20. 1. 2010 Oddaja Zofijinih

Oddaja 20.1.2010

AVIZO

Glasba1: The Passion Of Lovers – Bauhaus

Pozdravljeni v novi oddaji Zofijinih ljubimcev. Današnja oddaja je sestavljena iz treh korakov. V prvem boste slišali nekaj odlomkov iz knjige Naomi Klein »Doktrina šoka«. V naslednji oddaji se bomo nato vprašali kako je mogoče, da se kaj takega sploh dogaja in si pri odgovoru pomagali z dvema viroma, s filmom »Wall Stret« Oliverja Stonea in uvodnimi takti v Platonovo »Državo«. Danes pa nas ob mislih Naomi Klein kot vedno čakajo še redne rubrike: Filozofija skozi čas, Humor in Napovednik. Vabljeni k poslušanju!

Glasba2: Colourless Colour – La Roux

Za- misel

Če je vzpodbujanje k dejanjem kot to, ki smo ga izvedli 11. septembra in ubijanje teh, ki ubijajo naše sinove, potem naj nam bo zgodovina priča, da smo teroristi.

OSAMA BIN LADEN, v interevjuju, Oktobra 2001

Prvi korak: Doktrina šoka – odlomki (Primer Združenih držav Amerike)

Čeprav je bil zastavljeni cilj boj proti terorizmu, je dejansko nastal kompleks uničevalnega kapitalizma – polno razvito novo gospodarstvo domovinske varnosti, privatizirane vojne in obnove po nesrečah, ki je imelo nalogo nič manj kakor vzpostaviti in voditi privatizirano varnostno državo, in to doma in v tujini. […] (294)

Bizarno je, da je bila najuspešnejše ideološko orodje v tem procesu trditev, kako ekonomska ideologija ni več glavno gonilo zunanje ali notranje politike Združenih držav Amerike. Mantra »11. september je vse spremenil« je lepo prekrila dejstvo, da se je za ideologe svobodnega trga in korporacije […], spremenilo le to, kako zlahka so svoj širokopotezni program izvajali. […] Februarja 2007 je časnik The New York Times ugotavljal: »Brez javne razprave ali formalne politične odločitve so pogodbeni izvajalci postali dejanska četrta veja oblasti.« (294-5)

Namesto da bi se Bushevo moštvo na varnostni izziv, ki ga je predstavljal 11. september, odzvalo s celovitim načrtom za zamašitev lukenj v javni infrastrukturi, si je zamislilo novo vlogo za vlado: njena naloga ni zagotavljati varnost, ampak jo nabaviti po tržni ceni. In tako je novembra 2001, le dva meseca po napadih obrambno ministrstvo sestavilo to, kar so označili za »majhno skupino podjetnih kapitalističnih svetovalcev« […]. Njihova naloga je bila najti »nove tehnološke rešitve, ki neposredno prispevajo k boju Združenih držav Amerike v globalni vojni proti terorizmu«. […] Po Bushevi viziji je vloga države zgolj zbirati denar, potreben za začetek novega vojnega trga, nato kupiti najboljše produkte, ki v tem ustvarjalnem kotlu nastanejo, kar spodbuja industrijo k še večji motiviranosti. […]

Ministrstvo za domovinsko varnost kot povsem nova veja države, ki jo je v celoti ustvaril Bushev režim, je najočitnejši izraz tega načina vladanja, ki v celoti izkorišča zunanje vire. Jane Alexander, namestnica direktorja raziskovalnega krila tega ministrstva, je razložila: »Mi ničesar ne delamo. Če nekaj ne izhaja iz industrije, tega ne bomo mogli dobiti.«

Nato je tu Protiobveščevalno terensko delovanje […], nova obveščevalna agencija, nastala pod Rumsfeldom, ki je neodvisna od obveščevalne agencije CIA. Ta vzporedna vohunska agencija za 70 odstotkov svojega proračuna uporabi zunanje vire med zasebnimi pogodbenimi izvajalci […]. (295)

Vsak vidik načina, kako je Busheva administracija definirala parametre vojne proti terorju, je stregel temu, da je maksimiral donosnost in trajnost vojne kot trga – od definicije sovražnika do pravil boja v vedno širšem obsegu spopada. […] In ni treba dokazati, da je grožnja resnična, zato da terja celovit odziv – ne, s slavno Cheneyevo »1 – odstotno doktrino«, ki je upravičila invazijo v Iraku z utemeljitvijo: če obstaja 1 odstotek verjetnosti, da je nekaj grožnja, to zahteva, da se Združene države Amerike odzovejo, kakor da je grožnja 100 – odstotna. Ta logika je bila pravi blagoslov posebno za izdelovalce različnih visokotehnoloških naprav. Na primer, ker si je mogoče zamisliti napad s kozami, je ministrstvo za domovinsko varnost izročilo pol milijarde dolarjev zasebnim družbam, da razvijejo in namestijo opremo za odkrivanje prenašalcev te bolezni, zato da bi se pred nedokazano grožnjo zavarovali. […]

Za-misel

Terorizem je cena imperija. Če ne želiš plačati cene, se moraš odpovedati imperiju.

PAT BUCHANAN, Where the Right Went Wrong

To je bil poslovni prospekt, ki ga je Busheva administracija po 11. septembru predstavila korporativini Ameriki. Tok prihodkov je bil očitno neskončna zaloga davkoplačevalskih dolarjev, ki bi jih usmerjali iz Pentagona (270 milijard dolarjev na leto zasebnim pogodbenim izvajalcem …), obveščevalnih služb ZDA (42 milijard dolarjev na leto pogodbenim izvajalcem za zunanje vire …) in iz novinca, ministrstva za domovinsko varnost. Med 11. septembrom 2001 in letom 2006 je to ministrstvo izročilo 130 milijard dolarjev zasebnim pogodbenim izvajalcem – denar, ki ga prej v gospodarstvu ni bilo in znaša več kakor BDP Čila ali Češke republike. (296)

[…]Eden prvih razcvetov za »domovinsko varnostno industrijo« so bile varnostne kamere, v Britaniji so jih namestili 4,2 milijona, na vsakih štirinajst ljudi eno, in v ZDA 30 milijonov, ki posnamejo okoli 4 milijarde ur gradiva na leto. To je ustvarilo problem: Kdo bo gledal 4 milijarde ur gradiva? Tako je nastal nov trg za »analitično programsko opremo,« ki preglejuje trakove in odkrije ujemanje s podobami, ki so že v kartoteki (omrežno povezovanje varnostnih sistemov je bilo vir nekaj najdonosnejših pogodb, […]. (297) To je ustvarilo drug problem, saj programska oprema za prepoznavanje obrazov lahko pozitivno identificira samo, če se ljudje postavijo pred sredino kamere, kar pa med hitenjem na delo in z njega le redko storijo. Tako je nastal nov trg za digitalno povečevanje pogodb. (297-98) In ob vsem vohljanju, ki poteka – beleženju telefonov, prisluškovanju, finančnih podatkih, pošti, nadzornih kamerah, deskanju po spletu – se vlada utaplja v podatkih, kar je odprlo še en nov velikanski trg za informacijsko vodenje in pridobivanje podatkov, pa tudi za programsko opremo, ki trdi, da more »povezati pike« v tem oceanu besed in številk in odkriti sumljivo dejavnost.

V devetdesetih letih so tehnološke družbe neskončno razglašale čudeže sveta brez mej in moč tehnološke industrije, da vrže z oblasti avtoritarne režime in ruši zidove. Danes so se orodja informacijske tehnologije znotraj kompleksa uničevalnega kapitalizma spreobrnila, da služijo nasprotnemu cilju. […] Ko so visokotehnološke družbe tako preskočile z enega balona na drugega, je nastala čudna združitev varnosti in nakupovalne kulture. Mnoge tehnologije, ki jih danes uporabljajo kot del vojne proti terorju – biometrično identifikacijo, videonadzor, spletno slednje, izkopavanje podatkov, […] – je razvil zasebni sektor pred 11. septembrom 2001 kot način vzpostavljanja podrobnih profilov strank in s tem odprl nove možnosti za mikromarketing. […] (298)

Tako je zdaj informacije, zbrane s plačilnih kartic ali kartic »zvestobe«, mogoče prodati ne le potovalni agenciji ali kot trženjske podatke, ampak tudi Zveznemu kriminalističnemu uradu FBI kot varnostne podatke […].[…]

Samo ena napačna identifikacija, ki pride iz teh elektronskih lovov za informacijami, zadošča, da nekega nepolitičnega družinskega človeka, ki je približno podoben nekomu, čigar ime zveni kot njegovo […], zaznamujejo kot potencialnega terorista. In tudi proces uvrščanja imen in organizacij na sezname sumljivih oseb zdaj vodijo zasebne družbe, prav tako kakor tudi programe za preverjanje imen potnikov v bazah podatkov. Tako je bilo junija 2007 na seznamu domnevnih teroristov Nacionalnega protiterorističnega centra pol milijona imen. […]

Vsakomur je mogoče preprečiti, da bi letel, vsakomur zavrniti vizo za ZDA ali ga celo aretirati in označiti za »sovražnega bojevnika« na podlagi podatkov teh dvomljivih tehnologij – zamegljene podobe, ki jo razbere program za prepoznavanje obrazov, narobe zapisanega imena, narobe razumljenega drobca pogovora. […] (299)

Če osumljenca zaradi tega odvedejo v taborišče Guantanamo Bay, bo verjetno končal v maksimalno zavarovanem zaporu za dvesto oseb, ki ga je zgradila družba Halliburton. Če je žrtev programa obveščevalne službe CIA za »izredno izvedbo«, ga lahko ugrabijo iz ulice v Milanu […], in ga nato odvedejo na tako imenovano črno mesto nekje na arhipelagu skrivnih zaporov obveščevalne službe CIA […].

Ko zapornik enkrat prispe na cilj, da čakajo zasliševalci, med katerimi jih nekaj ni zaposlenih pri obveščevalni službi CIA ali vojski, ampak pri zasebnih pogodbenih izvajalcih. […] Če naj ti svobodnjaški zasliševalci še naprej dobivajo donosna naročila, morajo iz zapornikov izvleči tiste »uporabne informacije«, ki jih njihovi zaposlovalci v Washingtonu iščejo. To je dinamika, ki je primerna za zlorabo: tako kakor zaporniki med mučenjem običajno rečejo kar koli, da bi se bolečina nehala, imajo pogodbeni izvajalci močno ekonomsko spodbudo, da uporabijo vse tehnike, ki so potrebne, da dosežejo iskane informacije, ne glede na njihovo zanesljivost. […]

Nato je tu še […] pripravljenost plačati visoko ceno tako rekoč vsakomur za informacije o domnevnih teroristih. Med invazijo na Afganistan so obveščevalni agenti ZDA dali vedeti, da bodo plačali od 3000 do 25 000 dolarjev za bojevnike Al Kaide ali talibane, ki bi jim jih izročili. (300) […]

Kmalu so bile celice v Bagramu in Guantanamu prepolne kozjih pastirjev, voznikov taksijev, kuharjev in trgovcev – vseh smrtonosnih po zatrjevanju tistih, ki so jih ovadili in pobrali nagrado. […] Po zapisniku, ki ni več zaupen, je zapornik nejeverno gledal. »Dajte no,« je odgovoril, »saj veste, kaj se je zgodilo. V Pakistanu lahko kupiš ljudi za 10 dolarjev. Kaj pa šele za 5000 dolarjev?« »Torej so vas prodali?« je vprašal član sodnega senata, kakor da mu to še nikoli ni prišlo na misel. »Da.«

Po lastnih podatkih Pentagona so jim 86 odstotkov zapornikov v Guantanamu izročili afganistanski in pakistanski bojevniki ali agenti, potem ko so oznanili nagrado. Decembra 2006 je Pentagon iz Guantanama izpustil 360 zapornikov. Agencija Associated Press jih je uspela izslediti 245; 205 so jih osvobodili ali oprostili vseh obtožb, ko so se vrnili v domovino. To je seznam, ki je huda obtožba kakovosti obveščevalne službe, kakršno zagotavlja tržni pristop pri identifikaciji teroristov pod Bushevo administracijo.

V samo nekaj letih se je industrija domovinske varnosti, ki je pred 11. septembrom 2001 komajda obstajala, razmahnila do obsega, ki je bistveno večji kakor Hollywood ali glasbena industrija. Toda najbolj presenetljivo je, kako malo ta razmah analizirajo in o njem razpravljajo kot o gospodarstvu, kot o zlitju nenadziranih policijskih sil in nebrzdanega kapitalizma, kakršnega še ni bilo, kot o združitvi nakupovalnega središča in tajnega zapora. Ko postane informacija o tem, kdo je ali ni grožnja za varnost, produkt, ki ga je mogoče prodati tako zlahka kakor informacijo o tem, kdo kupuje knjige o Harryju Potterju na Amazonu […], to spremeni vrednote neke kulture. Ne le da to ustvari pobudo za vohunjenje, mučenje in zbiranje lažnih informacij, ampak je tudi močno gonilo, da nadaljuje strah in občutek ogroženosti, ki sta to industrijo na začetku sploh ustvarila. (301)

Upamo, da so vam šokantne ideje in spoznanja Naomi Klein dali misliti. V naslednji oddaji bomo podali odgovor na vprašanje: »Kako je vse to sploh mogoče?«

Osrednji prispevek za današnjo oddajo je pripravil Andrej Adam.

Za-misel

Objestno pobijanje civilistov je terorizem, ne vojna proti terorizmu.

NOAM CHOMSKY, 9-11

Glasba3: (Put The Fun Back In) The Funeral – Erin McKeown

Filozofija skozi čas

23. januarja 1789 je umrl francoski razsvetljenski filozof nemškega rodu Paul-Henri Thiry, Baron d’Holbach.

Velja za enega najvidnejših predstavnikov francoskega razsvetljenstva. Kljub drznemu zagovarjanju ateizma in utemeljevanja sveta na materialističnih načelih, je bil Holbach v drugi polovici 18. stoletja pomemben dejavnik francoskega razsvetljenstva. Salon intelektualcev, ki ga je vodil in financiral iz lastnega žepa, je privabljal številne filozofe, znanstvenike, književnike, politike, diplomate in druge intelektualce, ki so bili odprti za družbene spremembe znanstvene in industrijske revolucije, ki so nazadnje vodile v politično revolucijo v Franciji. Svoja materialistična izhodišča, ki jih je bolj kot na fizikalni osnovi Newtonove fizike utemeljeval na metafizičnih izhodiščih angleškega empirizma (Locke, Hume) in Spinozove deterministične filozofije narave, je strnil v svojem najvplivnejšem delu »Sistem narave«. Prav tako je znan kot radikalni kritik krščanstva in religije nasploh.

Kot Paul Heinrich Dietrich se je rodil v premožni in vplivni družini na Pfalškem v Nemčiji. Otroštvo je preživel v Parizu pri stricu po materini strani, ki je bil prav tako zelo bogat. S finančno pomočjo svojega strica se je leta 1748 izšolal na Univerzi v Leidnu na Nizozemskem. Po študiju se je poročil s sestrično. Po zgodnji smrti tako očeta kot tudi strica pa mu je pripadala dediščina, ki mu je za celo življenje omogočila finančno neodvisnost in vzdrževanje salonske dejavnosti, v katerih je bil sam radodaren gostitelj in tudi aktivni udeleženec v razpravah. Po smrti prve žene leta 1754 se je po papeževi odvezi poročil z njeno sestro.

Za Enciklopedijo je Holbach prispeval številne članke s področja politike, religije in bolj znanstvene s področij kemije in mineralogije. Veliko znanstvenega gradiva je prevedel iz nemščine v francoščino.

Salon, v katerem je Holbach redno gostil enciklopediste in radikalno ateistične somišljenike je deloval od leta 1749 do 1789, vsaj dva dneva tedensko, udeleževali pa so se ga zgolj moški. Poleg glavnega urednika Enciklopedije Denisa Diderota so se vsako tedenskih razprav v salonu redno ali pa zgolj izjemoma v vlogi gostov udeležile številni znani razsvetljenski izobraženci: Condillac, Condorcet, D’Alembert, Marmontel, Turgot, La Condamine, Raynal, Helvétius in Jean-Jacques Rousseau. Od britanskih gostov v salonu omenimo ekonomista Adama Smitha, filozofa Davida Huma in zgodovinarja Edwarda Gibbona. V Holbachov salon so zahajali številni diplomati in ambasadorji, med njimi tudi Benjamin Franklin.

Holbachov salon je torej daleč presegal običajno literarno dejavnost salonov in z možnostjo udeležbe v odprtem dialogu privabljal številne intelektualno in tudi politično vplivne osebnosti v Evropi, kljub temu da je bilo za tisti čas neprikrito kritiziranje Cerkve in deklariranje ateističnih prepričanj nevarno. V Parizu so na primer dosegli obsodbo njegovih del »Sistem narave« in »Zdrav razum« ter jih javno sežgali. Holbach si je s svojo gostoljubnostjo pridobil dovolj zaščitnikov, da se mu ni bilo treba bati za življenje.

Pri ustvarjanju mehanističnega ontološkega sistema, v katerem je v ospredju deterministična urejenost sveta, se Holbach ne opira toliko na takratno razvijajočo se znanost fizike in kemije. Kljub temu, da je bil seznanjen z aktualnimi znanstvenimi tokovi in je v Enciklopedijo prispeval številne znanstvene članke, izhaja v utemeljevanju materializma iz kritike novoveške filozofije in iz kritike religije kot metaontološkega ozadja, ki je stoletja oblikovalo filozofsko dejavnost.

V protireligioznih delih kot so »Razgaljeno krščanstvo« (1756), »Kužnost svetega« (1768), »Prenosnost teologije« (1768) in »Eseji o predsodkih« (1770) je podal vplivno kritiko religije in teologije, na katere so reagirali burno ne samo kleriki, pač pa tudi mnogi ostali izobraženci, med njimi Voltaire in pruski kralj Friderik II. Da bi se zaščitil pred direktnimi napadi, je Holbach večino svojih del objavljal anonimno, med njimi tudi svoje najbolj znano delo »Sistem narave«, ki je izšlo leta 1770.

»Sistem narave« predstavlja zadnjo, zrelo fazo razvoja francoskega materializma. V delu je zavrnil Descartesov dualizem substanc in materijo napravil za edini dejavnik fizičnega sveta. Materija je po Holbachu sam po sebi pluralna in dinamična, vedno v gibanju. Kljub monističnim filozofskim pogledom materije ne pojmuje enotno oziroma monolitno, kakor velja za Descartesovo razsežno stvar. Tudi vse kvalitete, ki jih Locke deli na primarne in sekundarne, Holbach izpeljuje iz mehanskih vzročno-posledičnih zakonov gibanja materije. Primarne kvalitete so po Holbachu značilne za materijo v celoti, medtem ko sekundarne kvalitete pripadajo zgolj posameznim telesom, ne pa izključno opazovalcu, kakor pri Locku, kar je tudi Holbachova glavna razlaga za pestro pojavnost materije. Zavest oziroma razum je prav tako lastnost visoko organizirane materije. S tem nekoliko ublaži redukcijo psiholoških pojavov na materialno, ne pusti pa ji avtonomnosti delovanja, ki bi izhajalo zgolj iz zavesti same neodvisno od fizičnih dejavnikov. Isti determinizem, ki velja za fizični svet, velja tudi za človekove možgane, kar pa ne pomeni, da so možgani zgolj pasivna materija, pač pa se podrejajo dinamiki zakonitosti, ki veljajo za vsak najmanjši gradnik materije.

V kasnejših delih »Družbeni sistem« (1773) in »Univerzalna morala« (1776) je zato poskusil na temelju ateističnih in proti religioznih prepričanj utemeljiti etiko, ki bi zamenjala krščansko moralo, vendar so bila ta dela manj vplivna. Bil je občutljiv za zlorabe politične moči, vendar je bolj kot k revoluciji pozival k reformam.

Umrl je januarja leta 1789 nekaj mesecev pred Francosko revolucijo.

Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net

Za-misel

Terorizem, je kot virus, je vsepovsod. Priča smo globalni vseprisotnosti terorizma, ki spremlja vsak sistem nadvlade kot njegova senca, pripravljen, da se aktivira kjerkoli, kot dvojini agent.

JEAN BAUDRILLARD, The Spirit of Terrorism and Other Essays

Glasba 4: Nothing To Give – White Lies

(H)umor

Newton je zaradi znanstvenih zaslug dobil mesto v angleški lordski zbornici. Kolegi so napeto pričakovali njegov prvi govor, toda Newton je molčal. Končno se je nekega dne priglasil k besedi. V zbornici je zavladala popolna tišina. Newton se je dvignil in rekel:
“Prosil bi, da bi to okno ob meni zaprli. Močno vleče.”
In po tem ‘govoru’ se je spet usedel.

Vir: www.mislec.net

Glasba 5: Tulip – Jesca Hoop

Napovednik

V četrtek 21.1. 2010 ob 18h vas vabimo v Belo sobo (Upravna zgradba Pekarne, Maribor), na novo srečanje Šole politične pismenosti, na katerem bomo prisluhnili predavanju dr. Sreča Dragoša z naslovom »Odnos države do religije in Hlapca Jerneja«. Več informacij o dogodku si lahko preberete na naši spletni strani http://www.zofijini.net

Delavsko-punkerska univerza vabi na predavanje iz tematskega ciklusa Šola kot ideološki aparat ekonomije, ki bo v četrtek 21. januarja 2010, ob 18.00 uri v Klubu Gromka na Metelkovi. Pod naslovom »Homo Academicus« bo predavala Magdalena Stanimirović. Več informacij o DPU najdete na spletnem naslovu dpu.mirovni-institut.si

Vabljeni!

Za-misel

Terorizem je taktika zahtevanja nemogočega, zahteva postavljene pred puškino cev.

CHRISTOPHER HITCHENS, “Terrorism: Notes Toward a Definition”

Glasba6: Low Down In The Broom – James Yorkston & The Big Eyes Family Players

Prišli smo do konca še ene oddaje. Upamo, da vam je bila všeč. Vse kritike, pohvale, grožnje, smiselne in nesmiselne, sprejemamo na naš mail naslov zofijini@gmail.com. Z vami smo bili špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner, avtor osrednjega prispevka Andrej Adam in avtor rubrike filozofija skozi čas, Boris Blagotinšek. Urednik oddaje je Samo Bohak. Na slišanje ob tednu osorej. Srečno!

Glasba7: Horchata – Vampire Weekend

Avizo

Oznake: