AVIZO
Glasba1: Ni upanja, ni strahu – Borghesia
Pozdravljeni v novi oddaji Zofijinih ljubimcev. V današnji oddaji bomo prisluhni nadaljevanju prispevka Andreja Adama. V prejšnji oddaji smo prisluhnili odlomkom iz knjige Naomi Klein, »Doktrina šoka«. Danes pa se bomo vprašali kako je mogoče, da se kaj takega sploh dogaja in si pri odgovoru pomagali s filmom »Wall Street«, Oliverja Stona. Kot ponavadi nas čakajo še redne rubrike: Filozofija skozi čas, Humor in Napovednik. Vabljeni k poslušanju!
Glasba2: Jolene – Dolly Parton
Za-misel
Zagovorniki kapitalizma se zelo radi sklicujejo na sveto načelo svobode, ki je utelešeno v maksimi: Tistim, ki imajo srečo ne smemo preprečiti izvajanja tiranije nad tisti, ki je nimajo.
Bertrand Russell
Prisluhnimo razmisleku o tem, kako je možno, da živimo v svetu kjer vlada pohlep in lahko gospodarji vojne vladajo svetu kot srednjeveški fevdalci.
Drugi korak: Kako je mogoče, da se kaj takega dogaja?
Preden odgovorimo na to vprašanje, si zamislimo svet, katerem teče čas vsak tretji dan. Da, prav ste slišali. V našem miselnem eksperimentu si predstavljajmo svet, v katerem teče čas vsak tretji dan. Ampak temu se ne bomo čudili. Čudili se bomo gospodu N., prebivalcu tega sveta, še več uspešnemu menedžerju v tem svetu, ki je zaradi omenjenega dejstva nejevoljen: dve tretjini časa gresta namreč v nič in – ali to ne pove že preprost razmislek – zaposleni, ki so mu zaupani bi lahko v tem času opravili veliko koristnega dela; in to ne le zanj, to je samega gospoda N., čeprav, če ostanemo realni, predvsem zanj. Logika, ki je tako v ozadju sklepanja gospoda N., je preprosta: več dela povečuje njegove prihodek in večji kot je prihodek, več si je mogoče privoščiti in večja je njegova moč. Logika, ki smo jo tako pač samo poimenovali, sicer nekaj pozablja. Recimo, da je prihodek velika torta. Sedaj se zdi, da večja kot je torta, več je mogoče deliti – seveda če pozabimo na tistega, ki deli, ki ima v rokah nož in torto razrezuje na kose. A ker je v tem svetu po nekem muhastem naključju delitelj, kar sam gospod N., ki je navsezadnje tudi avtor omenjene logike in lastnik njene licence, se nemalokrat zgodi, da torte sploh ne razreže, če pa jo že mora, čaka do trenutka, ko čas preneha teči – in kot lahko sklepate, mu ni nikdar potrebno čakati dlje, kakor en dan. Ker gre omenjena logika gospodu N. zelo na roko, se z njo ne ubada kaj dosti. Ker ji tudi drugi ne oporekajo, celo ne študentje, lahko gospod N. veliko truda in energije in dobre volje vlaga v vprašanja posodobitve proizvodnje. Zlasti ga zanima, kako doseči, da bi čas zmerom tekel: če ne gre drugače, vsaj za zaposlene. No, ta njegov trud ni ostal neopažen. Seveda ga niso opazili študentje, temveč sindikalni predstavniki, ki so se zavzeli za zaposlene. Njihovi argumenti so bili za gospoda N. če že ne neprijetni, pa vsaj nenavadni. Vse se je vrtelo okoli pravičnosti in to zelo – z vidika gospoda N. zelo čudnega pojmovanja pravičnosti. Recimo: sindikati so trdili, da, prvič, ni pravično spremeniti narave teka časa samo za eno družbeno skupino – zaposlene; drugič – z drugič prav za prav ni bilo nič, ker si je gospod N. zatisnil ušesa in se pridušal čez neko staro miselnost, ki je zahtevala načelno enakost za vse ljudi na svetu.
Vrnimo se sedaj, k našemu vprašanju? Kako je mogoče, da se kaj takega dogaja? Prvi, seveda nezadosten odgovor je, ker razen sindikatov, ki so vedno šibkejši, nihče nič ne reče; in drugi, samemu gospodu N, ali – če se vrnemo nazaj k Naomi Klein – samim gospodarjem vojne in vojne industrije, se zdi njihovo početje čisto v redu, dokler prinaša profit. Toda, kako se jim lahko zdi čisto v redu?
Odgovor na to vprašanje – kot rečeno nemara najdemo pri Oliverju Stonu in Platonu. Najprej vam bomo predstavili Stonov film »Wall Street«.
Za-misel
Inherentna slabost kapitalizma je neenakomerna porazdelitev dobrin, inherentna vrlina socializma je enakovredna porazdelitev bede.
Winston Churchill
Glasba3: We Are Having A Hootenanny – The Magnetic Fields
Oliver Stone, »Wall Street«
Glavni lik filma je mladi in nadebudni Bud Fox. Zaposlen je kot skrbnik računov v brokerskem podjetju Jackson & Steinem. Njegovo delo večinoma sestoji iz pridobivanja strank preko telefona in prodajanja delnic. Ampak ves čas si želi biti na drugi strani telefonske linije, postati želi vpliven posameznik z veliko denarja, velika riba. Bodite pozorni na to željo. Zakaj denimo si ne želi postati nekaj v smislu stroke ali poklica, kot denimo ekonomist, mizar, biolog, zdravnik, pravnik; zakaj hoče biti prav velika riba? Kakorkoli, Bud iz dneva v dan telefonira v pisarno Gordona Gekka, mogočneža, ki že je velika riba.
Kljub temu je Bud na začetku filma še naiven in tudi pošten mladenič. A to se kmalu spremeni. Nekega dne Budu končno uspe in si zagotovi petminutni pogovor – nekaj takega kot zaposlitveni intervju. Scena je zanimiva, ker Gekka prikaže takšnega, natančno takšnega, kot je: nemoralen, genialen, samozaverovan in gospodovalen. Na neki točki, denimo, prejme poslovni telefonski klic, v katerem zahteva, naj uničijo nekega nasprotnika: zaukaže namreč nakup delnic, pri čemer zadovoljno vpije, da morajo postati tla rdeča oziroma da naj teče kri.
V eni izmed naslednjih scen Gekko razloži Budu, da so informacije najdragocenejša stvar na svetu. Kaj to pomeni, postane jasno v nadaljevanju, ko Gekko razlaga, da zgolj javnost vlaga na slepo srečo, medtem ko on sam igra na zanesljiv dobiček. Pri tem se skliče na Sun Zujevo Umetnost vojne, po katerem je vsaka bitka dobljena še pred samim bojevanjem. Kaj to pomeni v svetu financ, delnic, vlaganj, v svetu, kjer so pravočasne in tudi notranje informacije tako pomembne, najbrž ni težko uganiti. Človek z notranjimi informacijami ima prednost, odprto pot do dobička. Igra na zanesljiv dobiček v Gekkovem primeru potemtakem pomeni manupilacijo z notranjimi informacijami oziroma »umetnost« njihovega pridobivanja. Kdor se tega ne zaveda in igra pošteno, je podoben ovcam; ovce pa so tukaj zato – tako vsaj Gekko – da jih zakoljemo. Kar po Gekkovo potrebuješ v igri visokih financ potemtakem niso občutljivi ljudje, temveč inteligentni, uspeha lačni ljudje brez čustev ali sočutja do usode svojih nasprotnikov. Zgolj takšni ljudje so se pripravljeni kar naprej boriti itd. Svet velikih rib je torej svet nenehne vojne. Poanta vsega tega pa je, da Gekko noče zgolj, da mu drugi (denimo Bud) dajejo informacije, temveč da jih ustvarjajo oziroma se do njih dokopljejo na kakršnekoli že in zlasti nelegalne načine. Gekko ne ceni pridnega in trdega dela, temveč zvito in neusmiljeno pridobivanje nelegalnih informacij in izkoriščanje drugih ljudi. Kdor misli drugače, se mora po njegovem prebuditi. Kajti če nisi nesramno bogat, tako bogat, da lahko povsem poljubno upravljaš s svojim časom, si nihče, si ovca. Biti moraš zelo, zelo bogat, če hočeš biti velika riba. Zato pa moraš biti zvit, krut, inteligenten, neusmiljen oziroma imeti pogum narediti to, kar je pač potrebno narediti.
Gekka potemtakem zanimata zgolj denar in moč. Nekega podjetja ne kupuje zato, da bi vanj vložil, ga postavil na noge, moderniziral, zagotovil delovna mesta, blaginjo za generacije ljudi, ki bi plačevali davke, mirno živeli, imeli otroke, šole in vse kar sodi k dobro urejeni družbi (in kaj vse sodi k dobro urejeni družbi?). Gekko se loti dela zgolj, da mastno zasluži po možnosti premaga nasprotnika. To pa dosega tako, da hladnokrvno izkorišča ljudi, jih ne jemlje cilj, temveč kot sredstvo. Tudi Bud mu je pomemben le zato, da mu priskrbi vedno nove notranje, nelegalne informacije, pri tem pa mu ni pomembno, kako do njih pride. Seveda se ta igra izplača tudi Budu; plačilo v njej je namreč veliko, a obnašati se mora podobno in sprejeti podobne vrednote.
Katere so te vrednote, je že bilo rečeno, a gotovo velja omeniti vsaj še antologijsko sceno, Gekko govor na skupščini delničarjev podjetja, ki ga je pravkar kupil in ga želi uničiti. V tem govoru slavi moralo pohlepa in sicer pohlepa v vseh oblikah. Po njegovem zgolj pohlep po denarju, življenju, umetnosti, slavi itd. osvobajanja, sprošča dotlej nadzorovane strasti in interese. A to je zanj dobro, saj sproža konkurenco in razvoj. To je v bistvu naturalistična morala, ki se sklicuje na to, da v nasprotnem dopuščamo preživetje najšibkejših (podjetij). In končno to je morala zasebnega podjetništva, morala svobodnega trga za velike in tekmovalnosti na tem na trgu, kjer lahko preživijo le najmočnejši. Na koncu se sicer zgodi, da ima večino vsega premoženja, le peščica, a po Gekku je tako tudi prav, saj so si to zaslužili v preteklih bitkah. Manjšina, kot pravi Gekko, tako nič ne ustvarja, temveč poseduje in postavlja pravila za vse: od vojne, do cene zdravil, šolskega sistema, do cene sponk za papir. In tako je, pravi, tudi prav, saj »to ni demokracija, temveč svoboden trg«.
Vrnimo se sedaj h Kleinovi in našem vprašanju, kako je mogoče, da z našim življenjem upravljajo gospodarji vojne? K odgovoru, da se jim nihče ne postavi po robu, lahko sedaj dodamo še tega: ker obstaja način moralnega mišljenja, kot ga v filmu »Wall Street« predstavlja Gekko in ker je ta način mišljenja v zadnjem času razširil po vsem svetu kot epidemija.
Analizi Gekkovega moralnega mišljena lahko prisluhnete v naši naslednji oddaji.
Osrednji prispevek za današnjo oddajo je pripravil Andrej Adam.
Za-misel
V kapitalizmu človek izkorišča človeka, v socializmu je obratno.
Poljski pregovor
Glasba4: Music In My Mind – Lindstrom & Christabelle
Filozofija skozi čas
29. januarja 1455 je bil rojen nemški renesančni humanist Johann Reuchlin. Velja za enega najpomembnejših nemških humanistov. Njegov pomemben humanistični prispevek so študije hebrejskega jezika in osnovanje medreligijskega dialoga med judi in kristijani. Skupaj s Philippom Melanchtonom, ki je bil vnuk njegove sestre in hkrati njegov učenec, ga lahko smatramo za predhodnika nemške reformacije.
Študiral je v Freiburgu, Parizu in Baslu, kjer je leta 1475 zaključil bakalaverat in dve leti kasneje še magisterij. V letih od 1481 do 1496 se je najprej uvajal v sodniško in diplomatsko službo pri vojvodi Wurttenberškem, s katerim je skupaj kot njegov prevajalec potoval v Italijo, kjer je v kratkem času navezal stike s tamkajšnjim humanisti v Firencah. Intelektualno sodelovanje s tamkajšnjimi humanisti, posebej Mirandolo, ki ga je navdušil za učenje hebrejščine in kabalističnih spisov, je utrjeval še s kasnejšimi potovanji v Italijo. V letih od 1496 do 1499 je bil formalno zaposlen v pravniški službi pri Johannu von Dalbergu, škofu mesta Worms. Škof Dalberg, ki je veljal za izobraženega humanista, je na Univerzi v Heidelbergu ustanovil katedro za grščino in tudi sicer veljal za mecena humanističnih izobražencev. K izobraževalnemu sodelovanju je škof spodbudil še Reuchlina, ki je postal vodilna avtoriteta za proučevanje in lektorstvo grščine, čeprav sam na univerzi ni imel zasedal nobenega formalnega položaja. Med vsemi opravki je našel čas za študij hebrejščine, v kateri je do leta 1502, ko je prevzel ugledno službo glavnega sodnika Švabske konfederacije, bistveno napredoval.
Leta 1509 je zastopstvo dominikanskega reda v Kölnu od cesarja Maksimilijana dobilo pooblastilo za zaplen in sežig vseh judovskih knjig na območju izpostave reda, ki je pokrivalo poleg Kölna še mesto Frankfurt. Načrt za zaplen in sežig judovskih knjig je vodil v krščanstvo spreobrnjeni jud Johannes Pfefferkorn, ki se je leta 1505, potem ko so mu dokazali tatvino, spreobrnil in vstopil v dominikanski red. Za izvršitelja odloka o sežigu je Pfefferkorn izbral Reuchlina, ki pa je zavlačeval z izvršitvijo. Judje so zato v skladu s pravico do izbire lastnega izvedenca, za pravno mnenje prosili Reuchlina, da poda strokovno mnenje o njihovem primeru.
Reuchlinovo poročilo je bilo izrazito v korist judov in je prepričalo cesarja, da je zavrgel odlok o sežigu. Reuchlin je v poročilu zavrnil pristranske obtožbe dominikancev, da so judovske knjige uperjene proti krščanstvu. Judovske knjige je razdelil v sedem razredov. V prvi razred je uvrstil starozavezne knjige, ki so bistvenega pomena za krščanstvo, v zadnji, sedmi razred pa striktno protikrščansko propagando, ki je sicer bila zastopana v zanemarljivem številu, saj tudi med judi ni uživala popularnosti. Največji del so predstavljala dela s področja judovske teologije (Talmud), znanosti, filozofije in kabalistične mistike, za katere je ocenil, da ne predstavljajo grožnje za krščanstvo, temveč predstavljajo te knjige odprto možnost za razširjanje spoznanj v teologiji in znanostih. Za sežig je tako predvidel izjemno maloštevilna protikrščanska judovska dela, kar pa razumljivo ni moglo zadostiti verski gorečnosti kölnskih dominikancev. Pfefferkorn je leta 1511 objavil pamflet »Handspiegel« (PREVEDENO: ročno zrcalo), v katerem je napadel Reuchlina, a ta mu ni ostal dolžan in je objavil odgovor v svojo obrambo v »Augenspiegel« (PREVEDENO: očesno zrcalo).
Spor med Reuchlinom in dominikanci je sčasoma dobil širše evropske razsežnosti med zagovorniki nove znanosti, ki so jo predstavljali humanisti, in tradicionalnimi sholastiki, med katerimi so v Nemčiji prevladovali tomistični dominikanci. Večina nemških univerz je obsodila Reuchlinov »Augenspiegel.« Zato se je leta 1513 Reuchlin moral braniti pred dominikanskim sodiščem v Mainzu in odgovarjati na obtožbe herezije v tem delu. Ker je Reuchlin užival podporo najvišje cerkvene hierarhije in posredno tudi cesarja, je sojenje zastalo. Na sojenju ga je branil hrvaški teolog in humanist Juraj Dragišič. Ker se je v poznih dvajsetih po Nemčiji razmahnilo Lutrovo reformacijsko gibanje, je papež Leon DESETI obsodil »Augenspiegel«, vendar brez pravnih posledic za Reuchlina. V zadnjih letih pred smrtjo, od 1520 do 1522, ko je bila nemška reformacija v polnem teku, je Reuchlin odmaknjen od reformacijskih dogajanj poučeval grščino in hebrejščino, najprej na Univerzi v Ingolstadtu in na zadnje do smrti še na Univerzi v Tübingenu.
Reuschlin je presegel splošno težnjo humanizma, da bi svetopisemska jezika grščina in hebrejščina bila zgolj sredstvo za boljše razumevanje Svetega pisma. V svojih poznih letih, ki so sledile upokojitvi leta 1512, se je posvetil proučevanju judovske kabalistične teozofije z namenom, da bi prepoznal skupna izhodišča judovske in krščanske mistične tradicije.
V delu »Osnove hebrejščine«, ki jo je napisal v latinščini za teološke potrebe, je prva slovnična študija in hkrati učbenik hebrejščine za univerzitetno rabo.
Njegovi najpomembnejši mistično-kabalistični deli sta »Čudežna beseda« in »Kabalistična umetelnost«. Sledeč italijanskemu humanistu Piccu della Mirandoli je judovsko Kabalo smatral kot globokosežno teozofijo, ki bi lahko predstavljala možnost za pomiritev spora med krščansko vero in znanostjo.
Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net
Za-misel
Katera družba ni zgrajena na pohlepu? Problem organizacije družbe je način kako najti sistem v katerem bo pohlep naredil najmanj škode. Kapitalizem je ta sistem.
Milton Friedman
Glasba5: Spiders – Joakim
(H)umor
Moški pride pred nebeška vrata. Sveti Peter vpraša : »Vera?«
Moški reče : “Metodist.” Sveti Peter pogledala seznam in reče : »Pojdite v sobo št. 28, a bodite zelo tiho, ko greste mimo sobe številka 8.«
Pred nebeška vrata pride še en moški. »Vera?«, vpraša Sv. Peter
»Baptist«
»pojdite v sobo št. 18, a bodite zelo tiho, ko greste mimo sobe št. 8.«
Pred vrati se pojavi tretji moški. »Vera?«
»Jud«
»Pojdite v sobo št. 11, a bodite zelo tiho, ko greste mimo sobe številka 8.«
Moški reče: »Saj razumem, da imate pripadnike različnih veroizpovedi v različnih sobah, a zakaj moram biti tiho, ko grem mimo sobe št. 8?«
Sveti Peter reče: »V sobi št. 8 so Jehovove priče, ki mislijo, da so edini«.
Vir: Thomas Catchhart & Daniel Klein, »Ste že slišali tistega o Platonu«.
Glasba6: Heaven Was Full – Cold Cave
Napovednik
V četrtek 28.1.2010 ob 18h v vas vabimo na predavanje in pogovor na temo »Sociološka analiza uvedbe UTD v Sloveniji«. O možnosti uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka v Sloveniji se bomo pogovarjali z dr. Valerijo Korošec in Brankom Gerličem. Predavanju bo sledila debata in zaključna konferenca na kateri bomo razmišljali o prihodnosti šole politične pismenosti. Dogodek se bo odvijal v Beli sobi v Pekarni. Več informacij najde te na naši spletni strani www.zofijini.net. Vabljeni!
Delavsko-punkerska univerza vas v četrtek 28. januarja 2010, ob 18.00 uri vabi na predavanje Katje Kolšek, z naslovom »Problemi teorije ideoloških aparatov države II«. Predavanje bo potekalo v Klubu Gromka na Metelkovi. Več informacij najdete na dpu.mirovni-institut.si.
Za-misel
Z izjemo kapitalizma ne obstaja ničesar tako odurnega kot revolucija.
George Bernard Shaw
Glasba7: The Boats – Erin McKeown
Prišli smo do konca še ene oddaje. Vse kritike, pohvale, grožnje, smiselne in nesmiselne, sprejemamo na naš mail naslov zofijini@gmail.com. Z vami smo bili špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner, avtor osrednjega prispevka Andrej Adam in avtor rubrike filozofija skozi čas, Boris Blagotinšek. Urednik oddaje je Samo Bohak. Na slišanje ob tednu osorej. Srečno!
Glasba8: July Flame – Laura Veirs
Avizo