“Želim izraziti svojo željo, da uveljavim svojo osebno človekovo pravico do smrti. Izrazil sem svojo željo tudi s svojim dejanjem, o katerem priča brazgotina pod zapestjem moje levice. Ta brazgotina priča tudi o tem, da sistem v Sloveniji te moje človekove pravice ne priznava.” Te pretresljive besede je pred nedavnim v pismu državnemu zboru zapisal ugledni zgodovinar in akademik dr. Janko Pleterski. Pravzaprav narekoval, če smo natančni, ker sta ga bolezen in visoka starost oropali za vid, sluh, zmožnost za delo, ustvarjalni žar in … življenjsko radost. Ne pa tudi, evidentno, za človeško dostojanstvo in čut za pravičnost. Drugače životarjenja, na kakršno ga je ob izteku sicer polnega in plodnega življenja obsodila za njegove potrebe slepa in gluha država, ne bi doživljal kot trpko ponižanje in neizzvano krivico. Ki mu jih je namesto sočutne skupnosti prihranila šele mnogo prepozna naravna smrt. Drugačna, to je pravočasna in osebno izbrana, Prešernova ‘prijazna smrt’, če hočete, je pri nas še vedno tabu.
Kalvarija Janka Pleterskega (ali približno ob istem času avstralskega botanika in ekologa Davida Goodala) je seveda vse prej ko tipična. Smrt obišče večino ljudi raje prezgodaj kot prepozno. Praviloma obžalujemo, da se je naše življenje končalo prehitro, in se čutimo opeharjene, ker nam ni bilo dano uresničiti svojih načrtov ali dočakati prapravnukov. Pleterskemu bi utegnil kak naivnež celo zavidati dolgoživost ali očitati nehvaležnost – dobil je precej več življenja kot povprečen slehernik, pa se še pritožuje! Celo na Nizozemskem in v Belgiji, ki imata trenutno najbolj liberalno evtanazijsko zakonodajo, bi njegova prošnja po zdravniški pomoči pri pospešitvi smrti le težko izpolnila pogoje za zakonsko dopustno evtanazijo, ker ga pač niso mučile ne neozdravljiva bolezen in ne neznosne bolečine.
Kljub temu si ne morem kaj, da z njim ne bi le sočustvoval, pač pa tudi delil občutka, da ga je naš zdravstveni sistem pustil na cedilu. Le čemu se mu je bilo treba ob izteku življenja poniževati z rezanjem žil in moledovanjem, naj ga za božjo voljo vendar že pustijo umreti? Zakaj je naša avtonomna volja za druge malone sveta, dokler v skladu z njo oblikujemo svoje življenje, ko se ga odločimo končati, pa vsi okrog nas na ukaz oblasti oglušijo in onemijo? Koliko jankov pleterskih še živi med nami, ki jih rigidni sistem, zgrajen na preživetih dogmah tipa ‘življenje=dobro, smrt=slaba’ in ‘zdravniki zdravijo, ne ubijajo’, sili živeti še dolgo po tem, ko je življenje zanje prenehalo biti dar in postalo napor ter se je njih utrujen duh sposoben razveseliti le še skorajšnje smrti?
V Sloveniji se že kar nekaj časa vsi deležniki strinjajo, da bi bilo treba v luči izzivov sodobne medicinske tehnologije, ki zmore življenjske funkcije podaljševati,če ne v nedogled, pa pogosto vsaj onkraj razumnih pričakovanj, na novo premisliti v obstoječi zakonodaji, zdravniških etičnih kodeksih in nepisanih družbenih normah zacementiran odnos do umiranja, smrti in umirajočih. Da vzbujajo pozivi po tovrstni razpravi vsesplošno nelagodje, ne preseneča. Konec koncev je razprava o tem, kdaj in kako je dobro ali najbolje umreti, vedno že tudi razprava o (pogojni) vrednosti življenja, s tem pa tudi o stvareh in dogodkih, ki ga včasih začasno, spet drugič pa nepovratno in nepopravljivo razvrednotijo – boleznih, propadanju umskih funkcij in pešanju telesnih moči. Ne zanikam, da je starost lahko lepa in da bi se ji bilo v takem primeru nerazumno odreči. Ali da lahko izkušnja umiranja izjemoma zbliža in izboljša umirajočo osebo in njej bližnje in da bodo ti v tem primeru cenili vsak dodan trenutek. A nikar se ne slepimo, starost in umiranje nista in tudi nikoli ne bosta takšna za vse ljudi. Socialni in zdravstveni sistem si zato pred stisko, v kateri se znajdejo tisti bolj nesrečni med njimi, ne bi več smela zatiskati oči. In si jih v čedalje večjem številu držav po svetu, kjer so po poglobljeni javni razpravi v tej ali oni obliki, evtanazije ali zdravniške pomoči pri samomoru, uzakonili pravico do dostojanstvene smrti, tudi ne.
Slovenije za zdaj ni med njimi in prav nič ne kaže, da bi se to kmalu spremenilo. Pri nas se v vseh teh letih žal nismo premaknili dlje od čisto načelnega, nezavezujočega strinjanja, da “se je o teh stvareh treba pričeti pogovarjati”. Med drugim tudi zato ker, bom kar direkten, je razumevajoče in sočutno prikimavanje zdravniškega ceha – tudi pravniški je tu vse prej ko nedolžen – v veliki meri zlagano. Če niso hoteli zdravniki o (potrebi po) uzakonitvi evtanazije nekoč niti slišati, danes na videz pozorno prisluhnejo argumentom nasprotne strani in civilizirano polemizirajo z njimi. A ko jih naslednjič srečaš, ponavljajo ene in iste stokrat prežvečene in tisočkrat ovržene pomisleke: na smrt bolni, ki prosijo za smrt, menda nočejo zares umreti (res, tudi ko znajo svojo zahtevo razumno utemeljiti in pri njej vztrajajo?), poslanstvo zdravnikov je zdravljenje in ne ubijanje (zakaj ne najprej prvo, ko to odpove, pa na bolnikovo zahtevo še drugo?), slednje jim navsezadnje prepovedujeta Hipokratova prisega in zdravniški etični kodeks (so ti morda vklesani v kamen?), dajmo najprej poskrbeti za trenutno pomanjkljivo paliativno oskrbo (zakaj pa ne za oboje hkrati?), v Belgiji in na Nizozemskem so se baje jasno potrdile bojazni o množičnih zlorabah tega instituta (ne, pa se niso) … In tako brez konca in kraja.
Nič ne ponazarja pičlega napredka in frustrirajočega teka na mestu lepše kot nedavna izjava predsednika državnega zbora dr. Milana Brgleza, da “naš politični prostor za tovrstno razpravo še ni zrel”. Težko rečem, v čigavem imenu je govoril in komu je pokroviteljsko odrekal zrelost (in za kaj točno?). Evidentno pa glavnim deležnikom vsem po vrsti, od zdravniške zbornice in državne komisije za medicinsko etiko pa do političnih strank primanjkuje volje in poguma, da bi storili, kar je prav tako neizogibno, kot je pravilno – tj. v organizacijah in ustanovah, ki jim načelujejo, sprožili resno in predvsem iskreno premišljanje o razmerah, v katerih bolniki in starostniki zapuščajo svet, in ukrepih, s katerimi bi jim lahko slovo z nekaj truda olajšali. Meddisciplinarnih klepetov v slabi veri, s figo v žepu je bilo za eno življenje čisto dovolj.
Verjamem, da zmoremo več in da zmoremo bolje. To je najmanj, kar dolgujemo preminulemu Janku Pleterskemu in tisočim, ki bodo za njim stopali po enako trnovi poti. In ko smo že pri tem, je tu še moj skromni prispevek – zakaj ne bi javne razprave zasnovali na naslednjem spoznanju: Dovolj slabo je, ko postane življenje za nekoga neznosno breme; ni treba, da je za povrh še zakonska prisila.