22. 4. 2008 Glasbeni ciklon

Spektralna glasba – 4. del – Postspektralizem

»…vsak posamezni zvok že pravi – Mi«, je svojčas zapisal veliki filozof Theodor Adorno. Čas po pionirskem obdobju spektralizma mu prepričljivo pritrjuje. Finca Magnus Lindberg in Kaija Saariaho, Britanca Jonathan Harvey in George Benjamin ter Francoza Marc-Andre Dalbavie in Philippe Hurel družno z mnogimi drugimi sodobnimi komponisti najrazličnejših glasbenih provenienc, potrjujejo naslednje: »vsako individualno delo je zgolj agent latentne kolektivnosti«. Pristali smo v post-spektralnem obdobju!

Cela vrsta vodilnih skladateljskih imen, ki obvladuje sodobno resno glasbeno sceno zadnjega četrt stoletja in ki pri tem kaže vsaj določeno mero inventivnosti, se je prav zanimivo navlekla spektralne drže. Zanimivo predvsem zato, ker vpliv in integracija spektralnih uvidov v njihovo glasbo, ostaja neopažen in deklariran zgolj na ravni informacije. Manifestov, teh spomenikov nekih drugih časov res ni, pa vendar je tiha revolucija zvočnih horizontov dandanes že avtomatsko vgrajena v vsako posamezno partituro.

Spektralizmu je uspelo od znotraj nagristi celo serializem – akademsko prevladujoči organizacijski princip, nasproti kateremu so se v sedemdesetih letih postavljali tudi glasbeni minimalizem in razni post-modernizmi. Nekompatibilnost različnih organizacijskih pristopov, na eni strani frekvenčnega in na drugi serialnega, je zamenjalo iskanje sredstev za kontroliranje heterogenosti. Diskurzivna različnost je postala diskurz enačenja. Tako danes nove generacije skladateljev spajajo kontrapunktualne, polifonične in strukturne elemente z zvočno-harmoničnimi.

Spektralna glasba kot taka v svoji ortodoksni maniri ni imela globalnega dometa. Vezana je bila predvsem na Francijo od koder sta tudi »utemeljitelja« te nove zvočnosti, Grisey in Murail ter inštitut IRCAM, ki posvečenim nudi materialne pogoje za uvid v materijo in njeno zvočno obdelavo. Nova generacija je tem smernicam podlegala postopoma in te so odmevale sorazmerno z geografsko bližino.

Francoza Hurel in Dalbavie sama priznavata, da je prihod spektralizma pomenil na sceni pravi šok. Pot do študija pri samem Murailu je bil naslednji maturitetni korak za oba. Kaija Saariaho je od prvem prisluhu obema »očetoma« leta 1980 v Darmstadtu doživela razsvetljenje, opustila strogo serialno metodo in se leto kasneje prvič udeležila učnih ur na IRCAM-u. Jonathan Harvey na primer prepričano trdi, da dandanes kakršnikoli glasbi brez sledi spektralnega diskurza sploh ni vredno prisluhniti.

Vsi zgoraj našteti komponisti, so ob post-spektralistični drži, kot skupnem imenovalcu, zavezani še množici drugih slogovnih določil: neoklasicizmu, serializmu, elektronski glasbi, konkretizmu in tako naprej. A lahko bi rekli, da avtorska izraznost in avtorska originalnost, kraljevska izraza sodobne individualizirane, atomizirane in heterogene dobe, v svojem jedru prav paradoksalno skrivata svoje nasprotje – kolektivnost. In avtor jo kaže, vede ali nevede. Za te komponiste lahko v splošnem rečemo, da razen nezvedljivih avtorskih pristopov in različnih slogovnih usmeritev, izhajajo predvsem iz kolektivnega dejstva post-spektralne dobe. Recimo, da je globoko opevana posamičnost, nevezana na absolutna določila, našla svojo referenco in vero v samem razširjenem zvoku.

V današnji oddaji boste slišali dela zgoraj omenjene post-spektralne generacije komponistov. Za začetek se bo odvrtela Kaija Saariaho in njena patitura »Lonh za sopran in elektroniko« iz začetka devetdesetih. Delo je napisano po predlogi srednjeveške trubadurske ljubezenski pesmi in raziskuje relacije bližine in oddaljenosti v prav takšnem vrstnem redu.

Naslednja kompozicija »Sudden Time« Georga Benjamina prav tako datira v začetek devetdesetih let, a je nastajala celo desetletje. Skladatelj na osnovi enostavnih celic, ki jih razvija, gradi harmonije in te so rezultat stekanja večih horizontalno zasnovanih linij.

Benjaminovi kompoziciji bo sledilo krajše delo Magnusa Lindberga »Chorale«, za konec pa bomo slišali še »Lonely Child za sopran in orkester« Kanadčana Clauda Viviera iz leta 1980. To delo je ena redkih zgodb o uspehu sodobne klasične glasbe, predstavlja pa spoj spektralne glasbe in tako imenovanega »svetega minimalizma«.

Tudi današnjo oddajo je pripravil Zlatko Kovačič. Ponovno se v oddaji Glasbeni ciklon slišimo naslednji teden. Srečno!

AVIZO