
Proti terorizmu1
Vsako leto isto: božični nakupi. Zgoniš se. Gneče te uničijo. Vse se je že spet podražilo. Denar je vse. Mi nimamo denarja. Ne potrebujemo ga. Nočemo ga. Denar je zatiranje. Mar moramo kupovati, se prodajati, se udeleževati tega zatiranja?
Denar in potrošnja sta teror! Karstadt, Hertie in Horten2 so teroristi! Vse, kar je izdelano pripada tistim, ki so to izdelali. Vzemimo si zato, kar potrebujemo, ne da bi plačali! Ravnaj tako tudi ti!
Iz mesta se voziš domov – z avtobusom ali železnico: polno je, vroče, nabasano, smrdi – tako kot v blagovnici. Utrujen si in hin. Vožnja z tramvajem je draga. Drugo leto bo še dražja. Vozovnica bo stala že 1.80 DM. Avtobus in železnica pa nas dostavljajo vendarle samo na kraje delovnega in nakupovalnega terorja. Čemu naj bi za to še plačevali? Gonja, gneče, vozovnice – vse to je vsakodnevno zatiranje!
Tramvajska družba in Bremenski senat sta terorista!
Ne potrebujemo vozovnic. Brigajo nas podražitve prevoza! Vozimo se na črno! Ravnaj tako tudi ti!
Greš na delo: početi vsak dan isto. Stati ob stroju, sedeti v pisarni, gospodinjiti. Delovni tempo, ponavljanje vedno istega te ubija. Nimaš časa zase, za tisto, kar bi sicer lahko počel.
Svoj denar daješ za vse mogoče neumnosti – za še večji avto, še bolj barven televizor. Ne moreš živeti! Hočemo živeti! Nočemo delati tako!
Če moremo delati tako (za stanarino in vse mogoče račune), delajmo proti delu!
Na delu se pogovarjajmo med seboj, delajmo lepo počasi! Sabotirajmo delovni proces. Ne dopustimo, da bi nas stroji priganjali! Takšno delo je zatiranje! Takšno delo je zatiranje, takšno delo je teror.
Hanomag, Ag Weser, Jacobs3 in drugi so teroristi!
Sami hočemo odločati o svojem delu!
Potrebujemo svoj prosti čas, da bi že zdaj preizkušali boljše možnosti za življenje!
Do denarja bomo prišli na druge načine ali pa bomo delali tako malo kot se le da!
Ravnaj tako tudi ti!