Uvodnik revije Dialogi 7–8, 2025
Krvavo genocidno morijo v Gazi ob vseh humanitarnih, političnih, vojaških in geostrateških preizpraševanjih spremlja še eno, zelo elementarno človeško, in velikokrat nemo ponavljajoče se vprašanje: Zakaj? Kdo in zakaj zmore izvajati toliko zla? Kaj neumorno poganja nevzdržno morijo v glavah izvajalcev vojnih zločinov? Že od oktobra 2023 poskušamo najti tudi psihološko razlago, ki v svojem jedru skriva nezavedno logiko ponavljanja: kako je mogoče, da narod, ki je bil sam izpostavljen holokavstu in ima grozljivo travmatično izkušnjo, reproducira nasilne prakse, podobne dejanjem, ki jih je sam poprej doživljal in so zapisana v njegovem kolektivnem spominu? Zakaj ga ta ne zadrži, da ne bi ponavljal geste lastnega eksekutorja? Ali pa je morda začrtan pogled že v osnovi napačen in jo ponavlja ravno zaradi tega? Enako nenavadna je postala pozicija številnih izraelskih zaveznikov, še najbolj Nemčije – države, ki je sama obremenjena s krivdo za holokavst in danes simptomatično brezpogojno podpira Izrael. Poenostavimo. Kako razložiti očitno dejstvo, da tudi nekdanji rabelj odločno stoji na strani novega rablja, ki je nekdanja žrtev?
Klasične utilitaristične razlage, da kot motiv štejejo orožarski posli in denar, gospodarski interesi in zarota izraelskih lobijev so prekratke, saj nam ne zmorejo pojasniti prisotne psihološke dinamike, intenzivnih čustev in še manj razlogov za grozljivost vojnih zločinov. Ja, znašli smo se pred težko dojemljivo grozo in Gabor Maté, slavni psihoterapevt judovskih korenin, ki že celo življenje analizira človeško travmo, jo je opisal kot najbolj strašljivo izkušnjo v svojem življenju. Čeprav jo, kot večina nas, spremlja od daleč. Glede očitne kognitivne disonance, ki spodbuja izraelski narod v podporo genocidu, se moramo zavedati, da pretežno stoji za Netanjahujevo vlado; obravnavamo prepričanja kolektivnega subjekta in ne le peščice politikov. V nepogašeni želji po najboljši razlagi smo v skušnjavi poseči po različnih teorijah. Sam ne bom trdil, da so nujno uspešne in če bi shematizirali, se nam izrisujejo tri možne interpretacije: (a) klasični model psihologije množic, (b) psihoanalitično branje in (c) strukturalna ideološka razlaga.
Po prvi so izraelsko ljudstvo, istočasno pa tudi svetovno javnost, preprosto zapeljali in zavedli perfidni politiki, ki s propagandnimi sredstvi prepričujejo Izraelce in vse nas, da zgolj izvajajo povračilne ukrepe zaradi Hamasovega napada oktobra 2023 in zajetja talcev. Razlaga predpostavlja standardno psihološko manipulacijo med politično garnituro (ali vodjem) in množico. Toda če to drži, bi pričakovali, da bo delež kritičnih glasov znotraj izraelske družbe večji, razen tega je kognitivna disonanca, če uporabimo ta izraz, značilna tudi za številne zunanje podpornike Izraela. Model, ki vpelje za razlago tehnike propagande, težko pojasni našteto. Razen tega na preveč nedolžen način predstavi vlogo ljudstva in hitro zdrsne v paternalizem, saj ga vidi kot naivno množico brez lastne odgovor- nosti. Znotraj prvega modela torej obstaja šibka možnost razprave o kolektivni sokrivdi ali aktivni privolitvi v nasilje. Končno pa nam ne pojasni užitka ob nasilju, ki ga vidimo dokumentiranega, saj podpora večkrat ni le pasivna, ampak se kaže v izbruhih sadizma in veselja ob lakoti, bombardiranju in humanitarni katastrofi.
Pojdimo k drugi, psihoanalitični interpretaciji. Po njej izraelski narod, znova kot kolektivni subjekt, ponavlja delovanje agresorja iz 2. svetovne vojne, tj. nacistov, ker je bil sam zgodovinsko v poziciji žrtve. Opisani moment je ključen za razumevanje in nam, konec koncev, nenehnega sklicevanja Netanjahujeve vlade na to, da je Izrael žrtev antisemitizma, ne prikazuje zgolj v luči perfidne propagandne taktike, ampak realne pretekle travme. Lahko bi rekli, da se travmatična izkušnja holokavsta v tem primeru odvija manj v smeri etične univerzalizacije (»Naj se več ne ponovi nikjer in nikomur«) in bolj v smeri partikularizacije (»Naj se več ne ponovi samo nam«). Identifikacija z agresorjem pomeni, da je žrtev prevzela logiko nasilja, ki ga je doživela, in ga preusmerila na novega »Drugega«, v tem primeru Palestince. Travma se sprevrne v nasilje, ker se ni simbolno predelala in potomci žrtev holokavsta postanejo močnejši, ker so zavzeli pozicijo agresorja. Zato, da tako rekoč ne bi bili več to, kar so bili – žrtve. Namesto tega postanejo gospodarji nasilja s pomočjo ponovitve. Ana Freud, hčerka slovitega utemeljitelja psihoanalize, je identifikacijo z agresorjem, ko žrtev stopi v čevlje rablja, razložila kot primarni obrambni mehanizem, ki se občasno spremeni tudi v kolektivno fantazmo. Palestinci v izraelski imaginarni predstavi zasedajo mesto, ki so ga nekoč Judje v nacistični Evropi: dehumanizirani in predstavljeni kot živali, izmečki, paraziti. Cathy Caruth v svoji odmevni knjigi Nepredelana izkušnja (1996) ugotavlja, da je travma posebna vrsta izkušnje, ki je ni mogoče v celoti doživeti v trenutku, ko se zgodi, zato se kot dogodek pojavi šele kasneje v obliki vsiljenih ponovitev.
Če primerjamo prvi dve interpretaciji, nam psihoanaliza ponudi razlago skozi prizmo libidinalne ekonomije in ne zgolj nekakšne racionalizacije. Več kot očitno so kolektivni psihosocialni mehanizmi, ki jih opazimo, močnejši in dolgotrajnejši od enkratne propagandne manipulacije. Razloži nam tudi užitek ob nasilju, ne zgolj kognitivno slepoto, pa tudi globalna prepričanja, saj je tiha podpora Izraelu nepričakovano široka. Res pa je, da lahko hitro zapademo v posploševanje in na primer tvegamo, da bomo spregledali raznolike oblike odpora, ki jih, resnici na ljubo, v Izraelu ni dovolj.
Oglejmo si še tretjo, ideološko interpretacijo. Od propagandne se loči po tem, da razume dogajanja kot nekaj, kar je stkano z zgodovinskimi narativi o holokavstu in stalni ogroženosti ljudstva, zato ne nastane na podlagi enkratnih retoričnih dejanj. Genocid v Gazi ni posledica zgolj manipulacije ali globinske psihologije (identifikacija z agresorjem), temveč institucionalno reproducirane ideologije, ki Palestince prikazuje kot neobstoječ politični subjekt, zaradi česar s pomočjo državnih aparatov, diskurzov in institucij sistemsko legitimira nasilje nad njimi. Končno zato genocid ni več ne zaznan ali poimenovan kot takšen, temveč z drugimi označevalci, kot so »obramba«, »povračilni ukrepi«, »vojna proti terorizmu«.
Pomemben del te razlage se kombinira s fantazmo o islamski nevarnosti in islamofobijo, saj je nenadoma, kot je namignil nemški kancler Friedrich Merz, genocid hvalevredno dejanje Izraela: sicer krvavo, ampak umazano delo, Drecksarbeit. Izraelu moramo biti hvaležni, saj se žrtvuje za vse nas. Ta ultimativno perverzna izjava nam nehote razkriva nekakšno racionalizacijo, znotraj katere so nedolžni Palestinci predstavljeni kot barbari, Izrael pa je na pohodu njihovega iztrebljanja zato, da bi ohranil »našo« civilizacijo zahodne družbe.
Lahko bi rekli, da je Merzova domislica lep primerek tega, kar je Hannah Arendt opisala z banalnostjo zla in jo lahko razumemo kot ideološki koncept. Genocid se tukaj reproducira v vsakdanjem delovanju vojakov, pa tudi npr. birokratov, sodnikov in učiteljev, ki zgolj »opravljajo svoje delo«, ki je pač umazano. V tem smislu ni več stvar sadistične želje, ampak normalna rutina, pri kateri ubijanje, nasilje in stradanje postanejo administrativna naloga. S posebnim perverznim dodatkom, ki je v tem, da moramo Izrael, ker opravlja takšno delo za nas, celo pohvaliti. Kar Merz predlaga, je tako rekoč Bösearbeit, zlo delo, če uporabimo novo skovanko – »umazano« tukaj pomeni »zlo«.
Končno pa ideologija deluje tudi na ravni fantazmatske matrice in ni le psihoanalitična tvorba. Izraelci si predstavljajo, da obstaja absolutni sovražnik, ki jih hoče uničiti – tak je menda Hamas kot totalna grožnja. Znotraj fantazmatskega okvirja postane lastno nasilje vedno že upravičeno, celo kadar prizadene otroke in civiliste. Izrael se v času krvavega genocida nenehno sklicuje na omenjeni »antisemitizem« in s tem označevalcem upravičuje svoja ravnanja.
Če verjamemo v model psihologije množic, je sklicevanje na antisemitizem v funkciji propagandnega ukrepa, namenjenega izraelskemu narodu, da se ga lažje mobilizira pod sloganom »Vsi so proti nam« in homogenizira podporo vladi. V primeru psihoanalitičnega modela je sklicevanje nanj povezano z nezavednimi mehanizmi, kot so projekcija, premestitev in identifikacija. Služi projekciji lastne agresivnosti na drugega z obratom pozicije: žrtev postane agresor, a da bi to ostalo neprepoznano, mora agresor vsakič znova poudarjati svojo žrtveno pozicijo in zato uporablja neutemeljene obtožbe o antisemitizmu. V primeru ideološkega branja pa antisemitizem služi splošni družbeni legitimaciji nasilja, kjer so genocidna dejanja obrambna gesta pred antisemitskim sovraštvom; kot prazni označevalec absorbira vsako kritiko in jo naredi za nelegitimno.
Vir: https://aristej.si/dialogi/2025/7-8/psihoanaliza-genocida-in-identifikacija-z-agresorjem