferah. Ob svojem štiridesetem jubileju je njeno vodstvo dobilo zaušnico.

Slavnostno proslavo so pričeli nerodno in neorganizirano. Govor ministrice, poln optimizma in lepih besed, se trenutnega izrednega stanja univerze sploh ni dotaknil, rektor pa ga je omenil v dveh stavkih – s prvim je izrazil ogorčenje, ki ga je pa z drugim hitro popravil, saj je, po njegovem, menda zadnje dogajanje le majhna izjema v čudovitem razvoju Alma mater…

Gledališčniki so nato stvar prevzeli v svoje roke in morbidno, groteskno, sprva izjemno dolgočasno predstavo spremenili v vrhunski pljunek v obraz vsem prisotnim, vsem, ki v tem univerzitetnem mestu živimo in se sprenevedamo tako ali drugače. Nihče ni pričakoval.

Naj vam teh nekaj citatov prikaze ton umetnikov: “Imej pogum za lasten razum”, “Komu moram polizat rit, da bo jutri boljše?”, “Ne misli, bodi realen”. Obrazložili so nam, kaj pravno pomeni zastaranje, rektorja pa so direktno nagovorili skozi metaforo – kot gospoda sprevodnika.

Spet je gledališče učinkovito nastavilo ogledalo. Povedali so več in točno tisto, kar nihče pri nas, skoraj nihče, doslej ni upal. In to v obraz.

Nerazločni stavki nastopajočih v predstavi so se pričenjali s frazo “Univerza je…” in niso dobivali odgovora. Točno tako! Kaj pa je univerza po Logožarju? Po aferi, ki je vodstvo ne želi razrešiti. Po vseh neverjetnih zaslužkih? So nam ti ljudje na novo definirali idejo univerze in jo že udejanjili, mi pa smo zaradi ukvarjanja samih s seboj to prespali? Današnji oderni manifest je moral zbuditi še tako trdno speče v dvorani.

Filozofija je odveč, vendar je tudi tokrat nastopajoči Sokrat s svojim zadnjim govorom pred usmrtitvijo na koncu predstave v dvorani proizvedel zrak, ki bi ga lahko rezal. Osupnil je. Zrak še nikoli ni bil tako svinčen, kot je bil danes v tem prostoru. Izbrisal je nasmeške slehernemu med nami. Zamik ploskanja na koncu, ki je imel poseben zven krivde, je to samo potrdil.

“Kakšno ravnanje ali  kazen si zaslužim za to, da v življenju nisem imel miru, temveč mi ni bilo mar za to, za čimer se žene večina ljudi, namreč za pridobivanje premoženja, hišno gospodarstvo, za vodstvene položaje v vojski ali javne govore, za druge vodilne položaje, skrivna zavezništva in razprtije, ki nastajajo v polisu – ker sem se imel za resnično preveč poštenega, da bi lahko ostal živ, če bi se odpravil na to pot?”

Slike s proslave, ki prikazujejo udeležbo, pa povedo več kot tisoč besed. Gospod rektor, vodstvo Univerze v MB, profesor Logožar, vaš čas ni naš čas. Ideja univerze je mnogo več, kot ste videti sposobni dojeti.

Če nas ubijete kot Sokrata, prihodnost je na naši strani in s ponosom bomo se naprej kvarili mladino z znanjem, resnico in poštenjem! Naj živi ideja univerze! Naša, ne vaša.

Dies 1