7. 10. 2009 Oddaja Zofijinih

Oddaja 7.10.2009

AVIZO

Glasba: Ex animo trio – Imam vse

Pozdravljeni, po dolgem poletnem premoru se vračamo in smo pripravljeni za novo sezono podajanja modrosti, upamo, da ste svoje sive celice kljub recesiji uspešno spočili in se boste v novi sezoni spet zmožni podati na pot oz poti do modrosti. Na tej poti lahko Zofijini (p)ostanemo vaši vodniki ali spremljevalci. Izbiro poti pa prepuščamo vam. V današnji oddajo se bomo posvetili odnosu med filozofijo in aktivizmom, preleteli bomo spored in vas vljudno povabili k spremljanju novega semestra Šole politične pismenosti, ki se odvija vsaj četrtek v mesecu ob 18:00 uri v dvorani Gustaf v Pekarni. Čaka nas še stalna rubrika filozofija skozi čas in kot ponavadi veliko dobre glasbe.

Preblisk: »Nikoli ne dvomite ali lahko majhna skupina resnih in predanih ljudi spremeni svet. V resnici je to edino, kar ga sploh lahko spremeni.« – Margaret Mead

Letos bomo od t.i. čiste filozofije deloma zavili na stranpoti aktivizma, vendar bomo kljub vsemu ohranili kritično distanco kot se za ljubitelja ali prijatelja modrosti spodobi. Kot filozofi smo dolžni vsak svoj korak utemeljiti, zato bomo del prve jesenske oddaje med drugim posvetili tudi ne(u)sojeni dvojici filozofije in aktivizma, kot se je glasil naslov predavanja študenta filozofije Sama Bohaka, s katerim je otvoril novi semester šole politične pismenosti. Predstavil je izkušnje z njegovega bivanja na Madžarskem in se skozi »odnos ne(u)sojene dvojice filozofije in aktivizma« dotaknil marsikatere teme. Apatije in revolucije. Prihodnosti in vračanja preteklosti, zasebnosti in vrnitve velikega brata. Predavanje samo vam je na voljo na naši spletni strani www.zofijini.net. V tej oddajo pa se bomo osredotočili na glavno dilemo, ki jo je predavatelj želel izpostaviti, odnosu med filozofijo in aktivizmom.

Ko si poskušamo zamisliti filozofa, si ponavadi predstavljamo starejšega bradatega gospoda, ki udobno zleknjen na zofi, zamišljeno strmi v daljavo in motri smisel vsega in vseh. Pod podobo aktivista se nam pred očmi pojavi v črno oblečen protestnik, ki razbija Mcdonaldse ali pa kakšen Greenpeace-ov aktivist, ki objema drevesa in se priklepa na Bagre. Na eni strani imamo osivelega profesorja, ki na pomembnem kongresu predstavlja svoj članek z naslovom: koherentistična kritika aksiomatske epistemologije, na drugi pa v črno oblečen, divji anarhist kriči slogane kot so : all cops are bastard, fuck the system ali no justice no peace, fuck the police, na policiste v polni bojni opremi. Skratka, zdi se, da sta vlogi filozofa in aktivista različni, nasprotni, morda celo izključujoči. Vendar gre pri opisanem za dve skrajnosti. Skrajnosti so morda uporabne za ilustracijo oz. osvetlitev problema, niso pa najbolj primerne za poglobljeno filozofsko obravnavano. Za poglobljeno strokovno obravnavo sicer v tej oddaji nimam prostora in prav tako ne želimo preveč utrujati poslušalcev, kljub temu, pa bomo kot filozofi v veliki meri ostali zvesti natančnosti in argumentaciji, zato si najprej razjasnimo pojme.

Preblisk: Razumen človek se prilagaja svetu, nerazumen uporno prilagaja svet sebi. Zato je ves napredek odvisen od nerazumnega človeka. – George Bernard SHAW

Stanford Encyclopedia of philosophy o pojmu aktivizma molči, Wikipedia pa nam postreže z naslednjo definicijo :

»Aktivizem lahko v splošnem smislu opišemo kot namerno dejanje, katerega namen je doseganje družbenih sprememb, političnih sprememb, ekonomske pravičnosti ali zaščite okolja. To dejanje ponavadi podpira ali nasprotuje eno izmed stališč v debati ki je pogosto kontroverzna«.

Lahko bi se spuščali v globljo pojmovno analizo, vendar je omenjena definicija za naš namen, torej raziskovanje odnosa med filozofijo in aktivizmom ustrezna. Podrobni obravnavi pojma aktivizma se bomo morda posvetili v kakšni izmed prihodnjih oddaj.

Definicija filozofije je še bolj izmuzljiva in problematična, saj je ena izmed pomembnih lastnosti filozofije odprtost. V začetku naj bi se filozofija ukvarjala s preučevanjem biti, pozneje so se predsokratiki ukvarjali s kozmologijo, Platon se je nato od naravnega sveta obrnil k družbi in človeku. Krščanski misleci so preko Stoikov začeli premišljevati o naravi Boga. Vprašanje o Božji naravi, božjem obstoju in podobno se zaposlovale Sholastike velik del srednjega veka. Če naredimo velik skok naprej pridemo do rojstva znanosti v renesansi in razsvetljenstvu ter vračanja k človeku v humanizmu. Dandanes je filozofija razdrobljena na pomožne vede in pod-vede. Novodobna Zofija tako kot včasih še vedno išče svojo identiteto in morda s tem ni nič narobe. Kakorkoli že, za reševanje našega problema potrebujemo definicijo, ki bo uporabna. Za naše potrebe lahko torej filozofijo, definiramo kot kritično mišljenje, argumentacijo in sistematično reševanje problemov skozi strukturirano debato. Opisana definicija je sicer bližje analitični filozofiji, vendar je metoda analitične filozofije za nas postala že kar domača, hkrati pa lahko vse te elementa najdemo v zgodovini filozofije. Kot paradigmatičen primer lahko navedemo Platonove Dialoge.

Glasba: Arcade Fire – Antichrist television blues

Preblisk: Mit ni preprosta neresnica, je resnica, ki je ponorela. – Samo Bohak parafrazira Gregorja Lozarja

Sedaj, ko smo definirali pojme lahko preidemo k reševanju samega problema. Teza, ki jo je zagovarjal Samo Bohak na svojem predavanju se je glasila: »Filozofija brez aktivizma je zaspana, aktivizem brez filozofije je komedija, ali celo katastrofa.« Za ilustracijo zaspane filozofije si lahko predstavljamo predavatelja, ki monotono predava zdolgočasenim na pol spečim študentom o temi, ki je sicer zanimiva in za njih življenjskega pomena. O Machiavellijevem vladarju ali Hobbesovem razumevanju človeka kot egoističnega posameznika, ki vedno deluje le v svoj prid. Za ilustracijo aktivizma kot komedije je predavatelj prikazal sliko tisočih Američanov, ki protestirajo proti zdravstveni reformi v ZDA. Država jim hoče zagotoviti cenejše in bolj dostopno javno zdravstvo, množice pa protestirajo in zahtevajo odstop brezbožnega komunista, ki jim želi vsiliti socializem. Če bi si t.i. aktivisti vzeli 5 minut časa in svoje stališče premislili, bi uvideli, da s protestom škodujejo sami sebi in bi svoj čas verjetno porabili za kaj koristnejšega.

Druga podoba, ki nam jo je predavatelj predstavil pa je veliko bolj zlovešča. Naslovnica Mladine, na kateri vidimo množico besnih obrazov, stisnjenih pesti in kričečih grl, ki odločeni korakajo, da ciganom pokažejo kam sodijo. Ambrus, poskus linčanja v demokratični Sloveniji. Matjaž Hanžek je ta incident označil za konec pravne države. Tudi to je lahko aktivizem brez filozofije.

Kako pa bi ilustrirali filozofijo brez aktivizma? Morda si lahko predstavljamo skupino t.i. intelektualcev, ki pišejo poglobljene in strokovno podkovane članke o politični filozofiji in fenomenih kot so nacionalizem, ksenofobija, globalizacija, vendar ostanejo vedno le na ravni teorije. Organizirajo kongrese, izdajajo revije in se tu in tam pojavijo na kakšnem banketu, kjer s dovtipi in komentarji glede trenutnega političnega dogajanja zabavajo drug drugega. O družbi okrog sebe le govorijo in pišejo, za nobeno ceno pa v njej nočejo živeti ali delovati. Pojem aktivnega življenja (vita activa) poznajo le iz teoretičnih tekstov neke Židinje (Hanne Arendth), zdi se jim zanimiv in ob čaju in svojih naslanjačih bodo sklenili, da je treba res nekaj ukreniti. Organizirajmo še en kongres in za povrh objavimo nekaj strokovnih člankov. Svet pa se mimo njih lepo vrti naprej.

Preblisk: V tej, verjetno zadnji stopnji človeškega razvoja sta demokracija in svoboda več kot samo ideala, ki ju moramo spoštovati, morda bosta bistvenega pomena za preživetje. – Noam Chomsky

Prisluhnimo še osebni izkušnji Sama Bohaka:

Lani sem kolegu pomagal organizirati protest proti Izraelski ofenzivi na Gazo, ki je bila popolnoma nepotrebna, nelegitimna in je v njej umrlo veliko nedolžnih civilistov, tudi zaradi uporabe bomb, ki so z Ženevsko konvencijo prepovedane. Priča smo bili celo bombardiranju skladišč rdečega križa. K udeležbi na protestu sva s kolegom proti ofenzivi povabila mnoge znane intelektualce, ki se s tematiko vojne profesionalno ukvarjajo. Njihovi odzivi so segali od klasičnega, nimam časa, do obrazložitve, da se jim ne zdi primerno, da bi se javno opredelili do omenjene tematike. Gre za nekonsistentnost ali razumljive razloge? Odločitev prepuščam poslušalcem.

Povzetek avtorjeve ideje bi bil lahko naslednji. Za uspešno delovanje bi moral aktivist obvladati osnove kritične argumentacije in gojiti kritično mišljenje. Debate o izvedbah akcije bi morale biti strukturirane in natančne, kolikor to dopuščajo okoliščine. Po izvedbi akcij, bi morala slediti refleksija, ki naj bi prav tako ustrezala kriterijem kritičnega mišljenja.

Filozof pa ima kot javni intelektualec in strokovnjak, ki je za svoje delo dobro plačan dolžnost, da se odzove na probleme lokalne in globalne skupnosti po svojih močeh, če tega ne stori naj ne viha nosu, ko ga javno mnenje razume kot nepotrebno breme, ki v svojem slonokoščenem stolpu rešuje abstraktne probleme. Morda je smiselno zaključiti z 11. Marxovo tezo o Feurebachu: Filozofi so svet samo različno interpretirali, gre pa za to, da ga spremenimo.”

V prispevku, ki ste ga ravno slišali smo se problematike odnosa med filozofijo in aktivizmom le dotaknili, če vas zanima globlja analiza, vas vabimo, da prisluhnete posnetku predavanja, ki je dostopen na naši spletni strani www.zofijini.net. Prav tako ste vabljeni, da o temi debatirate na forumu www.mislec.net, upamo, smo zadostno stimulirali vaše sive celice, da smo vas spodbudili k filozofskem razmisleki. Morda vas ta celo pripelje do sklepa, da so potrebna dejanja.

Preblisk: Veliko ljudi misli, da razmišljajo, ko v resnici le spreminjajo svoje predsodke. – William James (1842-1910)

Glasba: Bjork – Declare independence

Filozofija skozi čas

Tudi to sezono bomo se bomo v naši oddaji sprehodili skozi zgodovino in pogledali kaj se je dogajalo tekoči teden v zgodovini filozofije.

Od srede 7. oktobra do torka 13. oktobra

10. oktobra leta 1730 je na univerzi v Wittenbergu promoviral z doktoratom iz filozofije Anton Wilhelm Rudolph Amo, znan kot Afričan iz Axima, vasi v Zahodni Gani.

Amo je prvi temnopolti Afričan, ki je opravljal profesuro na evropskih univerzah. V svojih delih se je ukvarjal z vprašanjem epistemlogije (fizikalizem proti dualizmu), legalnim statusom suženjstva in predsodki med izobraženci.

Izviral je ljudstva Nzema (lingvistična skipina Akan). Ko je bil star štiri leta, je bil preko Nizozemske vzhodnoindijske družbe prepeljan v Amsterdam. Ni znano, ali je bil prepeljan kot suženj, ali kot posvojenec misijonarja, ki bi bil izobražen za nadaljnjo misijonarsko dejavnost v Gani.

V Amsterdamu so ga posvojili trije nemški vojvode in bratje iz rodbine Brunswick-Wolfenbüttel, ki so ga krstili in mu dali ime Anton Wilhelm Rudolph. Glavno skrb za njegovo vzgojo in izobraževanje je na koncu prevzel Anton Ulrich Brunswick-Wolfenbüttel. Verjetno so izobraževanje mladega Antona Wilhelma in njegovo zanimanje za filozofijo spodbujali pogosti obiski eminentnega filozofa tistega obdobja Gottfrieda Wilhelma Leibniza, ki je bil večkrat v gosteh na vojvodovem dvoru. S šolanjem, ki je potekalo v latinščini je Anton Wilhelm privzel ime Antonius Gvilielmus Amo, Afer iz Aksima. Pod vojvodovim mecenstvom je izpopolnil še ostalih jezikov: grščine, hebrejščine, francoščine, angleščine in nizozemščine. Kljub temu, da je ostala služinčad vojvode bila po tedanji modi temnopolta, je bil Amo vzgojen kot plemič.

Leta 1727 se je vpisal na študij prava na Univerzo v Halleju, intelektualnem središču takratne Nemčije. Kot prvi temnopolti doktorand je ubranil disertacijo s področja kritike kartezijanskega dualizma in promoviral dne 10. oktobra 1730. Za tem je študiral še medicino in psihologijo na Univerzi Wittenberg. Uspešen študij in intelektualno delo sta mu zagotovila obstoj v nemških akademskih krogih. Profesuro je opravljal na univerzah v Halleju, Wittenbergu in Jeni.

Prvi rokopis iz leta 1729 »O pravnem statusu Mavrov v Evropi« velja za izgubljenega. Ohranil se je zgolj kratek povzetek v analih univerze. Pravni status sodobnega suženjstva naveže na antični Rim. Ker so Afričani vedno bili vazali Rima, je s suženjstvom kršena dediščina rimskega prava, ki zagotavlja svobodo vsem rimskim državljanom, tudi tistim živečim v Afriki.

Leta 1734 je ubranil še drugo doktorsko tezo »O odsotnosti občutkov zaznave v človeškem umu«, v kateri je obravnaval središčni problem kartezijanskega dualizma, namreč povezave duha s telesom. V svojem tretjem delu »Razprava o veščinah razsodnega in natančnega filozofiranja« iz leta 1736 obširno obravnava intelektualni dogmatizem, predsodke in nepoštenost. S smrtjo njegovega zadnjega zaščitnika vojvode Brunswick-Wolfenbüttel je izgubil tudi intimno socialno vez. Leta 1740 je bil povabljen na Univerzo v Jeni, središču takratnega wolffijanstva. Ker pa je pro-razsvetljensko in pro-agnostično wolffijanstvo pod pritiskom politike v nemških akademskih krogih izgubljalo vpliv, so razmere počasi postajale nevzdržne tudi za Antona Wilhelma.

Vpričp vedno resnejšemu antisemitizmu, protiliberalnemu sektaštvu, rasni nestrpnosti in akademski zaprtosti, se je leta 1747 odločil za vrnitev v domovino, kjer sta bila še vedno živa njegov oče in sestra. Po pričanju nekega ladijskega zdravnika nizozemske Družbe, ki ga je imel priložnost obiskati, je živel osamljeno in socialno izolirano življenje. Po nekaterih pričanjih naj bi umrl v neki trdnjavi Družbe, verjetno leta 1759.

Anton Wilhelm Amo je po smrti za več kot dve stoletji zapadel v pozabo. Francoski revolucionar in abolicionist Abbé Grégoire ga v De la littérature des Nègres (1808) zgolj omenja kot pogumnega borca za odpravo suženjstva. Leta 1965 so v Halleju odkrili njemu posvečen kip. Tri leta kasneje je Univerza Halle-Wittenbergu izdala njegova dela.

Kljub temu, da je bival in ustvarjal večino časa v Evropi, se interpreti razhajajo v njegovem statusu evropskega ali afriškega filozofa. Za afriškega ga določa dejstvo, da se je ukvarjal s problemi suženjstva v obdobju in družbenemu okolju, ki ni kazalo zanimanja za te probleme.

Glasba: Pete Seeger – Study war no more

Glasba: Barry McGuire – Eve of Destruction

Preblisk: Ne potrebuješ vremenarja, da vidiš v katero smer piha veter. – Bob Dylan

Šola politične pismenosti 3 semester

Poglejmo kaj nas čaka jutri v četrtek 8.10. ob 18h v dvorani Gustaf, na tretjem srečanju iz sklopa tretjega semestra Šole politične pismenosti.

Na temo »Vprašanja in problemi farmacevtske industrije – Farmacija v pehanju za dobičkom« nam bo predaval bivši minister za zdravstvo dr. Dušan Keber. Predavatelj se bo v predavanju ukvarjal tudi s pred kratkim izdano knjigo z naslovom : »Resnica o farmacevtskih podjetjih«, predavateljice na katedri za socialno medicino harvardske medicinske fakultete in nekdanje odgovorne urednice prestižnega »New England Journal of Medicine, Marcie Angelli«. S knjigo je avtorica dregnila v poslovno ozadje delovanja farmacevtske in biotehnološke industrije. To je kritično poročilo o delovanju mogočne industrijske veje, v kateri profitna stopnja daleč presega povprečno profitno stopnjo v drugih industrijskih panogah. Spremno besedo k slovenskemu prevodu knjige je napisal dr. Dušan Keber, ki nam bo ob tej priložnosti zgodbo predstavil tudi iz slovenske perspektive.

Dušan Keber je študiral medicino na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je 1990 postal redni univerzitetni profesor; prejel je naziv višji zdravstveni svetnik (1995) in znanstveni svetnik. Med leti 1996-2000 je bil strokovni direktor Kliničnega centra; med 2001-2004 minister za zdravje. Po letu 2004 je svetovalec Svetovne banke pri zdravstvenih reformah na področju jugovzhodne Evrope. V slovenskem prostoru je med pobudniki za ustanovitev Gibanja za ohranitev javnega zdravstva. Je angažiran intelektualec, ki je s svojimi polemičnimi nastopi večkrat razburkal različne segmente javnosti in veliko prispeval k reformam na področju medicinskega študija, raziskovalnega dela in zdravstvenega varstva.)

Glasba: Gogol bordello – Alcohol

Verjetno je smiselno na kratko predstaviti samo idejo šole politične pismenosti. Poznamo različne vrste pismenosti. Biti pismen v osnovnem pomenu pomeni znati pisati in brati. Za Slovence večkrat slišimo, da smo funkcionalno nepismeni, da torej, ne znamo izpolnjevati obrazcev. Dandanes je veliko govora o medijski pismenosti, se pravi zmožnosti pravilnega spremljanja medijev. To pomeni, da razumemo, kako mediji delujejo in smo sposobni v poplavi informacij najti in razumeti tiste, ki štejejo. Skratka ločiti zrnje od plev.

Hvala ker ste bili z nami, slišimo se spet naslednji teden. Do takrat pa lahko svoje kritike in predloge pošiljate na naslov zofijini@gmail.com, ali z nami debatirate na forumu www.mislec.net. Najbolj pa bomo veseli, če se osebno oglasite kak četrtek v Pekarni v dvorani Gustaf ob 18:00 uri.

Z vami smo bili špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure in urednik oddaje Samo Bohak. Nasvidenje v naslednji oddaji.

Glasba: Divine Comedy – Here comes the flood.

Avizo