Ob svitu velikih izumov 19. in 20. stoletja, lahko na področju elektronske glasbe začetek in pionirsko dobo zakoličimo s Cahillovim telharmonijem, ki se je ponudil lačnim ušesom prav na prelomu 19. in 20. stoletja. Prehodno, a kljub temu opazno vlogo, so v naslednjih desetletjih odigrali instrumenti, ki so prej kot uveljavitev doživeli usodo nekakšnih stranpoti glasbene zgodovine ali v najboljšem primeru usodo prehodnih iznajdb. Naj jih naštejemo: teremin, trautonij in martenot. Če jim že poskušamo najti nekakšno skupno določilo, so v svoji prehodnosti predvsem predhodniki kakšnega sinthesizerja, po duhu pa otroci takratnih glasbenih hrepenenj.
A s tem, ko jim odmerjamo zgolj obrobno vlogo, se jim v najslabšem primeru godi krivica. S svojo nekonvencionalno izraznostjo, eksotično zamaknjenostjo in pred tem nepredstavljivo zvočnostjo, se kar naprej vsiljujejo kolektivni zavesti. Ta jih po eni strani konstantno odriva na skrajni rob slišnega polja, od koder pa se ti vračajo z nezmanjšano silino in čarobnostjo. Pa čeprav ta čarobnost, ob prvem srečanju, in še preden se podrobneje seznanimo s pojavno fascinantnostjo samih izvorov zvoka, deluje slejkoprej nenavadno in neprijetno.
Začnimo najprej z predzgodbo. Neizogibno je v kontekstu prvih konstruktorskih poskusov elektronskih instrumentov, omemba italijanskega futurizma. Sledeč Marinettijevem literarnem futurističnem manifestu v prvem desetletju prejšnjega stoletja, sta na glasbeno sceno njegove ideje nekaj let kasneje naselila Pratello in še posebej Luigi Russolo s svojim manifestom poimenovanim »Umetnost hrupa«. Zvočnost modernega življenja s celo serijo industrijskih, vojaških in drugih mašin, enostavno povedano izvorov hrupa, je naposled našlo svoje zatočišče v slavospevu modernega življenja italijanskih avantgardistov in njihovih instrumentalnih elektronskih invencijah.
Futurizem nam sam po sebi ni zapustil nobenega omembe vrednega dela, je pa s svojo idejo, po kateri so prav šumi in hrup prave surovine moderne zvočnosti, neizpodbitno vplival na vrsto skladateljev kot so Varese, Ravel, Cage in drugi.
Francoz Claude Debussy, čeprav sam zgolj vodilni glasbeni impresionist in zvočni eksot, je te nove težnje najbolje artikuliral že vsaj desetletje prej s temi besedami: (citiramo) »Ali ni naša naloga, da s simfoničnimi sredstvi izrazimo nas čas, tega ki evocira napredek, drznost in zmage novih časov? Stoletje aeroplanov si zasluži svojo glasbo.« (konec citata)
Naslednji, ki je znal te težnje in naravno potrebo konsekventno artikulirati je bil njegov sonarodnjak Edgar Varese, glasbeni prerok prihodnosti in prvoborec visoke avantgarde. Svoje hrepenenje in pričakovanja je polagal v glasbo, ki bo pulzirala v ritmu urbanega življenja samega in v instrumente podložne njegovi misli. Nova odkritja in izumi so ga navdajali z upanjem, da se na pogorišču starega obeta novi svet nepričakovane zvočnosti.
Nesreča Vareseja leži v dejstvu, da je magnetni trak, izum na katerega je čakal desetletja, stopili v širšo uporabo šele po drugi svetovni vojni, ko je bil že precej v letih in oropan mladostne vitalnosti. Njegov doprinos k odpiranju novih poti glasbe je nepogrešljiv in neizpodbiten, spomenik pa so mu postavljala naslednja desetletja.
Trije izmed velikih inovatorjev, ki so odgovorni za izume, ki se jim posvečamo v aktualni oddaji, so izume, po katerih jih pomnimo, predočili javnosti v razmaku slabega poldrugega desetletja. Od konca drugega pa vse do začetka četrtega desetletja 20. stoletja, si po vrsti zasluge delijo: Leon Theremin za teremin, Maurice Martenot za martenot in Friedrich Trautwein ta trautonij.
V prvi izmed dveh oddaj, ki jim jih posvečamo, smo se seznanili s splošnim razpoloženjem, ki je botrovalo tovrstnim izumom. Kot uvod k naslednji oddaji, v kateri se bomo konkretno posvetili vsakemu izmed teh izumov, vam v tej ponujam kolaž zvokov, ki so slabo stoletje nazaj prevetrili glasbena obzorja.
Današnjo oddajo Glasbeni ciklon je pripravil Zlatko Kovačič.
AVIZO