Avizo
Na kratko in hitro vas bomo vpeljali. Današnja oddaja bo oddaja informacij in knjižnih novosti. Vabimo vas, da tega ne zamudite.
GLASBA: HD 8444 SEELENLUFT WONDERWHEEL
Predavanja v Ljubljani
Podiplomska šola Politehnike iz Nove Gorice in ZRC SAZU vabita na javna predavanja v okviru filozofskega modula Transformacije moderne misli – Filozofija, psihoanaliza, kultura. Uvodno predavanje z naslovom Psihoanaliza, teologija, etika: odprta vprašanja, je imel v ponedeljek 16. maja gostujoči predavatelj dr. Slavoj Žižek. Razpored naslednjih predavanj pa je naslednji:
23. 5. 2005 Jelica Šumič-Riha: Drugost v psihoanalizi in politiki
30. 5. 2005 Matjaž Vesel: Kopernikove Revolucije: znanost in filozofija
6. 6. 2005 Alenka Zupančič: Med strastjo in realnim: k vprašanju afekta
13. 6. 2005 Peter Klepec: Premene družbene vezi
20. 6. 2005 Rado Riha: Znanost in etika: ali znanost misli?
Vsa predavanja bodo predvidoma potekala v atriju Mestnega muzeja Ljubljana, Gosposka 15.
Vabilo na 4. mednarodno filozofsko poletno šolo
Postmoderna – nedokončani projekt: Filozofija kot cokla znanosti?
Vabimo vas na 4. mednarodno filozofsko poletno šolo, ki bo v prostorih Srednje gostinske in turistične šole v Izoli potekala od 23. 7. do 27. 7. 2005. Letošnji naslov se glasi: Postmoderna – nedokončani projekt: Filozofija kot cokla znanosti? Kako stoji filozofija do znanosti danes? Jo presega, potrjuje ali v resnici zanjo zaostaja? Kako je znanost implicirana v njenih diskurzih? Je filozofija res izvor in temelj vseh ostalih znanosti, kakor so trdili znameniti filozofi, ali je, narobe, znanost le njen nikoli doseženi ideal? Je znanost, z odcepitvijo od filozofije, dosegla raven, ko slednje sploh več ne potrebuje in ji je ta kvečjemu v napoto? Je filozofija sploh (še) znanost? In znanost, je ona zmožna samoutemeljitve? Od kod izvira recipročno zavračanje in omalovaževanje, na eni strani scientističnega, ki filozofiji očita abstraktnost in spekulativnost, na drugi strani filozofskega, ki zatrjuje iluzoričnost znanstvenega napredka in zgolj predpostavljeno, nereflektirano, eksaktnost? Ali je moč misliti neki presek, prostor, ki združuje zahteve obeh? In končno, ali filozofija lahko postane eksaktna znanost, ne da bi se pri tem odrekla iskanju resnice, znanost pa abstraktna in spekulativna, ne da bi izgubila logično eksaktnost?
Namen letošnjega filozofskega simpozija je premisliti in odgovoriti na zgoraj zastavljena vprašanja. Pisci prispevkov lahko pri premišljevanju o zgornjih temah izhajajo iz različnih teoretskih zastavkov, od antičnih do sodobnih, in teh, vsekakor, ne manjka: zgoraj omenjena vprašanja se v tej ali oni obliki pojavijo na samem izvoru grške filozofije in dovršijo s Platonom in Aristotelom, poleg tega pa je možno vso moderno filozofijo motriti kot poskus znanstvene utemeljitve filozofije. Nasprotno temu je sodobna filozofija, ki slovi pod imenom »postmoderna«, nagnjena k odpravi kakršnegakoli zavezujočega in eksaktnega znanstvenega diskurza, s to gesto pa tudi sama implicitno odgovarja na zastavljena vprašanja.
Prijave v prvem krogu zbirajo do 20. 5. 2005. Rok za oddajo kratkega povzetka teme, ki jo nameravate predstaviti, je 31. 5. 2005, celoten tekst pa je potrebno oddati do 5.7.2005. Za vse ostale informacije in stike nas kontaktirajte na e-mail naslov zofijini@yahoo.com. Vabljeni k sodelovanju!
GLASBA: HD 8660 ONEIDA THE LAST ACT, EVERY TIME
Po dolgem času bomo ponovno preleteli nekaj knjižnih novosti iz področja filozofije in humanistike.
Pri Filozofskem inštitutu so v prevodu in s spremno študijo Francija Zoreta izšle Aristotelove Kategorije.
Aristotelov spis Kategorije velja za prvo knjigo zbirke njegovih »logiških« spisov z naslovom Organon. Tako izraz »logika« kakor tudi sam zbirni naslov sta poznejšega izvora, saj Aristotel govori o »analitiki«. Poimenovanje bržkone izhaja iz predpostavke, da je logika orodje – kar pomeni grška beseda órganon – vseh drugih znanosti. Razpored posameznih spisov znotraj Organona sledi »naravnemu« razvoju izgradnje aristotelske logike, od najenostavnejših opredelitev posameznih besed, preko tvorbe stavkov, do osrednjega dela, silogistike ter na njej temelječih načinov dokazovanja in izgradnje resničnega znanja. V tem smislu je nauk o kategorijah izhodišče nauka o logosu, silogistike in teorije znanosti nasploh, s tem pa tudi vseh posameznih znanosti, vključno s »prvo filozofijo«. Zelo splošno lahko rečemo, da nauk o kategorijah sega prek jezika v njegovi gramatikalni strukturi in logike kot strukture operacij mišljenja predvsem v ontologijo, v sheme klasificiranja oz. razvrščanja vsega bivajočega. Spis ima pomembno mesto v zgodovini filozofije, vprašanje pa je, kakšen navdih zmore črpati iz njega današnje mišljenje, ki lahko sicer svojo »pot naprej« uspešno išče tudi s »korakom nazaj« v antiko. Zavedanje o koreninah filozofskega mišljenja je bistvenega pomena, pa naj jih vrednotimo tako ali drugače. V knjigi sta natisnjena vzporedno grško besedilo in slovenski prevod.
Filozofski inštitut je predstavil tudi prevod dveh del Alaina Badioua: Ali je mogoče misliti politiko? in MANIFEST ZA FILOZOFIJO. Za prevodom združno stojita Rado Riha in Jelica Šumič-Riha, slednja je napisala tudi spremno besedo.
V delu »Ali je mogoče misliti politiko?« želi Badiou konceptu politike dati digniteto filozofskega pojma tako, da jo naveže na pojem dogodka in na proces vzpostavitve resnice dogodka, ki ima za posledico radikalno preobrazbo dane situacije in skupnosti. Opirajoč se na Pascala, Rousseauja, Mallarméja in Lacana razdela izvirno koncepcijo politike kot radikalno kontingentnega procesa, odvisnega od vznika dogodka. V delu »Manifest za filozofijo« poskuša avtor filozofijo utemeljiti kot misel, ki misli svoj čas tako, da reflektira svojo odvisnost od štirih pogojev: znanosti, politike, ljubezni in umetnosti. V tem kontekstu analizira in kritizira usmeritve, ki so filozofijo reducirale bodisi na politiko (marksizem), na znanost (pozitivizem), oziroma na poezijo (Nietzsche in pozneje Heidegger). Badiou zasnuje izviren program restitucije filozofije, ki postavi na nove temelje razmerje filozofije do štirih procesov resnice.
GLASBA: HD 8483 THE MOONEY SUZUKI LEGAL HIGH
V knjižni zbirki Monografije je v sklopu knjižne dejavnosti Pedagoške fakultete izšla knjiga Janeza Breganta, Misel kot vzrok: ali so mentalna stanja vzročno učinkovita?
V zbirki Studia humanitatis pa v prevodu Zdenka Erbežnika in Božidarja Debenjaka knjiga Herberta Marcusea, Um in revolucija: Hegel in nastanek teorije družbe. Spremna beseda je delo Pavleta Zgage.
Prevod Marcusejevega dela Um in revolucija, ki je pravkar izšel in prevod Dialektike razsvetljenstva Adorna in Horkheimerja, ki je izšel nedavno, nas postavljata v zagaten položaj. Po eni strani nas seveda navdaja veselje, da smo ta klasična dela naposled dobili v slovenskem prevodu, in nemara nostalgija po nekdanjih časih študentskih revoltov in levičarskih gibanj. Po drugi strani sta oba prevoda prišla do nas s tolikšnim časovnim zamikom, da morata vzbujati nelagodje in videti je celo, da bi ne mogla priti bolj ob neprimernem času. Um? Revolucija? Zanesljivo to nista pojma, ki bi bila videti po meri naših postmodernih in liberalnih časov, prav nasprotno kažeta na neko dediščino, ki je videti zaprašena, pozabljena, in če se je sploh še spomnimo, nevarna.
Herbert Marcuse je eden izmed stebrov t. i. »frankfurtske šole« oziroma kritične teorije družbe, ki je v mednarodnih filozofskih in družboslovnih razpravah 20. stoletja pustila neizbrisen pečat. Pričujoče delo ni le podrobna študija Heglove filozofije, ampak hkrati študija o njenem izteku ter razvoju teorije družbe v dveh nasprotnih smereh, v smeri dialektične teorije in pozitivizma. Marcuse vztraja pri tradicijah »negativne filozofije« in oblikuje stališče kritične teorije na historični dialektiki, ki v tridesetih letih 20. stoletja ni bilo naperjeno le zoper pozitivizem kot tak, ampak tudi na dialektični materializem, ki se je pozicioniral na tradicijah »pozitivne filozofije«. V predgovoru Marcuse zapiše, da se loteva analize Hegla, ker to zahteva nastanek fašizma, in v sklepni besedi dodaja, da poraz fašizma in nacionalsocializma ni ustavil teženj v smeri totalitarizma. Boj med negativno in pozitivno filozofijo je ključ za razumevanje nastanka moderne teorije družbe v Evropi.
Marcuse, Adorno in Horkheimer so bili najvidnejši predstavniki Frankfurtske šole, torej tistega dela marksizma in levice, ki se je odločno kritično postavil poprek zoper stalinizem, realni socializem in ves vzhodnoevropski marksizem. V njihovem delu je šlo za ponovno iznajdbo marksizma za dvajseto stoletje, a takega, ki bo po meri filozofskih dognanj dvajsetega stoletja in ki bo nagovarjal občestvo zahodnih razvitih družb. In za nekaj desetletij je bilo videti, da jim je to uspelo: ko je križem po Evropi in Ameriki prišlo do študentskih revoltov, najbolj spektakularno zvezanih z letom 1968, so demonstanti na transparentih nosili Marcusejeva gesla, Frankfurtska šola pa je bila videti kot splošni teoretski okvir, ki je ponujal razumevanje tedanjega političnega trenutka. A trenutek je minil in odtlej je šlo vse drugače, gesel, demonstracij in avtorjev se nihče več ne spominja rad. Po krivici – najprej zato, ker gre za avtorje, ki so nam prinesli nekaj zares sijajnih filozofskih del dvajsetega stoletja, takih, ki ne bodo nehala nagovarjati novih in novih generacij; in dalje zato, ker splošna amnezija, ki je zadela velik del intelektualne in politične zgodovine dvajsetega stoletja, ne obeta nič dobrega za naše čase.
GLASBA: HD 8457 THE UNICORNS I DON’T WANNA DIE
GLASBA: HD 8606 SUICIDE CHEREE
Zbirka Phainomena je bogatejša za novo knjigo velecenjenega slovenskega filozofa Ivana Urbančiča in njegova razmišljanja pod naslovom Nevarnost biti: krokiji o duhu evropskosti
Tema nove Urbančičeve knjige je poskus, da bi po različnih poteh sledili dogajanju najvišjega evropskega duha novega veka in modernosti v njegovih čudežnih uobličenjih: filozofiji, religiji, umetnosti, znanosti. Avtor skuša odkriti, kako se je moglo zgoditi, da se je ta najvišji duh sprevrgel v današnjo brezčutnost in s tem v najvišjo nevarnost evropskega sveta in človeštva. In predvsem, kako je mogoče, da ostaja ta grozljiva prigoda izmaknjena v nedojemljivost, samostrtost, skritost in pozabo, tako da nevarnosti pač NI. Takšno odkrivanje skrite najvišje nevarnosti današnje evropskosti ni niti evroskepticizem, niti evropesimizem, niti evrokriticizem, ampak najvišji mar evropskosti in obet njene možne drugačne prihodnosti. Kajti skrita nevarnost je najnevarnejša: kakor hoja ob robu prepada v temini “svete noči”, ki je zagrnila naš svet. Zato odkrivanje skrite nevarnosti končnice prigode ne-bistva biti v nekem daljnem odsevu njegove svetlobe dela tisto, kar pove Hölderlinov verz: Kjer pa nevarnost JE, / raste rešilno tudi.
Pri zbirki Sophia je izšel prevod dela Filozofska karta 20. stoletja: tehnika in eksistenca, Giannia Vattimoa. Knjigo je prevedla Aleksa Šušulić, predgovor pa je napisal Marjan Šimenc.
V pričujočem delu je avtorjev namen predstaviti sodobno filozofijo, tj. filozofijo 20. stoletja in njene ključne avtorje ter smeri, nefilozofom in tistim, ki šele vstopajo v svet filozofije. V ospredje je postavil odnos med človeško eksistenco in tehniko/znanostjo, ki se mu zdi usoden za družbo in posameznika, in ga predstavil skozi besedila, šole in avtorje, ki so tudi njega samega oblikovali kot filozofa. Kar se na prvi pogled kaže kot kratki šolski povzetki, je v resnici plod več desetletij raziskovanja in premišljevanja filozofskih tem. Sklepna poglavja so zgrajena bolj po temah: umetnost in resnica ter umetnost in moderna tehnologija, etika in avtentičnost življenja, vrlina in skupnost, na koncu pa tema, s katero se Vattimo zadnja leta še posebej ukvarja: filozofija religije, sveto in Bog, pomen krščansko-filozofske tradicije in avtorjev, kot so Barth, Girard, Otto, Levinas, Pareyson. V predgovoru dr. Marjan Šimenc, profesor za didaktike filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, razmišlja, kako brati Vattimovo delo in kam sodi med novejšimi deli o tem področju.
V svetu, v katerem usihajo tradicionalna prepričanja, narašča pa občutek izgubljenosti in negotovost ob novih izzivih tehnologije, raste tudi zanimanje za filozofijo. Pričujoča knjiga bo olajšala vstop na to področje, v njej pa bodo našli nove osvetlitve in problematizacije tudi bolj podučeni bralci.
GLASBA: HD 8419 LOW EVERYBODY’S SONG
GLASBA: HD 8619 MODEST MOUSE BUKOWSKI
Zofijini ljubimci in MKC vabijo na predavanje Alenke Zupančič »O komičnem«
Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike, prirejajo in vabijo na predavanje filozofinje dr. Alenke Zupančič z naslovom »O komičnem«, ki se bo odvijalo v torek, 24. maja 2005, s pričetkom ob 18.00 uri v Galeriji Media Nox v Židovski ulici 12 v Mariboru.
V čem je komedija oziroma fenomen komičnega zanimiv za filozofijo? Kaj je tisto v komičnem, kar ima smisel za filozofsko razmišljanje? Kako se komedija razlikuje od vica? Kaj ima skupnega z mehanizmom delovanja ljubezni? Predvsem pa: kako lahko prav komedija postavi pod vprašaj in problematizira vseprisotni ideološki imperativ zabave, sreče in “pozitivnega mišljenja”, s katerim smo vse bolj bombardirani? To je nekaj osnovnih vprašanj, na katera bo odgovarjalo predavanje.
Alenka Zupančič je doktorirala iz filozofije v Ljubljani in nato še v Parizu. Je raziskovalka na Filozofskem inštitutu pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Ob Slavoju Žižku velja za eminentno predstavnico lacanovske šole doma in v tujini. Objavila je številne članke in vrsto knjig, omenimo uspešni in zelo prevajani »Ethics of the Real: Kant and Lacan« (2000) in »The Shortest Shadow: Nietzsche’s Philosophy of the Two« (2003). Njena zadnja knjiga »Poetika: druga knjiga« (2004) se ukvarja s fenomenom komičnega.
GLASBA: HD 8502 BITCHBOYS DRACULA’S THEME
GLASBA: HD 8519 RADIAN TESTER