Richard Strauss je znameniti nemški pozno-romantični in zgodnje-moderni skladatelj, ki je z svojo glasbo zaznamoval prehod iz 19. v 20. stoletje. Zaslovel je predvsem z svojimi simfoničnimi pesnitvami in operami, bil pa je tudi zelo cenjen dirigent. Za pokušino bomo nocoj prisluhnili dvema njegovima značilnima kompozicijama iz začetka dvajsetega stoletja.
Rodil se je v Münchnu, v družini znanega skladatelja in glasbenika, Franza Josepha Straussa. Z glasbo je tako odraščal v popolnem sožitju. Že v otroških letih je obvladal številne instrumente, številne priznane glasbene kompozicije pa je zložil, še preden je prav odrasel. Živel je morda v najbolj razburljivem obdobju človeške zgodovine in kot senzibilnega duha svojega časa, ga je pritegnila filozofija sonarodnjakov Schopenhauerja in Nietzscheja. K tem nazorskim vplivom se je pridružil tudi glasbeni vpliv Wagnerja in Franza Liszta. Živel je polno in razburljivo življenje skladatelja in dirigenta, ki ga je vodilo na potovanja širom Evrope in Amerike.
Že od začetka skladateljske kariere pri rosnih sedemnajstih, je bilo evidentno, da je orkester njegov naravni medij. Napisal je nekaj najpomembnejših ali najznačilnejših del nemške glasbene romantike. V simfoničnih kompozicijah kot so »Don Juan«, »Ein Heldenleben« in »Also sprach Zarathustra«, ki je verjetno njegovo najbolj prepoznavno delo, je Strauss pokazal na svoj edinstven dar, da na svojevrsten dramatičen način izkoristi zvočno razsežnost orkestra.
Na začetku novega stoletja se je Strauss bolj intenzivno obrnil k operi. Ustvaril je celo serijo nepozabnih opernih del, med katerimi lahko izpostavimo najbolj prepoznavne: »Salome«, »Elektra« in »Der Rosenkavalier«, katere kratko simfonično različico bomo slišali na začetku današnje oddaje.
»Der Rosenkavalier, valček za orkester«, je odlomek iz morda Straussovega najboljšega opernega dela, ki svojo popularnost širi vse od svoje premiere leta 1911. Opera je nastala v letih 1909 in 1910, takoj za drugo Straussovo veliko opero, »Elektra«. Orkestracija v operi je ob fenomenalnem libretu zgodba zase. Strauss je v operi uporabil številne valčke, da bi na ta način obudil določeno sentimentalnost, ki je v delu, na račun tega, gotovo ne primanjkuje. Valček, ki ga bomo slišali, je eden najpopularnejših Straussovih del, ki ga lahko še danes konstantno najdemo na programih sodobnih orkestrov.
Osrednje delo nocojšnjega klasičnega večera predstavlja velika simfonična pesnitev »Eine Alpensinfonie«, ki je nastala med leti 1911 in 1915. V jedru dela je bogato emocionalno podoživet sprehod po Bavarskih Alpah. Strauss je delo posvetil orkestru iz Dresdna, ki ga je leta 1915 tudi prvo premierno izvedlo. Delo navdih črpa iz velikih nemških oper Richarda Wagnerja.
»Alpsko simfonijo« so kritiki, za razliko od kakšnega bolj neposredno filozofskega dela, kot je recimo »Also Sprach Zarathustra«, v glavnem dojeli kot preprosto deskriptivno kompozicijo, vendar je Strauss v glasbo vkomponiral številne »nietzschejanske« filozofske motive, ki v stiku z neokrnjeno in nemilostno naravo, glasbeno oživijo. Delo je zvočno izredno bogato in medtem, ko ga nekateri smatrajo za veličastno, je za druge preveč bombastično. Vsekakor pa je to edinstven in svojevrsten primerek deskriptivne glasbene filozofije.
Ponovno vas v svet sodobne resne glasbe vabimo ob tednu osorej.
AVIZO