Avizo
Pozdravljeni v prvi letošnji oddaji Zofijinih ljubimcev!
Spomnili se bomo tretje obletnice smrti zelo priljubljenega in pomembnega ameriškega socialnega aktivista in zgodovinarja Howarda Zinna. V ta namen bomo prisluhnili dvema kratkima odlomkoma iz njegove monodrame »Marx v Sohu«. V drugem delu oddaje pa se bomo v kratkih odlomkih s predavanja dr. Sreča Dragoša seznanili z nekaj glavnimi sociološkimi teorijami o revščini.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba: Ancora Qui – Elisa Toffoli
Za-misel
»Gojiti upanje v slabih časih ni neumno ali romantično. Temelji na dejstvu, da je človekova zgodovina ne le zgodovina krutosti ampak tudi sočutja, žrtvovanja, poguma, prijaznosti… In, če smo že kakorkoli aktivni, gotovo ne rabimo čakati na neko veliko utopično prihodnost. Prihodnost je neskončno nasledstvo sedanjosti in živeti kot bi ljudje morali živeti – z uporom do vsega slabega okrog nas, je samo po sebi veličastna zmaga.«
Howard Zinn
27. januarja minevajo tri leta od smrti enega najvidnejših ameriških zgodovinarjev, profesorjev, dramatikov in socialnih aktivistov Howarda Zinna. Howard Zinn je bil vse svoje življenje aktivist za mir in pravičnost. Njegovo nasprotovanje vojni se je razvilo po razmisleku o času, ki ga je preživel v ameriški vojski med drugo svetovno vojno. Pozneje je kot svetovalec Študentskega koordinacijskega odbora za nenasilje na Spelmanovem kolidžu v Atlanti, v Georgiji sodeloval v gibanju za državljanske pravice. Najbolj znan je kot avtor knjige »Zgodovina naroda Združenih držav: od 1492 do danes« (People’s history of the United States: 1492 – Present), ki je izvirno izšla leta 1980, ob njej pa je objavil še več kot 25 enako pomembnih in zanimivih predvsem zgodovinskih in aktivističnih knjižnih del.
Ena njegovih zadnjih knjig, ki je izšla leta 2007, je zanimivo branje tudi za aktualni slovenski zgodovinski trenutek in nosi naslov »Moč, ki je vlade ne morejo zatreti« (Power governments cannot suppress). To je povedna zbirka njegovih esejev o temah, kot so zgodovina, razredni boj, vojna in terorizem, pravičnost in vpliv, ki ga imajo navadni državljani na oblast.
Več o njegovem življenju in delu lahko izveste, če si pogledate zanimiv biografski dokumentarni film »Howard Zinn: You Can’t Be Neutral on a Moving Train«, ki je v režiji Deb Ellis in Denisa Muellerja nastal leta 2004. Howard Zinn v njem predstavlja svoje življenje učitelja, pisatelja in socialnega aktivista. Življenje, v katerem se te tri kategorije med seboj neločljivo prepletajo. Naslov »You Can’t Be Neutral on a Moving Train« (Ne moreš biti nevtralen na premikajočem se vlaku) je vzet iz nasveta, ki ga je delil svojim študentom, ko je govoril o ameriški zgodovini in aktualnih razmerah v svetu. Film prikazuje Zinnovo svojevrstno življenjsko zgodbo znanstvenika, v kateri posebej prihaja do izraza njegova izostrena senzibilnost za probleme sodobnega sveta in za stiske soljudi.
Kratka monodrama »Marx v Sohu« iz leta 1999 je eno njegovih zanimivejših in še posebej aktualnih del. Zdi se, da s časom na aktualnosti samo še pridobiva, kar se kaže tudi v pogostosti uprizarjanja drame po svetu.
Monodrama »Marx in Soho« je igra o življenju Karl Marxa. Zinn je v njej želel prikazati Marxa kot družinskega človeka, ki se ob rob svojega teoretskega dela, bori za preživetje svoje družine. V monodrami spoznamo Marxa, ki se med nas vrne v našem času, da bi branil ideje komunizma pred dehumanizirajočo verzijo sovjetskega komunizma in modernega kapitalizma.
Zinn v predgovoru zapiše, da je že pri zgodnjih sedemnajstih uvidel, da mehanizem vladanja ni nevtralen in da kljub pretenzijam služi predvsem kapitalističnemu razredu. Takrat so ga njegovi komunistični prijatelji peljali na enega od protestov v New Yorku. Na stotine ljudi je izražalo svoje nasprotovanje vojni, fašizmu in mirno korakalo po ulicah. Protestnike je v polni bojni opremi napadla policija in med drugimi v nezavest zbila tudi njega. Ko je prišel k zavesti je lahko mislil samo na eno – policija in država delujeta v imenu tistih, ki posedujejo moč in bogastvo. Koliko svobode govora in pravice do zbiranja imaš, je odvisno predvsem od tega, kateremu razredu pripadaš.
Karl in njegova žena Jenny Marx sta se leta 1849 preselila v London in se tam ustalila, potem ko so ga leta preganjali iz ene evropske države v drugo. Živela sta v nemarnem predelu Londona, ki se imenuje Soho (igra je sicer postavljena v istoimenski predel sodobnega New Yorka). Revolucionarji iz cele Evrope, ki so prihajali v London, so obiskovali njegov dom in prav ta prizor – Marxa, ki sedi doma ob svoji ženi in hčerki Eleanor, je Zinnu predstavljal osnovni navdih za dramo.
Na zadnjem lanskoletnem srečanju Zofijinih v Pekarni, smo se z gostjo Urško Breznik pogovarjali o Howardu Zinnu in se ob tej priliki seznanili tudi z omenjeno igro. V spomin na Howarda Zinna, bomo danes prisluhnili dvema kratkima odlomka iz monodrame »Marx v Sohu«.
Marx v Sohu – odlomek 1
Glasba: Gan To The Kye – The Unthanks
Prisluhnimo še drugemu odlomku iz monodrame Howarda Zinna, »Marx v Sohu«.
Ali niste slišali, kaj sem rekel pred 150-imi leti? Izbrišite te neumne nacionalne meje! Nič več potnih listov, nič več viz, nič več obmejnih straž, nič več imigracijskih statistik. Nič več zastav in zapriseg zvestobe nekim umetnim tvorbam imenovanim narod. Delavci sveta združite se! Priznam: nisem računal z iznajdljivostjo kapitalizma, da bo tako dolgo preživel. Nisem si predstavljal, da bodo zdravila bolan sistem tako dolgo ohranjala pri življenju. Vojne, ki ohranjajo orožarske industrije pri življenju, ki ljudi obnorijo s patriotizmom, da pozabijo na svojo bedo. Religiozni fanatiki, ki množicam obljubljajo, da se bo Jezus vrnil. Poznam Jezusa. Ne bo se vrnil…
Leta 1848 sem se motil, misleč, da je kapitalizem na odhodu. Malo sem zgrešil. Morda za kakšnih 200 let. Ampak sistem bo spremenjen. Vsi trenutni sistemi bodo spremenjeni. Ljudje niso neumni. Njihova zdrava pamet, njihov nagon po dostojanstvu in pravičnosti jih bo združil. Ne zmrdujte se! Se je že zgodilo. Zgodi se lahko ponovno, v veliko večjem obsegu. In ko se bo, bodo vladarji družb z vsem svojim bogastvom, z vsemi svojimi vojskami, nemočni, da bi to ustavili. Njihovi služabniki jim ne bodo želeli več služiti, njihovi vojaki ne bodo poslušali njihovi ukazov.
Da, kapitalizem je dosegel čudeže v tehnologiji in znanosti. Ampak sedaj pripravlja lastno smrt. Njegov nepotešljiv apetit za zaslužkom-še, še, še!-ustvarja svet nemirov. Vse, umetnost, literaturo, glasbo, lepoto samo, spreminja v potrošniške dobrine, ki se jih lahko prodaja in kupuje. Človeška bitja spreminja v potrošniške dobrine. Ne samo delavca v tovarni, ampak tudi zdravnika, znanstvenika, odvetnika, pesnika, umetnika, vsi se morajo prodajati, zato da preživijo. In kaj se bo zgodilo, ko bodo vsi ti spoznali, da so VSI delavci, da imajo skupnega nasprotnika? Povezali se bodo med seboj z namenom, da se dokažejo. In povezali se ne bodo le v svoji lastni državi, kajti kapitalizem potrebuje svetovni trg. Njegov krik je »Prost trg!«, saj se mora neomejeno premikati po svetu, da ustvarja zaslužek-še, še! A s tem, ko to počne, nenamerno ustvarja svetovno kulturo. Ljudje prečkajo meje kot še nikoli poprej. Zamisli prečkajo meje. Nekaj novega bo gotovo nastalo iz tega.
Ko sem bil leta 1843 v Parizu, sem zapisal, da nov industrijski sistem odtujuje ljudi od njihovega dela, saj se jim le-to upira. Odtujuje jih od narave, medtem ko stroji, dim, smrad, hrup napadajo njihove čute-to imenujemo napredek. Odtujuje jih od drugih, saj med seboj tekmujejo za preživetje. In odtujuje jih od njih samih, saj živijo življenja, ki niso njihova, živijo kot nočejo živeti, prijetno življenje je zanje možno le v sanjah, v domišljiji.
Ampak ne rabi biti tako. Še zmeraj obstaja možnost izbire. Res da samo možnost. Nič ni zagotovljeno. To je sedaj jasno. Poprej sem bil preveč gotov. Sedaj vem-vse se lahko zgodi. Ampak ljudje morajo dvigniti riti!
Ali vam to zveni preveč radikalno? Zapomnite si, biti radikalen, pomeni zagrabiti bistvo problema. In bistvo smo mi. Imam predlog. Pretvarjajte se, da imate ture. Pretvarjajte se, da vam sedenje na riti povzroča neznosno bolečino, zato morate vstati. Morate se premikati, morate biti dejavni. Ne govorimo več o kapitalizmu, o socializmu. Govorimo o tem, kako bomo uporabili bogastvo zemlje za ljudi. Dajmo ljudem, kar potrebujejo: hrano, zdravila, čist zrak, čisto vodo, drevesa in travo, prijetne domove v katerih bodo živeli, nekaj ur dela, več ur počitka. Ne vprašajte se, kdo si to zasluži. Vsak si zasluži.
No, moram oditi.
Ali mi zamerite, da sem se vrnil in vas razdražil? Poglejte na to takole: gre za drugi prihod. Kristus ni utegnil, pa je prišel Marx…
Odlomka je prevedla in prebrala Urška Breznik.
Glasba: Big Painter – Bill Fay
Na vseh ravneh, v vseh okoljih in na mnoge, tudi nasprotujoče si načine, se dandanes razpravlja o revščini. Mnogi ugotavljajo, da je to pojav, ki s svojim poglabljanjem in s tem, ko je zaradi revščine prizadetih vse več ljudi, resno načenja družbene vezi. Hkrati pa mnogi, zlasti tisti, ki s svojim delovanjem največ prispevajo k širjenju revščine oziroma s svojim nedelovanjem ne prispevajo k blažitvam revščine in njenih posledic, ta pojav omalovažujejo. In, kar je še huje, odgovornost za revščino prelagajo na revne.
Kaj pravzaprav je revščina? Je revščina vedno vidna ali pa lahko govorimo o revščini tudi takrat, ko prizadeti tega ne kažejo? Kakšen je bil in kako se je razvijal odnos družbe do revnih? Ali pa je sam pojav revščine v vseh njenih oblikah predvsem posledica tega odnosa? V svetu, v Evropi in pri nas je problematika revščine, izražena predvsem skozi pomanjkanje dobrin, zaradi krize iz dneva v dan bolj pereča.
V seriji predavanj in razprav, namenjenih obravnavanju revščine, ki vsak torek, v času med 15. januarjem in 26. marcem 2013 potekajo v Kulturnem Inkubatorju v Mariboru, je v torek 22.1. pod naslovom »Dolgotrajna revščina postane kultura« predaval dr. Srečo Dragoš s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, kjer deluje na področjih sociologije, socialnega dela in socialnih politik. Je znan raziskovalec religij in aktivist, katerega cilji so usmerjeni predvsem v iskanje poti za premagovanje revščine, v svojem predavanju pa je pojasnjeval predvsem dolgoročne posledice, ki jih trpijo tako prizadeti kot družba v celoti, kadar postane revščina trajna, tako rekoč podedovana in prek tega brezizhodna.
V nadaljevanju oddaje bomo v nekaj kratkih odlomkih s predavanja prisluhnili dr. Sreču Dragošu in šestim oz., kot pravi sam, petim premisleka vrednim teorijam o revščini.
Glasba: This Isn’t Happiness – The Temper Trap
Poslušamo odlomke predavanja dr. Sreča Dragoša. V sklopu opisovanja teorij o revščini se bomo v nadaljevanju seznanili z revščino kot »začaranim krogom« in revščino kot (sub)kulturo.
Dr. Srečo Dragoš v svojem predavanju spregovori o revščini kot situacijski prisili.
V še zadnjem odlomku iz predavanja dr. Sreča Dragoša se bomo seznanili s teorijama revščine kot stratifikacije, ki je značilna za marksistični pristop in revščino kot tržno situacijo, ki je značilna za weberjanski pristop.
V celoti lahko posnetek predavanja poslušate na naši spletni strani zofijini.net. Predavanja na temo revščine potekajo vsak torek, ob 18h, v Kulturnem inkubatorju v Mariboru. Natančen program predavanj lahko prav tako najdete na naši spletni strani zofijini.net. Vabljeni!
Glasba: Keep You – Wild Belle
S tem zaključujemo.
Zahvaljujemo se vam, da naši podcast oddaji namenjate svojo pozornost, hkrati pa vas kot že nič kolikokrat vabimo tudi k sodelovanju. Je enostavno in če boste vztrajni, lahko postane tudi zabavno. Kaj in kako izveste, če preverite našo spletno stran ali nam pišete na mail naslov zofijini@gmail.com.
V glasbenem delu današnje oddaje smo v podlagi skozi oddajo poslušali komad z naslovom »Enchantment« avtorja Jona Wheelerja, ki mu drugače lahko prisluhnete v spletni bazi Internet archive – archive.org.
Srečno do naslednje prilike!